Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavani primer pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Določbo 3. alineje drugega odstavka 2. člena ZDDD je mogoče pravno konsistentno razlagati le tako, da se kot premoženje, ki se obdavči, štejejo premoženjske pravice in poleg lastninske pravice iz 1. in 2. alineje še druge stvarne pravice, torej še zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Pravice iz 3. alineje so torej vse stvarne pravice, razen lastninske pravice, ki jo zakon obravnava ločeno, ter premoženjske pravice, ki nimajo narave stvarnih pravic. Kaj je premoženjska pravica, ZDDD ne pove, skladno s civilnopravno teorijo pa so to vse tiste pravice, ki imajo objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej tiste, ki jih je mogoče izraziti v denarju. Podedovana terjatev je bila tako tožnici utemeljeno upoštevana v davčni osnovi kot premoženjska pravica iz 3. alineje navedene določbe ZDDD. Pri določitvi davčne stopnje je davčni organ upošteval le neposredno sorodstveno razmerje med zapustnikom in...

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V obravnavani zadevi to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti. davek je bil torej tožnici odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

Zavezanci za prispevke za socialno varnost so tako zavarovanci kot delodajalci. ZDavP-2 v 352. členu določa, da tako prispevke, za katere je zavezanec zavarovanec, kot tudi prispevke, za katere je zavezanec delodajalec, izračuna, odtegne in plača plačnik davka ter da se v obeh primerih izračun prispevkov opravi v obračunu davčnih odtegljajev. Ta obračun predstavlja zbir obveznosti za zaposlene delavce, zato se v primeru, ko plačani znesek ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti, obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot to določa 93. člen ZDavP-2. Podlaga za plačilo prispevkov so torej zbirni podatki iz obračuna, medtem ko se individualni podatki po posameznem davčnem zavezancu zgolj izkazujejo ter se s tem omogoča vpogled v podatke o obračunanih in dejansko plačanih prispevkih. Niso pa individualni podatki podlaga za odtegljaj oziroma za izvršeno plačilo. Tožnik zato s sklicevanjem na ločeno izkazovanje podatkov iz obračuna davčnih odtegljajev po posameznih...

V zadevi so sporni prihodki tožnice iz članarin in njihovo računovodsko evidentiranje kot obveznosti do družbe D. Ltd. Kolikšna je bila skupna višina obračunanih članarin, iz računovodskih evidenc tožnice ni bilo mogoče razbrati. Tožnica pa je že v pripombah na zapisnik ugovarjala vsebini izjave, po kateri naj bi vsak kreditojemalec ob sklenitvi pogodbe o potrošniškem kreditu podpisal še pristopno izjavo za klub A. Glede na takšno vsebino pripomb ne drži trditev v izpodbijani odločbi, da je (bilo) v postopku nesporno ugotovljeno, da je bil vsak kreditojemalec dolžan plačati članarino. Sodišče sicer ne dvomi, da je imela tožnica možnost oziroma celo dolžnost, da že med pregledom na podlagi izdanega sklepa predloži podatke o članarinah. Vendar je zgolj dejstvo, da tega ni storila, še ne prekludira v pogledu vsebine pripomb na zapisnik, tako kot tudi ne odvezuje davčnega organa, da pripombe preuči in nanje odgovori po vsebini, česar ni storil. Nepravilnosti...

V 89. členu ZDavP-2 je za primer obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP oziroma po drugem odstavku 89. člena ZDavP-2 določen specialni subjektivni rok šestih mesecev od dneva, ko je bilo mogoče navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze, ter objektivni rok petih let od vročitve odločbe stranki. Tudi po mnenju sodišča je davčni organ za verodostojna nova dejstva in nove dokaze izvedel šele s pridobitvijo kazenske sodbe tujega sodišča kot uradnega dokumenta z vsemi potrebnimi podatki, ki so bili podlaga za izdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru, za obnovo postopka odmere dohodnine in tudi odmero dohodnine v obnovljenem postopku. V tujini prejeta provizija predstavlja za davčnega zavezanca druge dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino. Tožnikova trditev, da je protipravno premoženjsko korist vrnil, ne drži. Po podatkih spisa je šlo pri plačilu zneska, na katerega se sklicuje, za plačilo denarne kazni ob izreku pogojne obsodbe in...

V obravnavani zadevi je sporna ugotovljena vrednost kapitala ob pridobitvi in v tej zvezi, ali je bila 1. točka sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 pravilno uporabljena. Ob upoštevanju tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali. Pri tem mora izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.

Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.

Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila. V konkretnem primeru ni sporno, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil tožnik, nepremičnine in s tem premoženje. Spora tudi ni, da teče v tej zvezi sodni postopek in da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z nepremičninami iz pogodbe. Vendar to ne pomeni, da premoženja nima oziroma da to ne zadošča za poplačilo davka. Omenjena omejitev razpolaganja namreč ni absolutna, torej takšna, ki kadarkoli in v celoti preprečuje razpolaganje s premoženjem in s tem izpolnitev davčne obveznosti. Absolutne omejitve tožnikovega razpolaganja z nepremičninami tudi (še) ne izkazuje predložena sodna odločba. Zato je davčni organ premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljeno upošteval kot tožnikovo premoženje, iz katerega je mogoče plačati davčno obveznost, ter zato tožnikov...

V zadevi je sporno učinkovanje spremembe zakona, to je novele ZFPPIPP-C, na tožnikovo obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 glede na prehodno določbo 88. člena novele, po kateri se spremenjeno besedilo drugega odstavka 21. člena (po katerem terjatve iz naslova davkov niso več prednostne) uporablja za postopke zaradi insolventnosti, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona. Spor je konkretno o tem, kdaj se postopek zaradi insolventnosti začne - z začetkom osebnega stečaja nad tožnikom ali z začetkom postopka odpusta obveznosti. Upoštevaje zakonsko opredelitev postopkov zaradi insolventnosti ima prav toženka, ko kot relevanten upošteva začetek osebnega stečaja nad tožnikom in ne začetek postopka odpusta obveznosti. Tožnik ne more uspeti z ugovorom, da ne more biti zavezan za plačilo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ker v letu 2009 ni več uporabljal poslovnih prostorov, na katere se nanaša odmera spornega...

Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da je to povsem jasno tožniku, nenazadnje izhaja že iz pritožbe. Že iz navedb samega tožnika tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke za nemško davčno odločbo, in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost in s tem uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so njegovi zaključki, ki pa jih ustrezno dopolni organ druge stopnje in tudi hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožnik ne more...

Sodišče se strinja z razlogi, iz katerih je tožnik spoznan za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. in s tem za davčnega dolžnika iz izpodbijanega sklepa. Ni namreč spora o tem, da je bil tožnik 50 % družbenik omenjene družbe, in tudi ne o tem, da je bil direktor družbe brez omejitev. Kot poslovodja je imel oziroma bi vsaj moral imeti vpliv na poslovanje družbe. Da vpliva ni imel, samo zatrjuje in ne dokaže oziroma niti ne navede okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za takšen zaključek. Tožniku je bil predhodni sklep o izvršbi, ki ga izpodbijani sklep nadomešča, izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz registra in s tem v okviru predpisanega enoletnega roka. Izbris družbe je bil objavljen 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi ZFPPIPP, vključno z novelami, ter pred uveljavitvijo ZPUOOD. S tem pa so podani pogoji za uveljavljanje odgovornosti tožnika kot družbenika izbrisane družbe. Povsem splošen in...

Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo...

Obveščamo vas, da bomo na podlagi 89. člena ZDDV-1 centralno spremenili davčna obdobja vsem davčnim zavezancem, ki se jim na podlagi obdavčljivega prometa v letu 2015 spremeni davčno obdobje. Centralna sprememba davčnega obdobja bo potekala od 5. 2. 2016 (od 13.00 ure dalje) do predvidoma 9. 2. 2016.

V tem času bo oddaja obrazcev DDV-O, VIES-KP in PD-O  zaprta za vsa obdobja.Prosimo vas, da čim prej oddate obračune za obdobje december 2015 oziroma oktober – december 2015, zato da bomo pri menjavi obdobij lahko upoštevali promet za celo leto 2015.

S 1.  februarjem bodo nadzorniki Finančne uprave RS začeli s strožjim nadzorom in tudi doslednim izrekanjem glob vsem zavezancem, ki še ne bodo vključeni v sistem davčnih blagajn. Sankcionirane bodo tudi vsebinske in programske nepravilnosti pri davčnem potrjevanju računov. Prekrškovni postopki se bodo vodili tako zoper zavezance, ki bodo kršili zakonodajo, kot tudi zoper programske hiše, ki računalniških programov niso izdelali v skladu z določbami zakona. Posebna pozornost bo namenjena neizdajanju računov.

 Celotno sporočilo za javnost