Veljajo enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Ker med temi izjemami nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni navedeno, hkrati pa je to nadomestilo mogoče umestiti med dogovorjena nadomestila v zvezi z zaposlitvijo oziroma izplačila v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. in 6. točka prvega odstavka 25. člena ZDoh-1), veljajo tudi pri izplačilih tega nadomestila glede obračuna in odvoda davka in prispevkov enaka pravila.
Med delavcem in delodajalcem dogovorjena višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko predstavlja le bruto znesek, to je za prispevke in davek nezmanjšani znesek, če iz dogovora izrecno ne izhaja kaj drugega.
|
Poskus praviloma in na splošno ni kazniv, pač pa samo izjemoma, ko je to posebej določeno bodisi v splošnem delu KZ bodisi pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu KZ.
Poskus majhne tatvine ni kaznivo dejanje. Če zakon nekega dejanja ni določil za kaznivo dejanje, po naravi stvari ni mogoče ugotavljati njegovih znakov.
|
V tem upravnem sporu se izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta že postal pravnomočen in izvršljiv, zato je davčni organ nanj vezan, tožbeni ugovori, ki se nanj nanašajo pa neutemeljeni.
|
Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati. Davka ne odpiše kadar se je nad davčnim zavezancem končal postopek osebnega stečaja. davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, se odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja, pod pogojem, da je dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vložil predlog za odpust obveznosti.
|
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Vrhovno sodišče v postopku z revizijo na kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti, zato se kljub taki opustitvi v reviziji uveljavljana kršitev lahko upošteva zgolj tedaj, če je (zaradi narave kršitve, načina teka postopka itd.) sploh ni bilo mogoče ugovarjati v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Revident je glede uveljavljanja procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) v reviziji prekludiran, saj ne iz zapisnika o glavni obravnavi ne iz prepisa zvočnega snemanja, ki se nahajata v spisu, ni videti, da bi revident navedenim kršitvam ugovarjal na glavni obravnavi, ko je to možnost imel.
|
Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
|
Niti sistematična niti jezikovna, pa tudi ne zgodovinska in ne teleološka razlaga 63. člena ZDavP-2 ne vodijo do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon določa le končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne predstavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec lahko v njej navaja. Samoprijava je namreč posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi tistim davčnim zavezancem, ki davčne napovedi ne oddajo pravočasno ter predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog. Prav zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v davčnih postopkih. Sistematična razlaga zakona torej ne nudi opore za stališče, da bi bil že zaradi uporabe instituta samoprijave zavezanec prekludiran za uveljavljanje stroškov dela in davčnih olajšav.
|
Zahteva tožeče stranke za vpogled se nanaša na dokumentarno gradivo zbrano v postopku finančne preiskave zoper tožečo stranko, ki se je vodila na podlagi 131. člena tedaj veljavnega (ZDavP-2), ki določa, da davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno preiskovalno poročilo, v katerem opiše ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in druge dokaze (četrti odstavek 131. člena ZDavP-2). Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem, da zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. Po tedaj veljavni zakonodaji, se je postopek davčne preiskave časovno uvrščal v tako imenovano "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim-formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožeča stranka pred začetkom davčnega postopka ni dobila pravice do vpogleda v zahtevane dokumente...
|
Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.
|
ZDR v drugem odstavku 92. člena določa le minimalne odpovedne roke, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec iz poslovnih razlogov. Sodišče je pravilno presodilo, da je bilo v tožničinem primeru potrebno uporabiti določbe 64. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki za primer prenehanja delovnega razmerja za tožnico določajo daljši odpovedni rok.
|
Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, izrek katerega mora vsebovati vse sestavine na podlagi 151. člena ZDavP-2.
|
Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova, ki je v skladu z drugim odstavkom 145. člena ZDavP-2 tudi izvršiljiva odločba o odmeri davka.
S pritožbo zoper sklep ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
|
Po presoji pritožbenega organa je odločitev utemeljena z določbami SRS 4.18 in 24. člena ZDDPO-1, po katerih se kot odhodek prizna le knjigovodska vrednost prodanih zalog. Navedena pravna podlaga ob upoštevanju SRS 14 v obravnavanem primeru za odločitev ne zadošča. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka izkaz poslovnega izida sestavila po različici I (SRS 25.5). Po tej različici se kot odhodki upoštevajo vsi stroški v zalogah. Da bi bili, skladno s SRS 4.18, upoštevani zgolj odhodki, ki so prihodke iz prodaje povzročili, se po različici I izkaza poslovnega izida njegova višina korigira s postavko Sprememba vrednosti zalog proizvodov in nedokončane proizvodnje (SRS 25.32, 25.33). Zatrjevane davčne nevtralnosti iz navedenih razlogov ni mogoče zavrniti, kolikor drži trditev tožeče stranke, da je v vrednosti zalog izkazala tudi sporne vnaprej vračunane stroške storitev, ki pa v upravnem postopku ni bila preverjena.
|
Tožnikova terjatev do tožene stranke izvira iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2015, prvostopenjski sklep pa je bil izdan pred izdajo te odločbe, s katero je bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine v korist tožnika. Terjatev tožnika do tožene stranke ob izdaji prvostopenjskega sklepa še ni obstajala, zato ni bilo pogojev za pobot terjatev.
|
V konkretni zadevi mora zbornica obrazloženo utemeljiti, da in zakaj so izpolnjeni pogoji za uporabo 4,8 % stopnje pri odmeri zborničnega prispevka A za celotno leto 2015, in sicer glede na določbe četrtega odstavka 23. člena in petega odstavka 22. člena ZKGZ, pri čemer je treba upoštevati tudi določbe prvega odstavka 154. člena in 155. člena Ustave. Kolikor ti pogoji niso izpolnjeni, je namreč treba uporabiti sicer z zakonom predpisano stopnjo za odmero zborničnega prispevka A iz tretjega odstavka 23. člena ZKGZ.
|
V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori sodišče ponovno izpostavlja, da obveznost, ki se tožnici nalaga z izpodbijanim sklepom, temelji na pravnomočni in izvršljivi odločbi o prekršku in s tem na že sprejeti odločitvi AJPES-a in da se z izpodbijanim sklepom opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je FURS pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izdanega izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati.
|
Drugostopenjski organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, ne more odločati o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, če je sam odločal o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo ter tako odločbo presodil za zakonito.
|
Davčne olajšave je treba tolmačiti ozko, ob upoštevanju njihovega namena ter vseh okoliščin konkretnih poslov. Investicijska olajšava iz 1. odstavka 39. člena ZDDPO je bila predpisana z namenom spodbujanja davčnih zavezancev v dodatna vlaganja z namenom nabave osnovnih sredstev zaradi nadomeščanja starih osnovnih sredstev ali razširitve poslovanja, vse pa v sferi opravljanja dejavnosti zavezanca. Za njeno uveljavitev tako ne zadošča, da zavezanec kupi eno od sredstev, naštetih v SRS 1.22., in ga izkaže v poslovnih knjigah kot osnovno sredstvo, ampak mora verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede nameravane uporabe sredstva, v zvezi s katerim uveljavlja olajšavo, kot osnovnega sredstva. Povedano drugače, izkazano mora biti, da je sredstvo pridobil z namenom opravljanja (sedanje ali bodoče) dejavnosti v smislu določb SRS 1.21. (ne pa npr. z namenom plasiranja sredstev v drugo, morebiti tudi davčno bolj ugodno obliko.
Zahteva, da je...
|