Izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS‑1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; v teh primerih namreč o zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo.
Za obdavčitev z dohodnino je važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, kot to pravi toženka v odgovoru na tožbo, vendar pa je v primeru, kot je konkretni, ko so dejansko opcijski upravičenci zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi.
|
Odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba in izdana nova odmerna odločba z ugotovljeno nižjo davčno obveznostjo. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi pravnomočne odločbe in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi citiranih določb 97. člena ZDavP-2.
|
Določba drugega odstavka 363. člena ZDavP-1 ne izpolnjuje zahteve po vsebinski določljivosti pravnih norm, saj opredelitev roka, v katerem bi moral davčni zavezanec vložiti vlogo za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ni dovolj natančna, jasna in predvidljiva. Navedena določba ZDavP-1 je tako v neskladju s ciljem Direktive Sveta 90/434/EGS, saj davčnim zavezancem v nasprotju z zahtevami načela učinkovitosti onemogoča oziroma prekomerno otežuje, da bi se seznanili s pogoji, pod katerimi lahko pridobijo upravičenja, ki jih predvideva navedena direktiva.
V skladu z načelom primarnosti prava EU mora nacionalno sodišče v primeru ugotovljene neskladnosti določb nacionalnega prava s pravom EU po uradni dolžnosti zavrniti uporabo katerekoli, tudi poznejše, neskladne določbe nacionalne zakonodaje, ne da bi moralo zahtevati ali čakati na njeno razveljavitev po zakonodajni poti ali s strani ustavnega sodišča.
|
Obnova postopka je izredno pravno sredstvo in je mogoča le iz razlogov, ki so v zakonu izrecno določeni. Te razloge določa ZUP v 260. členu. Med temi zakonskimi razlogi je v 9. točki 260. člena ZUP določen kot obnovitveni razlog tudi razlog, da osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka, navedena možnost ni bila dana. Tožnik se sicer sklicuje na navedeni obnovitveni razlog, pri čemer pa po presoji sodišča ne gre za to, da tožnik ne bi sodeloval kot stranka v postopku, katerega obnovo je predlagal, pač pa se, kot je razvidno iz njegovih navedb, sklicuje na kršitve pravil postopka, ker v postopku ni bil zaslišan kot stranka. S tem pa po presoji sodišča tožnik uveljavlja kršitve pravil postopka, ki bi jih lahko uveljavljal v pritožbi (ki pa je ni vložil), ne pa v obnovi postopka.
|
Stranki sta soglašali z uporabo valorizacije, saj je šlo za najemno pogodbo z 20 letnim trajanjem in sta na ta način želeli ohraniti enakovrednost dajatev. Če sta to storili na način, ki ni skladen s Pravilnikom, je prav, da se namesto ničnega pogodbenega določila za njuno razmerje uporablja kogentno pravilo, ki ga določa pravni predpis.
|
Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi.
|
Davčni organ je tožniku odmeril dohodnino brez upoštevanja stroškov prehrane in prevoza, tožnik pa je temu, po presoji sodišča utemeljeno, ugovarjal v pritožbi zoper odmerno odločbo.
Glede na konkretne okoliščine in postopek, ki ga je vodil davčni organ, ni mogoče slediti utemeljitvi, s katero je ta zavrnil pritožbeni ugovor in sicer, da je stroške v zvezi z delom v tujini uveljavljal šele po dokončnosti odločbe, torej prepozno.
|
V skladu z ustaljeno sodno prakso se šteje vročitev stranki, ki ima pooblaščenca, kot pravno veljavna le, če je bila na predpisan način vročena pooblaščencu. S tem je nedvomno varovan rok za vložitev pravnega sredstva, ki teče od dneva, ko je bila odločba vročena pooblaščencu, stranka pa ima na tej podlagi pravico, da od upravnega organa zahteva pravilno vročitev odločbe svojemu pooblaščencu.
|
Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj iz drugega odstavka 48. člena ZDavP-2 izhaja, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, in sicer v sorazmerju s prejeto dediščino.
|
Odpis dolga ni mogoč v vseh primerih. Tako se po izrecni določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 členi 101, 102. in 103, ki se nanašajo na odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanja davka za fizične osebe ne uporabljajo za prispevke za pokojninsko zavarovanje in za obveznosti, za katere davčni organ opravlja samo izvršbo in ne vodi knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti. To pomeni, da ni pravne podlage za odpis davčnega dolga glede prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in prispevkov o zdravstvenem varstvu.
|
Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi upravni organ pri ugotavljanju javne koristi na konkretni ravni upošteval vsa relevantna dejstva, na katera je opozorilo sodišče v tej sodbi in na katera so opozarjali tožniki že ves čas postopka z zatrjevanjem, da niso izpolnjeni kriteriji za kategorizacijo predmetne parcele. V ponovljenem postopku, v katerega se po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrača, se bo upravni organ moral ponovno opredeliti do obstoja javne koristi kot pogoja za razlastitev in s tem v zvezi po vsebini presoditi navedeni ugovor tožnikov.
|
Za razlastitev obstoječih javnih cest je bistveno, da po njih poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena zakona, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj na predmetnih nepremičninah, kot rečeno, ne poteka in nikoli ni potekal promet in se nesporno ne uporabljajo prosto.
|
Ker je šlo v danem primeru za prenos podjetja kot celote, torej skupka sredstev, ki omogoča izvajanje neodvisne ekonomske dejavnosti, je v tem pogledu v obravnavanem primeru šlo za prenos podjetja, ki se lahko obravnava kot dobava izven sistema DDV. V obravnavanem primeru pa ni bil izpolnjen nadaljnji pogoj, da prevzemnik, v konkretnem primeru je to družba A., nadaljuje z dejavnostjo prevzete družbe, torej z dejavnostjo, ki jo je pred pripojitvijo opravljala družba B.. Le v primeru, če bi bil izpolnjen tudi navedeni pogoj, prenos podjetja ne bi bil predmet obračuna DDV in bi šlo za transakcijo izven sistema DDV. Le v primeru, če prevzemnik po izvedenem prenosu podjetja ali dela podjetja nadaljuje neodvisno ekonomsko dejavnost prevzete družbe, gre za prenos podjetja ali dela podjetja, ki je izvzet iz obdavčitve z DDV. Le pod navedenimi pogoji gre za poenostavitev obdavčitve z DDV.Določbo petega odstavka 85.a člena ZDavP-2 je mogoče ustavnoskladno razlagati le tako, da je...
|
V danem primeru so bile prevozne listine - CMR o prevozu predmetnega blaga ter listine v zvezi z C. dobavo ter druge listine, ki jih je pravočasno predložil tožnik v postopku DIN, nepravilno sestavljene oz. pomanjkljive do takšne mere, da niso izkazovale dejanske dobave predmetnega blaga družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško. Pomanjkljive prevozne listine - CMR ne izpolnjujejo pogojev 6. člena Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga podpisani v Ženevi, 19. maja 1956, spremenjeni s Protokolom z dne 5. junija 1978 in ne morejo biti verodostojni dokaz, da je bilo blago odpeljano iz Slovenije in predano deklariranim kupcem v tujini (družbama družbama A. v Romunijo in B. na Slovaško), saj ne vsebujejo vseh relevantnih podatkov oz. podatkov o dejanski dobavi predmetnega blaga. Prevozne listine - CMR so lahko verodostojen dokaz le, če so v celoti in pravilno izpolnjene in izkazujejo dejanske dobave blaga.
|
Ker ni sporno, da tožnik v postopku, katerega obnovo predlaga, ni bil ne zavezanec za plačilo DMV, ne upravičenec do vračila DMV, saj tožnik tega niti ne zatrjuje, tožnik ni oseba, upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka po 89. členu ZDMV. Ker tudi ne gre za primer, ko bi morala toženka tožniku v času izdaje odločb o odmeri in vračilu DMV iz leta 2012 priznati status stranke ali stranskega udeleženca po kakšni drugi zakonski podlagi, česar tožnik niti ne zatrjuje, sodišče pritrjuje toženki, da tožnik s predmetnim predlogom ni uveljavljal kakšne svoje pravice ali pravne koristi. Njegovo zavrženje na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP je zato pravilno in na zakonu utemeljeno. Iz istega razloga tožnik tudi ne more predlagati odprave, razveljavitve in spremembe odločbe na podlagi 90. člena ZDavP-2.
Na podlagi sedmega odstavka 11. člena ZDMV, ki določa, da za motorno vozilo, od katerega je bil vrnjen davek...
|
Tožnik v postopku ni izkazal, da bi stanovanje na naslovu ..., Novo mesto kupil zgolj formalno in da naj bi bil dejanski kupec tega stanovanja njegov brat A.A. ter, da naj bi slednji tudi plačal kupnino za navedeno stanovanje. Davčni organ je razloge za takšen zaključek sprejel na podlagi obširnega ugotovitvenega postopka, pri čemer je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 29 do 44) za to navedel tudi prepričljive in argumentirane razloge, ki jih kot pravilne sprejema tudi sodišče.
|
Sodišče ne sledi razlogom tožnika v tožbi, da gre v danem primeru za absurdno situacijo, ko na eni strani država krije tožniku plačilo prispevkov za socialno varnost, po drugi strani pa terja od tožnika plačilo prispevkov za socialno varnost. Navedena okoliščina ne predstavlja okoliščine iz 7. točke prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, da je tožnikov dolg, ki se izterjuje, ugasnil na drug način, kot to napačno meni tožnik. Dejstvo, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči, ne pomeni, da zoper tožnika ni mogoča izvršba, marveč le, da so ta denarna sredstva izvzeta iz izvršbe.
V postopku ustavitve davčne izvršbe, enako kot v postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o davčni izvršbi (prim. sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2), ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, saj so temu namenjena pravna sredstva, ki jih zakon zagotavlja v postopku izdaje izvršilnega naslova. Ugovori, s katerimi tožnik oporeka pravilnosti in zakonitosti izdaje...
|
Prenehanje svaštva zaradi smrti zakonca (v obravnavanem primeru sina zapustnice) pred uvedbo dedovanja ni relevantno in je pomembna le zapustnikova volja. Če zapustnica kljub smrti zakonca (sina) oporoke ne spremeni ali prekliče oziroma kot v obravnavanem primeru snaho, vdovo po pokojnem sinu v oporoki za dedinjo določi celo po sinovi smrti, je za njeno razmerje do dediča nerelevantno, ali je zakonec (v obravnavanem primeru mož tožnice, sin zapustnice) umrl pred zapustnico.
|
Tožnica ni verjetno izkazala okoliščin, zaradi katerih ni mogla pravočasno opraviti zamujenih dejanj, in razlogov, ki jih je pretežno dopolnil drugostopenjski organ. Ker ni sporno, da so bila sporna pisanja na način iz 85.a člena vročena tožnici v času, ko je navedena določba že veljala, in kar je takšen način vročanja v davčnih zadevah zakonsko predpisan, tožnica nima prav, da bi morala predhodno soglašati s takšnima načinom vročanja, saj zakon česa takega ne predpisuje.
|
Iz listin je bilo v konkretnem primeru razvidno, da je B.B., to je darovalka po sporazumu, z nepremičnino razpolagala že pred sklenitvijo sporazuma, ki ga je predložil v odmero tožnik in da predmet prenosa in s tem obdavčitve več ne obstoji. To pa pomeni, da ni pogojev za odmero po predloženem sporazumu in zato je finančni organ ravnal pravilno, ko je postopek odmere ustavil.
|