Tožnica v postopku pred davčnim organom primerja nominalne vrednosti posameznih poslovnih deležev ter predstavlja na tej podlagi svoje drugačne izračune, pri čemer ne upošteva zakonske podlage za izračun davčne osnove, v primerih, ko se pozitivna davčna osnova nanaša na različna obdobja imetništva kapitala in je določen v četrtem odstavku 97. člena ZDoh-2, ki napotuje na preračun prodajne vrednosti na podatek nabavne vrednosti in na posamezne deleže pridobitev, ki se odsvajajo, kar je pojasnil davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V takšnih primerih se dohodnina odmeri od skupne letne pozitivne davčne osnove, ki se razdeli med posamezna obdobja imetništva iz drugega odstavka 132. člena ZDoh-2 upoštevaje sorazmerne deleže, ki se ugotovijo kot razmerje med pozitivno davčno osnovo posameznega obdobja imetništva kapitala in seštevkom pozitivnih davčnih osnov posameznih obdobij imetništva kapitala v davčnem letu.
|
V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.
|
Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnica nastopa smiselno kot prodajalka nepremičnine. Skladno s 5. členom ZDPN-2 je zavezanec za davek prodajalec ali prodajalka nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako davčni organ kot toženka, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen ZDPN-2, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi.
|
V obravnavani zadevi je tožnik kapital pridobil na podlagi odplačne pogodbe z mamo in pogodbeno dogovorjeni znesek kupnine, četudi je bil nižji od tržne vrednosti kapitala, je bil njegov vložek v pridobljeni kapital.
Korekcija vrednosti kapitala ob odsvojitvi na njeno tržno vrednost, kadar je pogodbeno določena vrednost nižja, pa je ureditev, ki sledi ureditvi, da se z davkom od dobička od odsvojitve kapitala obdavčuje tudi neodplačna odsvojitev kapitala (darilo), pri kateri po naravi stvari ne pride do realnega povečanja premoženja darovalca.
|
Način ugotavljanja vrednosti stavbe lahko določi občinski svet, kar je skladno z 158. členom ZDO, čemur tudi tožnica ne nasprotuje, vendar sodišče iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke ne more preizkusiti, ali je navedeni način, ki ga navaja toženka po navedenem Odloku o davkih občanov in Sklepu, ki ga davčni organ in toženka navajata kot pravno podlago, skladen z merili iz Pravilnika oziroma kako so bila ta merila uporabljena, saj to iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno.
|
Z dnem izbrisa je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo zavrglo.
|
Zakon iz obveznosti plačila dohodnine izrecno izključuje le izplačilo odkupne vrednosti v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine, pod pogojem, da sredstva niso izplačana zavarovancu, temveč se v skladu s 352. in 353. členom ZPIZ-2 v enkratnem znesku prenesejo izplačevalcu pokojnine v imenu in za račun zavarovanca, ki sklene zavarovanje, po katerem zavarovanec pridobi pravico do doživljenjske mesečne pokojninske rente (5. točka 107. člena ZDoh-2).
|
Za obdavčitev izplačil kot dohodkov iz zaposlitve je bistven položaj odvisnosti delavca v razmerju do naročnika. Primeroma to pomeni, da oseba delo opravlja nepretrgoma (kontinuirano), da mora mesečno poročati oziroma predložiti ustrezna poročila ali evidence, da delo opravlja v prostorih naročnika v organiziranem procesu in obsegu, ki mu ga določa naročnik ter pod njegovim nadzorstvom, pri tem pa odgovornost za kvaliteto opravljenega dela prevzema naročnik sam. Zato so za kvalifikacijo dohodka iz zaposlitve bistvene dejanske okoliščine opravljanja nalog oziroma del, kar mora davčni organ ugotoviti v ugotovitvenem postopku.
|
Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljena zloraba predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, tožnik posledično ne izpolnjuje pogojev za popravek DDV (za odbitek izhodnega DDV) po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1.
|
Za odločitev sodišča je bistven predvsem drugi del obravnavane sheme, ki glede na dosedanjo sodno prakso ni tipičen in vključuje preoblikovanje terjatve družbenikov iz naslova kupnine za prodajo poslovnih deležev v naknadna vplačila kapitala v obliki stvarnih vložkov in nato njihovo postopno vračilo oziroma izplačilo sredstev družbenikom. Da bi obstajal razumen poslovni razlog za drugi del sheme, preko katere sta družbenika dobila izplačana sredstva družbe, tožnica tudi v postopku pred sodiščem ni uspela dokazati.
|
V prvem odločanju tožnica z zahtevkom na prvi stopnji ni uspela, uspela pa je po odločitvi toženke v prvem pritožbenem postopku, saj je tudi prvostopni organ z izdajo Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 potrdil, da ni pogojev za nadaljnje zadrževanje zneska. Ta ugotovitev vpliva na presojo upravičenosti tožbenega zahtevka na plačilo obresti in stroškov davčnega postopka. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi prišlo do situacije iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona.
|
Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri...
|
V primeru izdanih računov za opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev - le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.
Za pravico do odbitka vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi, ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen URS).
|
Sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Načelo zaupanja v pravo zagotavlja varstvo pridobljenih pravic zoper zakonske posege za naprej. Posamezniku zagotavlja, da država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in ustavno dopustnem javnem interesu.
|
Sodišče ugotavlja, da je bil tožničin pravni položaj, relevanten za odmero obresti, zaključen z izdajo izpodbijane odločbe, kar pa je že v času veljavnosti novele ZDavP-2J, zato že pojmovno z odmero obresti ni moglo priti do posega v pridobljene pravice.
Neodvisno od presoje, ali gre v obravnavani zadevi za pričakovanje ali za pričakovano pravico, sodišče sodi, da obračun višjih obresti za celotno obdobje obrestovanja, čeprav se je obrestna mera zvišala tekom postopka davčnega nadzora in le manjši del obdobja obrestovanja predstavlja čas po zvišanju obrestne mere, ni v nasprotju z načelom pravne varnosti po 2. členu Ustave. Zato sodišče ugotavlja, da zvišanje obrestne mere za celotno obdobje obrestovanja, četudi se del tega obdobja nanaša na čas pred zvišanjem, ni tak poseg v pričakovanje zavezanca za davek, da bi le ta lahko utemeljeno pričakoval, da se ne bo zgodil. Takšna razlaga je skladna tudi z dosedanjo sodno...
|
Sodišče ugotavlja, da si tožnik z uspehom v predmetnem postopku lahko izboljša svoj pravni položaj, saj bi mu ugodilna ugotovitvena sodba dala temelje za uveljavljenje morebitne škode, če jo je utrpel zaradi posega v njegov premoženjski položaj v posledici zadržanja denarnih sredstev. Obresti so v tem primeru povračilo škode zaradi nezmožnosti uporabe denarnih sredstev, zato niso postranskega pomena, kot trdi toženka.
Sodišče pritrjuje tožniku, da ureditev po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 izhaja iz generalne (saj enako velja za vse zavezance za davek) pravne fikcije, da znesek nad 50.000,00 EUR utemeljuje zavarovanje njegovega plačila, povsem neodvisno od dejanske ogroženosti oziroma oteženosti plačila ob zapadlosti.
|
Ker se davčni organ in toženka glede tožnikovih trditev, da je poslovni delež prejel zaradi vodenja poslov v omenjeni družbi in ker si je odsvojitelj od tega obetal korist, tako na strani družbe kot pri sebi, nista opredelila, pa tudi nista preverila te tožnikove trditve, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Glede na to, da tožnik v postopku in v tožbi vztraja, da je predmetni poslovni delež prejel zaradi svojega angažmaja pri sanaciji družbe, pri čemer je svoje sodelovanje vselej pogojeval tudi z vstopom v lastniško strukturo, o čemer se davčna organa nista izrekla, izpodbijane odločbe po presoji sodišča glede bistvenih okoliščin ni mogoče preizkusiti, tj. ali je tožnik poslovni delež v družbi B., d. o. o. pridobil kot darilo ali kot kakšno drugo vrsto neodplačne naklonitve, ki se morebiti obdavčuje po ZDoh-2, tega davčna organa tudi nista ugotavljala, od tega pa je po presoji sodišča odvisna tudi pravilna uporaba materialnega prava.
|
Ker je bila pritožba zavržena, se šteje, kot da (sploh) ni bila vložena. To pa pomeni, da o pritožbi ni bilo vsebinsko odločeno, posledično pričujoča tožba v upravnem sporu zaradi vsebinskega neizčrpanja pritožbe ni dopustna (prvi odstavek 6. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbo zoper odločbo FURS z dne 22. 5. 2023 na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Ker torej pritožba zoper odločbo FURS z dne 18. 9. 2023 ni bila vložena, čeprav je bila mogoča, je sodišče (tudi) tožbo zoper to odločbo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
|
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnik sam zatrjeval, da je bil njegov nakup lastnih deležev povezan z njihovim umikom pri zmanjšanju osnovnega kapitala in delno likvidacijo, obenem pa ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu o zatrjevanih ekonomskih razlogih tako konstruiranih transakcij, je po presoji sodišča utemeljen pravni zaključek, da obravnavan sklop transakcij predstavlja vsebinsko prazen in umeten pravni konstrukt, katerega končni učinek bi bilo možno doseči na bistveno bolj enostaven način, tj. z izplačilom bilančnega dobička. Zato je prava ekonomska vsebina izplačil, ki sta jih prejela tožnikova družbenika, dividenda, kar je zato tudi predmet obdavčitve ob uporabi pravil četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
|
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev...
|