Davčno priznan je vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Pri ugotavljanju dobička se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva in okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej če iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov pravne osebe. Davčno priznan odhodek za pravno osebo torej predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ima zanjo izmerljivo korist.
V zadevi se izkaže, da je tožnica od svojega zakonitega zastopnika kupila staro jadrnico, potrebno obnove, jo na lastne stroške popravila oziroma usposobila in te stroške neupravičeno uveljavljala v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb. Odhodki, povezani s popravilom jadrnice, niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tožnica ni (bila) registrirana za opravljanje dejavnosti oddajanja plovil v najem niti te...
|
Tožnik upravičeno ugovarja, da je bilo materialno pravo in sicer 74. člen ZDavP-2 napačno uporabljeno, ker posel ne more biti hkrati navidezen posel in del zlorabe drugih predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.
|
Za pravilno pravno kvalifikacijo prejemka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je potrebno ugotoviti, da gre za prejemek, ki je rezultat aktivnosti davčnega zavezanca s ciljem povečanja njegovega premoženja. Ugotoviti je tudi potrebno, da ne gre, za katero izmed vrst dohodka iz 1 do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Sledi presoja, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1 do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele po navedeni presoji, pa bi se lahko pojavilo vprašanje, ali je mogoča obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije tožnikovih spornih prejemkov izplačanih s strani Fundacije v letu 2019 ter tudi ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnik dejansko dosegel s svojo...
|
Sodna praksa je že zavzela stališče, da družbi za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) ni dopustno nalagati obveznosti ravnanja s tisto odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev, ki svoje obveznosti za ravnanje z odpadno embalažo izpolnjujejo sami, in za ravnanje s tisto odpadno embalažo, za katero ne velja obveznost proizvajalčeve razširjene odgovornosti (PRO). Tega stališča sodišče ne spreminja, saj bi zahteva, da DROE ravnajo tudi z odpadno embalažo, ki izvira od proizvajalcev iz prvega odstavka 36. člena Uredbe, pomenila, da niso spoštovane zahteve Direktive o odpadkih, da finančno odgovornost za ravnanje z odpadki nosijo proizvajalci proizvodov, tj. povzročitelji odpadkov, in zahteve 8a (1)(d) Direktive o odpadkih, po kateri mora država, ki je v skladu s členom 8(1) vzpostavila sistem razširjene odgovornosti proizvajalca, zagotoviti enako obravnavo proizvajalcev proizvodov ne glede na izvor ali velikost proizvodov. Ker tista dela 19. in 39. člena Uredbe o...
|
Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil...
|
Obrazložitev izpodbijane odločbe ni razkrila razlogov za število dodeljenih točk pri posameznih merilih. Pri nekaterih merilih utemeljitve sploh ni, drugje pa je skopa in mestoma sama s seboj v nasprotju, takšna pomanjkjiva obrazložitev pa ne dopušča presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.
|
Odločba, s katero je bil tožnik registriran kot pridobitelj blaga znotraj Unije, je pravnomočna, zato sta tako davčni organ kot sodišče nanjo vezana. Tožniku je bilo tudi pojasnjeno, da se lahko posameznik prostovoljno vključi v sistem DDV (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1). V tem primeru bi imel tožnik enake pravice in obveznosti kot drugi identificirani davčni zavezanci, vendar se tožnik za to možnost ni odločil. Glede same registracije je v zadevi očitno na relaciji tožnik - tožnikov računovodski servis - davčni organ prišlo do šuma v komunikaciji, vendar pa v tej fazi postopka, ko se presoja zakonitost odmere DDV, okoliščine v zvezi z registracijo tožnika kot zavezanca za DDV niso (več) relevantne. Čim pa je tako, je odločitev, da tožnik nima pravice do odbitka DDV v zvezi s sporno dobavo traktorja, pravilna in na zakonu utemeljena.
|
Dohodnina se ne plača od dobička iz kapitala, doseženega pri odsvojitvi kapitala po 15 letih imetništva (prvi odstavek 96. člena ZDoh-2). Tožnik zatrjuje, da je kapital v družbi pridobil v letih 1998 in 2001 ter da je torej do njegove odsvojitve v letu 2017 minilo več kot 15 let, medtem ko tožena stranka trdi, da je tožnik kapital v družbi pridobil v letu 2006, ko se je vpisal v sodni register kot družbenik družbe ter da mu je zato treba od dobička od odsvojitve kapitala obračunati dohodnino, saj je do odsvojitve prišlo v času od 10 do 15 let po pridobitvi kapitala.
Tožnik je kapital, torej delež v tihi družbi, pridobil dne 30. 11. 2006 z vpisom v sodni register. Šele takrat je namreč pridobil vsa upravičenja, ki mu pripadajo iz naslova tega lastniškega deleža in jih prej kot tihi družbenik ni imel.
|
Ne s pritožbo zoper sklep o izvršbi ne s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
|
Zgolj kasnejša sprememba stališča tožene stranke glede razlage materialnega prava ne utemeljuje uporabe izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). To velja tudi, če je taka sprememba stališča zapisana v obliki pojasnil ali navodil, izdanih s strani pristojnega upravnega organa. Uporaba navedenega pravnega sredstva zaradi kršitve materialnega prava v odmerni odločbi je mogoča tedaj, kadar se z njo zagotavlja pravilna uporaba prava Evropske unije (EU) v skladu s stališči, ki izhajajo iz sodb Sodišča EU. To velja tudi v primeru, da gre za tako utemeljeno kasnejšo spremembo stališča tožene stranke v zvezi z odmero davka na promet nepremičnin.
|
Občina je javnopravni subjekt, vendar to ne pomeni, da bi lahko zanjo veljal nižji standard glede izkazovanja, da ji bo nastala težko popravljiva premoženjska škoda. Premoženjska škoda, ki bi ji lahko nastala, mora biti primerljiva temu, kar velja za gospodarske subjekte in fizične osebe; ogroziti bi morala torej njeno delovanje, tj. izvajanje njenih pristojnosti in javnopravnih zadev.
Četudi bi držalo, da bi lahko v nadaljevanju postopka prišlo do tega, da NUSZ sploh ne bi bil odmerjen, bi bila najvišja škoda, ki bi za tožnico nastala 4.535,99 EUR. Zakaj naj bi bilo zaradi takega zneska ogroženo izvajanje njenih nalog tožnica ne pojasni in še manj izkaže. Trditveno in dokazno breme pa je na stranki.
Z izpodbijanim sklepom je toženka odločila, da se tožnici ne prizna lastnost stranke v pritožbenem postopku odmere NUSZ za leto 2023. Tožnica pa s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteva, da se ji prizna status stranke, kar torej presega...
|
Za nastanek obveznosti plačila NUSZ za zazidano stavbno zemljišče ni pomembno, ali se objekt uporablja ali ne, saj se lahko odmeri tudi za nepremičnine, ki se šele gradijo. Prav tako neuporaba in niti nezmožnost uporabe ni razlog, zaradi katerega bi bila možna oprostitev plačila.
|
In ravno za to gre v obravnavanem primeru: tožnik se je pogodbeno zavezal in je tudi izvršil vlaganja v najeto nepremičnino, vsled tega pa se je se, ker je šlo za investicije v sestavine najete nepremičnine (v smislu 8. člena Stvarnopravnega zakonika), povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine, kar predstavlja dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2.
Ta dohodek pa je bil po presoji sodišča s strani najemodajalca tudi prejet, in sicer z vgraditvijo, tako kot to izhaja tudi iz sodbe revizijskega sodišča. Tedaj se je namreč povečala vrednost najemodajalčeve nepremičnine in je to odločilni trenutek z vidika obdavčitve. Ne pa šele trenutek, če oz. ko bo tožnik najemodajalcu najeto nepremičnino vrnil zaradi prenehanja najemnega razmerja.
|
Ključna je izjava zakonitega zastopnika družbe B., ki jo je dal v davčnem postopku in iz katere izhaja, da tožnika kot podjetnika ne pozna ter da z njim nikoli ni posloval in tudi sicer ne sodeluje. Omenjeno izjavo nadgrajujejo okoliščine, ki se tičejo domnevno prejetih računov omenjene družbe in pogodb o asignaciji, za katere davčni organ ugotavlja, da so kot listine neverodostojne, ter okoliščine v zvezi s plačili računov, ki niso bila opravljena na poslovni TRR omenjene družbe, temveč so bila opravljena C. C. kot fizični osebi na njegov osebni bančni račun, ne da bi bila po ugotovitvah davčnih organov izkazana njegova povezava z omenjeno družbo. Vse to pa po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izkazuje pravice do odbitka vstopnega DDV po zadevnih računih.
|
Zakonska ureditev instituta poroštva iz prve povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki je podlaga za odločitev v konkretnem primeru, je povsem jasna in nedvoumna in, poroštva ne pogojuje z ugotavljanjem oziroma izkazovanjem namena dolžnika, da bi se z neodplačnim prenosom premoženja oziroma s prenosom premoženja po nižji ceni od tržne, izognil plačilu davka. Nanaša se namreč na izterjavo iz premoženja povezanih oseb in s tem iz premoženja oseb, ki so tesneje povezane z davčnim dolžnikom, in kar je po presoji sodišča tista okoliščina, ki utemeljeno narekuje drugačne pogoje za uporabo poroštva, kot so tisti iz druge povedi. Gre torej za zakonsko besedilo, s katerim se zaradi povezanosti med dolžnikom in osebami, na katere je dolžnik svoje premoženje neodplačno ali po nižji vrednosti od tržne prenesel, vzpostavlja domneva, da je podan namen izogibanja, in to na način, da se opušča njegovo nadaljnje dokazovanje.
|
Pri odmeri nagrade oziroma stroškov po ZBPP se uporabljajo pravila postopka, za katerega je bila BPP dodeljena, saj le v tem primeru lahko pride do pokritja stroškov za pravno pomoč in ne do presežka plačil nad stroški. Da se tudi v postopku BPP priznava le nagrada za opravila, ki so bila v postopku potrebna, pa nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse.
|
Iz določbe 102. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da je trenutek odsvojitve kapitala opredeljen različno za različne pravne situacije. Prenehanje gospodarske družbe ali zmanjšanje osnovnega kapitala v družbi z vidika odsvojitve kapitala je vezano na datum sklepa organa o prenehanju oz. sklepa organa o zmanjšanju osnovnega kapitala in ne na datum pravnomočnosti sklepa sodišča. V primeru stečajnega postopka z vidika določbe 102. člena ZDoh-2 velja kot trenutek odsvojitve kapitala datum pravnomočnosti sodne odločbe, na podlagi katere se stečajni postopek zaključi. Šele po izvedenem stečajnem postopku bo ugotovljeno, kakšna je dejanska vrednost družbe oziroma vrednost poslovnega deleža družbenika v družbi in ali bo sploh prišlo do izplačila družbenikov iz ugotovljene stečajne mase. Tudi določba 94. člena ZDoh-2 odsvojitev kapitala opredeljuje z vidika izplačila lastniškega deleža, ali bo do izplačila družbeniku iz naslova imetništva poslovnega deleža sploh tudi...
|
Prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je treba razlagati tako, da če torej davčni zavezanec poda nova dejstva in dokaze šele k pripombam k zapisniku, mora (v tem smislu) opravičiti, zakaj tega ni storil že pred tem, pri čemer je treba ugotoviti, ali davčni zavezanec novih dejstev in dokazov upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika. Če torej davčni zavezanec do izdaje zapisnika ni bil seznanjen s s strani davčnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, mora imeti možnost, da v pripombah na zapisnik te ugotovitve izpodbija z novimi dejstvi in dokazi.
|
Sodišče pritrjuje toženki, da je tožnica preko novo ustanovljene družbe, ki jo je lastniško in upravljavsko obvladoval isti družbenik kot tožnico, ustvarila pogoje, ki so ji omogočili davčno ugodnejšo obravnavo izplačil kot v primeru neposrednega plačila dobička družbeniku. Vendar taka ugotovitev sama po sebi še ne zadostuje za subsumpcijo pravnega posla pod četrti odstavek 74. člena ZDavP-2. Bistveno ostaja vprašanje, ali ima navedena transakcija dovolj ekonomske vsebine, da se za davčne namene upošteva tako, kot je bila formalno oblikovana (kot prodaja poslovnega deleža in se obdavči na podlagi določb 93. člena in dalje ZDoh-2) in se ne vrednoti mimo njene formalne oblike.
Ni izkazano, da bi prodaja poslovnega deleža v tožnici v bistvenem zasledovala pridobitev neupravičene davčne ugodnosti, ampak je bil navedeni pravni posel utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi izven davčnega prava, ki glede na zgoraj obrazloženo niso zanemarljivi....
|
Tožnik obravnava izplačila gotovine iz tožnikovega računa izplačal svojemu zakonitemu zastopniku A. A. izključno zaradi njegove vloge družbenika pri tožniku. Sporni prejemki gotovine, ki jih je tožnik prejel od navedene družbe, pa po presoji sodišča predstavljajo prikrito izplačilo dobička tožnika, kot ga opredeljuje 7. točka 74. člena ZDDPO-2 v zvezi s 1. točko četrtega odstavka 90. člena in 80. členom ZDoh-2 ter ne predstavljajo drugega dohodka, kot ga opredeljuje 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 in kot je sporna izplačila tožniku opredelil davčni organ v izpodbijani odločbi. Tožnikova gotovinska izplačila je tožnikov zakoniti zastopnik A. A. zadržal zase, zato predstavljajo njegov obdavčljiv dohodek, ki pa se lahko obdavči kot "drug dohodek" le, če ne gre za dohodek iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, kar se presoja po njihovi dejanski (ekonomski) vsebini.
|