Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

The corrigendum does not concern the English version.

Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne. Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji uporabi teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen.

V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnika ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, to je, ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe v obdobju od 1. 1. 2021 do 28. 2. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, izključena mešana odpadna embalaža, ki izvira iz embalaže tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v obdobju 1. 1. 2021-28. 2. 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100. a člen ZUIZEOP, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača RS. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katere velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju moral prevzeti tožnik, pravilno ugotovljene.

Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona. Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca...

Glede na dejstvo, da ima tožnik v konkretnem primeru prispevke plačane za polno delovno obveznost, kar poudarja tudi tožnik, je s tem po presoji sodišča v obravnavanem primeru izpolnjen zakonski pogoj iz besedila 2. alineje tretjega odstavka 48. člena in prvega odstavka 59. člena ZDoh-2, da je bila pri tožniku v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev. Po presoji sodiša sta davčni organ in tožeka prezrla smisel koriščenja pravic iz naslova starševskega varstva, ki je v tem, da se takšno osebo glede pravic iz socialnega zavarovanja izenači s tistimi delavci, ki delajo polni delovni čas. Iz namenske razlage upoštevnih zakonskih določb tako ne izhaja, da zakonskega pogoja, da je bila pri zavezancu v skladu z zakonom, ki ureja PIZ, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas, neprekinjeno najmanj pet mesecev, ne izpolnjuje oseba, ki dela krajši delovni...