Od 2. do 7. januarja 2016 so nadzorniki Finančne uprave RS (FURS) pri zavezancih za davčne blagajne izvedli 1.191 postopkov nadzora. Pri tem so bile v 85 primerih (7 odstotkih) ugotovljene nepravilnosti. V vseh omenjenih primerih so bila izrečena opozorila. Glede na ugotovitve s terena po prvem tednu lahko zaključimo, da se tisti zavezanci, ki do roka niso uspeli pravočasno implementirati davčnih blagajn, pospešeno vključujejo v sistem. Statistika kaže, da jih v sistem pristopi tudi več kot 200 vsako uro.
Celotno sporočilo za javnost
|
Obveščamo vas, da je portal eDavki odprt za oddajo vseh kontrolnih podatkov za leto 2015.
Program za vnos in pripravo podatkov za odmero dohodnine za leto 2015 (WDohod 2015) se nahaja na odprtem portalu eDavki pod rubriko Programi.
|
|
|
Zneski pavšalnih prispevkov:
2016 Arhiv 2006 - 2015
|
Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.
|
Vrednostno merilo predvidljivosti negativne posledice ravnanja, ki je vsebovano v načelu prepovedi povzročanja škode, ne daje opore za sklep, da je kršitev pozitivnega prava značilnost ravnanja, ki bi morala biti nujno podana, da bi bilo to ravnanje protipravno v pomenu predpostavke splošne neposlovne odškodninske odgovornosti. Fizični napad stranke na toženčevega zaposlenega ni običajno tveganje, ki bi ga moral ta sprejeti. Konkretna škoda je predvidljiva posledica toženčeve opustitve zagotavljanja varnostnih ukrepov za zagotovitev osebne varnosti zaposlenih na centru za socialno delo, zlasti upoštevaje njegovo specifično dejavnost. Zaradi posebne občutljivosti problematike, ki jo toženec obravnava, se namreč stiske strank izkazujejo tudi v povečani možnosti nastanka konfliktnih situacij, ki se lahko končajo tudi z ogrozitvijo oziroma posegom v psihofizično stanje zaposlenih delavcev na CSD.
|
V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.
|
Dopolnjena vprašanja:
- Vprašanje 2: Kaj je osnovna kmetijska in osnovna gozdarska dejavnost?
- Vprašanje 7: Do kdaj moram vložiti obrazec vloge, da mi bo olajšava upoštevana že pri izdaji informativnega izračuna dohodnine?
- Vprašanj 10: Ali v tekočem letu lahko uveljavljam olajšavo tudi za vlaganja, opravljena v preteklih letih?
- Vprašanje 12: Zakaj je potrebno vložiti vlogo?
- Vprašanje 17: Kdaj bom izvedel, kako je moja vloga rešena?
Investicijske olajšave (1. izdaja)
|
Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je izvedlo le materialno pravno relevantne dokaze.
|
Zmotno je revidentovo naziranje, da če tretja toženka ne bi izdala izbrisnega dovolila, bi se lahko kot prva poplačala iz vrednosti predmeta zavarovanja in tako v celoti plačala neplačani znesek kredita kreditodajalki ter škoda tožniku ne bi nastala. Zadevni kredit ni bil zavarovan z zastavno pravico na nepremičninah prvih dveh tožencev, kot zmotno meni revident. Zastavna pravica je bila ustanovljena z namenom zavarovanja morebitne regresne terjatve zoper kreditojemalca (M., d. o. o., in tožnika), torej izključno v korist zavarovalnice, in ne kreditojemalca. To pa pomeni, da ne drži, da bi lahko tretja toženka v primeru neplačila kredita prodala zastavljene nepremičnine in iz kupnine poplačala dolgovani znesek kreditodajalcu. Izdaja izbrisne pobotnice s strani tretje toženke nima nobenega vpliva na obstoj kreditnega razmerja in na osebno jamstvo kreditojemalcev. Navedenega ravnanja tretje toženke tako ni mogoče opredeliti kot kršitev zastavne pogodbe.
|
Tožnik uveljavlja vračilo neupravičeno plačanih denarnih zneskov, ki jih je plačal kot davke oz. prispevke in katere je toženka tudi prejela kot davke oz. prispevke, torej plačila, opravljena v okviru javnopravnega in ne civilnopravnega razmerja.
|
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.
|
V obravnavani zadevi je sporno, ali dobropisi, na podlag katerih je tožnik opravil popravek (zmanjšanje) izstopnega DDV, predstavljajo izjavo kupca oz. naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil v smislu določbe drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča je tožnik zmanjšal svojo obveznost za DDV v nasprotju z členom 39. ZDDV-1 in 41. členom PZDDV-1, saj gre pri predmetnih dobropisih za takšne pomanjkljivosti, da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oz. ne gre za pisno obvestilo naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Zato tožnik na njihovi podlagi ni smel opraviti popravkov obračunanega DDV.
|
Opis storitev na spornih računih v konkretnem primeru je kontradiktoren in nima podlage v pogodbi, na katero se oba računa sklicujeta. Sporna računa nista v skladu s 82. členom ZDDV-1. Iz navedenega razloga v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj za odbijanje vstopnega DDV po točki a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1.
|
Poslovno sodelovanje, če le-to res obstoji, se zlahka dokazuje z listinami, poslovno korespondenco itd. Običajno je tudi, da se na koncu takega poslovanja preverijo opravljene storitve oziroma dobave. Ker v primeru spornega računa ni bilo tako, se sodišče strinja z davčnima organoma, da je tožnik z akceptiranjem neverodostojne poslovne listine od poslovno neobstoječega zavezanca nezakonito izkazoval terjatev za vstopni DDV in s tem na nezakonit način zniževal svojo davčno obveznost oziroma uveljavljal vračilo vstopnega DDV.
|
Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.
|
Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je sporne dobave opravil tožnik sam s svojimi delavci. Tožnik v predmetnem postopku ni izkazal, da bi obravnavane storitve izvedli dobavitelji. Navedeno pa izhaja tudi iz ugotovljenih neskladij podatkov iz dokumentov „delovna poročila“ v primerjavi z „evidenco prisotnosti po posameznih mesecih“.
|
Davčni organ je ugotovil, da na strani tožnika obstoja nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo ugotovljene davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo, zato je imel pravno podlago za izdajo izpodbijanega sklepa. Drugi odstavek 114. člena ZDavP-2 kot vrsto zavarovanja določa, da davčni organ lahko zavezancu za davek omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Iz 2. točke prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 izhaja, da lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje (med drugim) prepove dolžniku zavezanca za davek izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega.
|
Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.
|
Pri spornih računih, ki jih je izdala družba C. d.o.o., gre za odhodke, ki niso potrebni za pridobivanje prihodkov tožnika, saj niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti in tudi niso posledica opravljanja dejavnosti ter prav tako tudi niso v skladu z običajno poslovno prakso. Za ugotavljanje dobička pa se priznajo le odhodki, ki so potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po ZDDPO-2. Glede na to, da davčni organ ni priznal odhodkov, ki jih je tožnik uveljavljal na podlagi spornih računov za prevajanje, ki jih je v letih 2010 in 2011 izdala družba C. d.o.o., je posledično pravilno povečal davčno osnovo tožnika za izračun davka od dohodka iz dejavnosti.
|