Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer, da je motorno vozilo odjavljeno iz evidence registriranih motornih vozil in da je zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV tedaj, ko je bil izdan CMR ali pa tedaj, ko je bil izdan račun za predmetno motorno vozilo. Tožnik je vložil zahtevek za vračilo DMV za motorno vozilo prepozno, saj ga je vložil po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo. Te okoliščine pa so nastopile, ko je bil za predmetno motorno vozilo izdan CMR.

V obravnavani zadevi ne gre za takšno zadevo, kjer bi pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, saj uporaba Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti in Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti uporabljajo vsi udeleženci v carinskih postopkih in ne predstavlja uporabe tujih pravnih virov. Tudi ne gre za uporabo posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področjih ali tujega jezika.

Tožnik je storitve trenerjev plačeval v gotovini, z njimi pa ni imel sklenjene nobene pogodbe, in je dejansko šlo za podjemno razmerje, zato je z davčnega vidika potrebno ta izplačila na podlagi 38. člena ZDoh-2 šteti kot dohodek iz drugega pogodbenega razmerja, od katerega bi moral tožnik kot izplačnik dohodka obračunati davke in prispevke, česar pa ni storil.

Po prvem odstavku 46. člena ZDDV-, so plačila DDV oproščene dobave blaga, ki ga odpošlje ali odpelje prodajalec ali oseba, ki pridobi blago ali druga oseba za njun račun iz ozemlja Slovenije v drugo državo članico, če se opravijo drugemu davčnemu zavezancu ali pravni osebi, ki ni davčni zavezanec, ki deluje kot taka v tej drugi državi članici. Glede navedenih oprostitev dobave blaga znotraj EU je sodna praksa SEU jasna in iz nje izhaja obveznost prodajalca (dobavitelja), da dokaže, da je blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. Gre za ustaljeno sodno prakso SEU, po kateri se oprostitev blaga zunaj Skupnosti oz. EU uporabi le, če je bila lastninska pravica na tem blagu prenesena na kupca in če je prodajalec dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je po odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To pomeni, da je na dobavitelju dolžnost, da verodostojno dokaže, da so izpolnjeni pogoji...

V postopku je bilo ugotovljeno, da pogoji za oprostitev DDV kot uvozne dajatve za blago po predmetnih carinskih deklaracijah, niso podani. Prejemnik blaga, ki je naveden na navedenih carinskih deklaracijah, to je družba C., Ciper, ni prejela tega blaga in v namembni državi (Ciper) ni bila prijavljena pridobitev tega blaga. Na podlagi mednarodne izmenjave informacij je bilo ugotovljeno, da blago ni nikdar prišlo na Ciper in da ni DDV obveznosti na Cipru. S tem pa tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila DDV po 46. členu ZDDV-1. Po slednjem so plačila DDV oproščene dobave blaga, če so izpolnjeni določeni pogoji, ki omogočajo izvajanje ustreznega nadzora in ki izkazujejo, da je blago prispelo v drugo državo članico (načelo obdavčitve po namembnem kraju). Ker v obravnavani zadevi za blago, ki naj bi zapustilo ozemlje Slovenije in naj bi prispelo v drugo državo članico EU (Ciper), niso bile izpolnjene predpisane obveznosti, je zato prvostopenjski organ...

V konkretnem primeru tožnica v transakcijah s spornimi dobavitelji ni poslovala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožnica tudi ni razpolagala z verodostojnimi listinami, kot jih zahtevajo SRS, vendar pomanjkanje listin, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnice z drugimi dobavitelji, s katerimi je tožnica poslovala popolnoma drugače (razpolaga z drugačno dokumentacijo, razpolaga s tehtalnimi listi, obstojajo evidenčni listi o ravnanju z odpadki v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnica vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se ji v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bila dolžna že kot skrben gospodarstvenik...

Tožnik z ugovori, ki se na izpodbijani sklep o davčni izvršbi ne nanašajo, ne more biti uspešen. Konkretnih ugovorov, ki bi se nanašali na izpodbijani sklep pa tožnik ne navaja. Tožnik se sicer sklicuje na vse tožbene razloge po določbah ZUS-1 ter na kršitev ustavnih pravic in na kršitev 6. člena EKČP, vendar gre za pavšalne navedbe, ki niso konkretizirane.

Davčni organ je opravil strokovno analizo delovanja programa za blagajniško poslovanje in vsebine podatkovnih baz. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je ugotovil, da je tožnica s pomočjo posebnega programa v podatkovni bazi brisala postavke na izdanih računih. Iz ugotovitev tudi izhaja, da je bil uporabljeni program za naknadno prirejanje računov, izdelan „površno“ in da pri zmanjševanju zneskov izdanih računov preko zmanjševanj polj, kot jih davčni organ navaja ni ustrezno zmanjševal tudi vrednosti polj „UKUPNO“. V postopku pa niti proizvajalec programa niti tožnica nista pojasnila ugotovljenih odstopanj v vrednosti polj „UKUPNO“ in zmnožkom „polj K1 x C1“. Davčni organ je prikazal, da je tožnica prirejala oziroma zmanjševala dejansko ustvarjen promet, ki ga je prijavljala davčnemu organu, kar je podkrepil tudi s podatki o iztržkih, ki jih je tožnica evidentirala v poslovne knjige in davčne evidence. Sodišče nima razloga za dvom...

Iz pripravljenih podatkov je razvidno, da ima uvedba davčnih blagajn pozitivne učinke, ki se kažejo tako v povečanju prijavljenega prometa, ki izhaja iz dobav blaga in storitev, kot tudi povečanju vplačil DDV in večjemu številu prijav fizičnih oseb v zavarovanje.

 Celotno sporočilo za javnost   

Tožnik v predpisanem roku ni plačal davčnega dolga družbe, ki je bila na podlagi prvega odstavka 425. člena ZGD-1 po skrajšanem postopku brez likvidacije izbrisana iz sodnega registra. Izbrisana pravna oseba je ob izbrisu imela zapadle in neplačane davčne obveznosti, ki so razvidne iz seznama izvršilnih naslovov. Ni sporno, da je bil tožnik 30% imetnik poslovnega deleža izbrisane družbe, drugi družbenik pa je bil imetnik 70% poslovnega deleža. Sporno med strankami postopka je, ali je tožnik kot samo 30% imetnik poslovnega deleža, glede na izdani Sklep o vpisu sklepa o prenehanju družbe po skrajšanem postopku, solidarno odgovoren za celotno plačilo obveznosti družbe. Sodišče ugotavlja, da je po prenehanju družbe na takšen način obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe razvidna iz 3. točke tega sklepa. Zakonska solidarna obveznost družbenikov izhaja iz prvega in tretjega odstavka 425. člena ZGD-1 in 47. člena ZDavP-2.

V Finančni upravi RS že vrsto let spremljamo poslovanje zavezancev s subjekti, ki imajo sedež ali transakcijski račun na davčno ugodnejših območjih. To področje poslovanja smo prepoznali kot visoko rizično. Za lažje razumevanje te tematike in želje po transparentnosti delovanja Finančne uprave RS smo se odločili za javno objavo 100 odločb, s katerimi so bile odmerjene najvišje dodatne davčne obveznosti pri zavezancih, ki so poslovali s subjekti, povezanimi z davčno ugodnejšimi območji. Naš namen je preventivno delovanje in predvsem opozarjanje na sheme agresivnega davčnega načrtovanja, ki z vidika davčne zakonodaje niso dopustne. Med objavljenimi so tudi primeri, v katerih je bil nadzor sicer začet zaradi preveritve transakcij s subjekti iz davčno ugodnejših območij, tekom nadzora pa so bile ugotovljene nepravilnosti iz drugih področij poslovanja zavezanca. Primeri, ki jih objavljamo, obravnavajo tako transakcije s subjekti v klasičnih davčnih oazah (seznam držav, objavljen na podlagi 15. odstavka 8. člena ZDDPO, seznam UPPD, seznam IMF… ), kot tudi transakcije s subjekti na območjih, ki izpolnjujejo oziroma so v preteklosti izpolnjevale zgolj katerega od elementov davčnih oaz (tajnost bančnih podatkov, nedostopnost podatkov o imetnikih naložb, itd.) in so se jih zavezanci posluževali za namene izogibanja davčnim obveznostim. Na spodnjih povezavah so objavljene razosebljene odločbe od leta 2010 dalje.Zap. št.Znesek*Zap. št.Znesek* 17.489.028,59 EUR 5188.296,93 EUR 26.081.797,50 EUR 5284.237,50 EUR 33.841.720,72 EUR 5379.704,96 EUR 4862.194,80 EUR 5478.663,34 EUR May 10, 2016 0 Comments

Kot prekrškovni organ Finančna uprava RS obravnava prekrške z davčnega, carinskega, trošarinskega ter nekaterih drugih področij (npr. dela in zaposlovanja na črno, iger na srečo, cestnega prometa, okoljskih dajatev,…).  V letu 2015 je bila v okviru Finančne uprave opravljena reorganizacija dela prekrškovnega organa, tako da poleg inšpektorjev in uslužbencev mobilnih oddelkov, ki izdajajo plačilne naloge na kraju storitve prekrška, vse ostale postopke o prekrških vodijo pooblaščene uradne osebe na štirih oddelkih za obravnavo kaznivih ravnanj (na finančnih uradih v Brežicah, Celju, Murski Soboti in Novi Gorici). Vsak izmed teh finančnih uradov je pristojen za obravnavo storilcev prekrškov na območju celotne države, tako da lahko izdaja prekrškovne akte vsem storilcem v Republiki Sloveniji, ne glede na njihovo prebivališče oziroma sedež. Finančna uprava RS je v letu 2015 sankcionirala 22.620 storilcev prekrškov s plačilnim nalogom in 4.577 storilcev z odločbo o prekršku. Skupno je bilo torej obravnavanih 27.197 storilcev prekrškov za 28.127 storjenih prekrškov. Največ sankcij je bilo izrečenih na področjih davčnega postopka, davka na dodano vrednost, dela in zaposlovanja na črno ter prometne zakonodaje.  Kar 2.858 prekrškovnih ukrepov pa je bilo v letu 2015 izrečenih v skladu z Zakonom o finančni upravi, v skladu s katerim se kaznujejo osebe, ki uradnim osebam FURS ne omogočijo izvedbe pooblastil ali ne predložijo podatkov. Storilcem je bila v letu 2015 izrečena globa v skupnem znesku 28.252.743 evrov in izrečenih 1.453 opominov. Ob izreku globe je storilcem največkrat globa izrečena v najnižjem predpisanem znesku, v primerih hujših prekrškov pa se lahko izreče tudi v višjem znesku, znotraj predpisanega razpona.Postopanje FURS v okviru prekrškovnega postopka je podrobneje pojasnjeno v okviru Vprašanj in odgovorov na spletni strani FURS.