K prijavi premoženja lahko davčni organ pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Za premoženje, ki ga fizična oseba v prijavi premoženja ne navede, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave premoženja, če fizična oseba ne dokaže drugače. Pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pogledu zakon zavezanca ne omejuje. Cenitev iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 je mogoče uporabiti tako v primeru odmere dohodnine po 2. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, kot v primeru specialne določbe iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Postopek ocene davčne osnove pomeni odstop od temeljnega načela materialne resnice. Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova pa se zniža le, če zavezanec dokaže, da...
|
Prvostopenjski organ je pri pregledu obračuna davka od dohodkov pravnih oseb ugotovil posebne okoliščine v zvezi s knjiženjem odhodkov, zaradi katerih obstaja dvom, ali predložene listine (opcijske pogodbe) kot podlaga za knjiženje in opravljena knjiženja izkazujejo resnično vsebino poslovnih dogodkov, pomembnih za obdavčenje. Zato je zahteval od tožnika, da izkaže ekonomski namen obravnavanih poslov in torej njihovo zatrjevano vsebino. S tem je bilo na tožniku breme, da za svoje trditve predloži dokaze. Ker tega ni uspel storiti, je prvostopenjski oran utemeljeno zaključil, da so bili obravnavani pravni posli (opcijske pogodbe) navidezni, ter na tej podlagi ugotovil ter naložil v plačilo (povečano oziroma ugotovljeno) davčno obveznost.
|
Besedilo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje ter da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno.
|
Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se poleg ZDoh-2 uporablja tudi ZDDPO-2, ki napotuje na uporabo računovodskih standardov. Uporaba SRS je torej obvezna in velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnosti odvetništva. Določbe, na katere se sklicuje tožnica (OZ, ZodvT), urejajo razmerje med odvetnikom in stranko ter nimajo vpliva na izpolnjevanje davčnih obveznosti. Prihodki in odhodki se upoštevajo v skladu s temeljno računovodsko predpostavko strogega upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov, kar pomeni, da se poslovni dogodek pripozna takrat, ko se pojavi, in ne šele ob plačilu. Zato je odločitev organa, ki je povečal davčno osnovo iz naslova prihodkov od opravljenih storitev zastopanja strank v nezaključenih sodnih postopkih, pravilna in utemeljena v določbah 48. člena ZDoh-2, 12. člena ZDDPO-2 in...
|
Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Z oceno določena davčna osnova se namreč zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je pri tem na davčnem zavezancu. Neutemeljen je ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ustavno...
|
Odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako kot v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 neobrazloženost odgovora na tožbo nima enakih posledic kot v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela za priznana. Odločitev davčnega organa, da stroškov po določenih računih ne prizna, je utemeljena v določbah 12. člena ZDDPO-2 in SRS 21. Iz listin, na podlagi katerih so bili evidentirani, bi morala biti razvidna obseg in vsebina poslovnega dogodka, torej katere storitve so bile opravljene, koliko časa je bilo za to porabljenega in kdo je storitve opravil. Uporaba računovodskih standardov je predpisana z ZGD-1 (glej 54. člen) in torej ne glede na določbe ZOdvT velja tudi za tožnika. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zapisniško ugotovljene nepravilnosti pri pripoznavanju prihodkov, za odločitev niso pomembni. Davčni organ je v korist stranke v dvomu upošteval prihodke, kot izhajajo iz...
|
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve zakona. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
|
S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost oziroma neustavnost odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v postopku izvršbe ni mogla uspeti in iz istega razloga s takšnimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo. Pač pa bo tožnica, če bo dosegla odpravo odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, lahko dosegla tudi ustavitev izvršbe oziroma odpravo vseh njenih posledic, vključno z vračilom plačanega zneska.
|
Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki predvideva, da so po tem, ko je že bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe ne izkaže. Če pa se ni strinjal s samim sklepom o izvršbi, pa bi moral podati pritožbo zoper navedeni sklep. Institut ustavitve davčne izvršbe namreč ni namenjen temu, da bi se pravna sredstva podvajala, enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe.
|
|
Dodano vprašanje:
Vprašanje 304: Po 2. januarju 2016 smo izdajali gotovinske račune iz elektronske naprave, ki ni omogočala davčnega potrjevanja računov. Ali in kako moramo takšne račune naknadno potrditi?
|
Dodana vprašanja:
- Vprašanje 9: Kako se po določbah mednarodnih pogodb obravnavajo nagrade nastopajočih športnikov – rezidentov Slovenije za dosežke na tekmovanjih v tujini?
- Vprašanje 10: Kako se po davčni zakonodaji v Sloveniji obravnavajo nagrade nastopajočih športnikov – rezidentov Slovenije za dosežke na tekmovanjih v tujini?
- Vprašanje 11: Kako se odpravlja dvojna obdavčitev nagrad nastopajočih športnikov – rezidentov Slovenije za dosežke na tekmovanjih v tujini?
Umetniki in športniki (3. izdaja)
Arhiv sprememb
|
Obveščamo vas, da se za obresti in dividende, ki bodo dosežene v letu 2016, ne vlaga več trimesečnih napovedi.
Dosežene obresti in dividende v letu 2016 je potrebno napovedati pri davčnem organu v letu 2017, najkasneje do 28. februarja 2017, na napovedi:
Napoved za odmero dohodnine od dividend za leto
Napoved za odmero dohodnine od obresti za leto
|
V okviru finančne preiskave je bilo ugotovljeno, da je imel davčni zavezanec v letih od 2008 do 2014 na dveh transakcijskih računih evidentirane izredno visoke bremenitve, da je pridobil delež v gospodarski družbi, da je povezanim družbam in fizičnim osebam nakazoval posojila ter izvedel gotovinske pologe na eno izmed svojih družb v skupini.
Davčni zavezanec je v inšpiciranem obdobju povečal svoje premoženje predvsem na račun zmanjšanja začetnih obveznosti iz posojilnih razmerij, razpolagal pa je tudi s precejšnjimi denarnimi sredstvi. Obravnavana fizična oseba je ugotovljen razkorak skušala pojasniti oz. znižati s sklicevanjem na gotovinske prihranke iz preteklosti, ki naj bi izhajali iz denacionalizacijskega upravičenja staršev, ter da je denarna sredstva v svojo družbo vlagal le kot sredstva svojega poslovnega partnerja iz tujine. Dejanski obstoj zatrjevanih prihrankov na prvi dan inšpiciranega obdobja ni bil z ničemer jasno in nedvoumno izkazan niti dokazan, ravno tako ne razmerje in denarni tok s poslovnim partnerjem.
Po opravljeni analizi finančnih transakcij davčnega zavezanca, ki jo je davčni organ izvedel s pomočjo ene izmed metod posrednega izračunavanja nenapovedanih dohodkov, je bila v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljena precejšnja razlika med vrednostjo premoženja, sredstvi oz. porabo sredstev za privatne namene in dohodki davčnega zavezanca, ki jih je ta v postopku uspel pojasniti. Razlika je bila ugotovljena v višini 1.430.403,00 EUR. Davčnemu zavezancu je bila odmerjena davčna obveznost po stopnji 70% v višini 1.001.283,00 EUR.
|
Foto knjiga, izdelek z vezavo s trdimi platnicami, izdelan iz papirja, velikosti približno 21 x 31 cm, z barvnimi, zasebnimi fotografijami in kratkim besedilom, ki se nanaša na dejavnosti, dogodke, osebe itd. na zadevnih fotografijah, se v skladu s splošnima praviloma 1 in 6 za razlago kombinirane nomenklature uvršča pod oznako KN 4911 91 00, kamor se med drugim uvrščajo tudi fotografije. Dobava foto knjig, ki se uvrščajo v tarifno številko carinske nomenklature 4911 91 00, je obdavčena po splošni 22 odstotni DDV stopnji. Več glede uvrstitve v KN.
|
V postopku je Informacijski pooblaščenec ob pregledu „in camera“ pri AJPES-u preverjal, kateri podatki in v kakšni obliki se bodo ponovno uporabljali pri tožeči stranki in ugotovljeno je bilo, da gre za širši nabor podatkov, kot so dostopni na spletnih straneh AJPES-a z javnim vpogledom. Zato sodišče nima pomislekov v pravilno odločitev glede tega, da gre v obravnavanem primeru za takšno ponovno uporabo informacij javnega značaja, za katero je treba plačati nadomestilo.
|
Določba drugega odstavka 22. člena ZOdvT, na katero je odločitev oprla tožena stranka, se uporabi subsidiarno, samo če vrednosti predmeta ni mogoče določiti po prvem odstavku 22. člena. V tej zadevi je tožena stranka tožeči stranki naložila v plačilo dajatve v skupni višini 7.028,11 EUR, kar je objektivni kriterij za določitev vrednosti predmeta na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT. Vrednost predmeta je v tem primeru ocenljiva.V predmetni zadevi gre za odmero stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep, s katerim je bila kot prepozna zavržena pritožba tožeče stranke. Sodišče se v tem delu povsem strinja s presojo tožene stranke, da gre za enostavno zadevo, saj gre zgolj za vprašanje pravočasnosti pritožbe, zato sestava pritožbe ni vsebovala niti težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Iz besedila 13. člena ZOdvT jasno izhaja, da se količnik določi glede na konkretno storitev, za katero se nagrada odmerja, in ne glede na...
|
Čeprav je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla razumne razloge za izdajo začasne odredbe, pa ni zadostila dokaznemu standardu, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče v tovrstni upravno-sodni praksi. Tožnik škodo opisuje zgolj na načelni ravni in je ne konkretizira v povezavi z izpodbijanim aktom. Na splošno navaja, da ne more opravljati dejavnosti upravljavca stvarnega premoženja, za katero ga je pooblastila Vlada RS in da škoda nastaja tudi ustanoviteljici pa tudi širši družbi, občanom, ki morajo možnosti za najem športnih objektov iskati drugje. Navaja, da ji s tem izpade pomemben vir sredstev za vzdrževanje in ohranjanje nepremičnin, vendar dalj od te navedbe v konkretizaciji škode ne gre. Ker tožnika škode ne konkretizira tako, da bi izhajala iz okoliščin sklepanja ali priprav na sklepanje najemnih pogodb v konkretnem primeru in ni predložila nobenega dokaza, tudi ni z ničemer utemeljila, da bi bila škoda v konkretnem primeru težko...
|
Za to, da se pri ugotavljanju nabavne vrednosti upošteva vrednost iz pogodbe, je bistveno, da je na podlagi pogodbe kapital pridobljen, kar v primeru, ko gre za nepremičnino, pomeni, da je na podlagi sklenjene pogodbe možen vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru je tožeča stranka sicer sklenila prodajno pogodbo, pridobila pa je lahko nepremičnino in s tem kapital po pogodbi šele, ko ji je bila izročena. Šele takrat je namreč lahko nastopila last in posest kupljene nepremičnine in šele takrat je lahko od prodajalca zahtevala vknjižbeno dovoljenje za bremen prosti vpis lastninske pravice na kupljeni nepremičnini. To pa po presoji sodišča pomeni, da v konkretnem primeru vrednost kapitala – nepremičnine v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe ter da je zato treba pri ugotavljanju nabavne vrednosti upoštevati 2. stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, po katerem se v primeru, če vrednost kapitala v času pridobitve ni...
|
V konkretnem primeru je sporen znesek odbitka tujega davka, ki je bil upoštevan pri odmeri dohodnine tožniku za leto 2010. Pri tem je sporna višina zneska, od katerega je bil ta davek izračunan, in s tem vsebina pojma „dohodek“ iz potrdila hrvaškega davčnega organa, ki ga je tožnik predložil v ugovoru zoper informativni izračun in za katerega trdi, da ne prestavlja celotnega zneska (plače), izplačanega za delo na Hrvaškem in s tem celotnega zneska, ki je bil obdavčen na Hrvaškem in ki se kot takšen upošteva pri izračunu spornega odbitka davka, plačanega v tujini, temveč da gre za znesek (plače), ki je že zmanjšan za prispevke. Okoliščine, ki vplivajo na višino davčne osnove, od katere je bil plačan davek na Hrvaškem, in s tem na višino odbitka tujega davka, ki se upošteva pri davčni odmeri, niso bile presojene, oziroma to vsaj iz razlogov davčnih odločb ni razvidno. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo...
|