Podrobne informacije in navodila za zavezance objavljamo na naslednji povezavi: www.fu.gov.si/davki_in_druge_dajatve/podrocja/trosarine_ztro_1/
Naj omenimo nekaj bistvenih vsebinskih sprememb novega trošarinskega zakona:
sprememba ureditve za male proizvajalce žganja, ki bodo plačevali 50% predpisane trošarine za letno proizvodnjo do 150 litrov 100 vol. % etilnega alkohola (npr. 300 litrov 50 vol % žganja). Ne bo več dosedanja ureditve letne pavšalne obdavčitve naprave za proizvodnjo žganja (kotla);
uvaja se kategorija mali proizvajalec piva (letna proizvodnja do največ 20.000 hektolitrov piva), ki plača trošarino v višini 50 % predpisane trošarine;
trošarina se bo pobirala za izdelke, ki so namenjeni vdihovanju, brez izgorevanja (tobak za segrevanje in elektronske cigarete), ki sedaj niso trošarinski izdelki;
določnejša ureditev obveznosti udeležencev in postopka pri prodaji trošarinskih izdelkov na daljavo (prodaji preko spleta);
odprava oprostitve trošarine za energent, ki se porabi za proizvodnjo netrošarinskih izdelkov; Delno jo nadomešča nova ureditev za oprostitev oziroma vračilo trošarine, za rabo energentov za energetsko intenzivna podjetja;
nova ureditev načina določitve trošarine za električno energijo po količinskih razredih odjema (štirje razredi obdavčitve s trošarino), ki nadomešča delitev rabe na poslovni in neposlovni odjem;
odprava omejitve uveljavljanja vračila trošarine za komercialni prevoz blaga in potnikov za gorivo, kupljeno z gotovino, zaradi novih načinov plačila goriva (npr. uporaba predplačniških kartic),
razširitev nadzora nad določenimi derivati nafte „mazalnimi olji“, ker se tako zmanjšuje tveganje za izogibanje plačilu trošarine;
uskladitev obstoječih dovoljenj (npr. za...
|
Davčni organ ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tako je po mnenju sodišča izpodbijana odločba ostala v ključnem delu pomanjkljivo obrazložena.
|
Razlogi, zaradi katerih tožnik ni izpolnil svoje zakonske obveznosti iz 10. člena ZDavP-2 (da predloži davčnemu organu resnične, pravilne in popolne podatke) in obveznost iz 31. člena ZDavP-2 (da vodi poslovne knjige in evidence), za izpodbijano odločitev pravno niso pomembni.
|
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-168/15-9 odločilo, da se tretji odstavek 8. člena ZDPN-2 razveljavi, kolikor kot osnovo za davek na promet z nepremičninami določa 80 % posplošene tržne vrednosti te nepremičnine. Na podlagi 44. člena ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pa pomeni, da v konkretnem primeru ni več pravne podlage, na kateri temelji izpodbijana odločitev.
|
Pogodbi o finančnem lizingu sta z vidika klasičnih pogodb o finančnem lizingu nepremičnin neobičajni v nekaterih značilnostih, ki jih tudi navajata oba davčna organa, kakor tudi tožnik in kar bi lahko vplivalo na (drugačno) pravno kvalifikacijo teh pogodb in s tem posledično na obdavčitev transakcij. Načeloma je treba take transakcije šteti za opravljanje storitev, vendar pa iz sodbe SEU v zadevi C-209/14 z dne 2. 7. 2015 izhaja, da je treba takšne transakcije obravnavati kot pridobitev investicijskega blaga.
|
Dejstvo, da sta direktorja kot delojemalca vozili dejansko uporabljala v privatne namene, je po presoji sodišča zadostna podlaga za ugotovitev bonitete, ki se všteva v davčno osnovo za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja za celotno obračunsko obdobje. Ko je v davčnem postopku ugotovljena zasebna uporaba službenih vozil (tudi če gre za enkraten dogodek), predstavlja takšna uporaba vozil boniteto in je obdavčena.Pri prikritem izplačilu dobička se davčna osnova določi na podlagi primerljivih tržnih cen, od katere se dohodnina izračuna in plača po 20% stopnji in velja kot dokončni davek (v danem primeru je cene določil tožnik sam). Tožnik kot izplačevalec pa mora, ko izplača nadomestilo, ki šteje za prikrito izplačilo dobička fizični osebi, v skladu s 1. točko četrtega odstavka 90. člena ZDoh-2 to izplačilo obravnavati kot izplačilo dividende in kot plačnik davka na podlagi 283. člena ZDavP-2 izračunati in plačati davčni odtegljaj...
|
Toženka nima prav, ko popoln tožnikov uspeh enači izključno s situacijo, ko mu nadomestilo sploh ne bi bilo odmerjeno. Takšno stališče namreč ne upošteva možnosti, da se zavezanec ne pritoži zoper odmerno odločbo v celoti, temveč le zoper njen del (npr. ne nasprotuje odmeri dajatve, meni pa, da je bila odmerjena v napačni višini). V takem primeru bi toženkino stališče pomenilo, da zavezanec s pritožbo sploh ne more uspeti v celoti, kar je očiten nesmisel; če namreč zavezanec s pritožbo doseže zmanjšanje davka v takem obsegu, kot izhaja iz pritožbenih navedb oziroma predlogov, ni ne pravnih ne logičnih razlogov, da ne bi šteli, da je s pritožbo uspel v celoti. V takih primerih je torej treba uspeh zavezanca v postopku presojati glede na njegove pritožbene navedbe oziroma obseg, v katerem izpodbija odmerno odločbo.
|
Kot neutemeljene in pavšalne zavrača sodišče tožbene ugovore, ki se nanašajo na višino izterjevanega zneska oziroma navedbe, da tožeča stranka ni bila davčni dolžnik. Tožeča stranka teh ugovorov namreč ni konkretizirala oziroma ni določno pojasnila, kateri izmed izterjevanih zneskov ali izvršilnih naslovov, ni bil pravilno upoštevan. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je iz knjigovodske kartice tožeče stranke razvidno, da je znašal dolg tožeče stranke iz naslova neporavnanih obveznosti na dan 30. 6. 201 le 511,95 EUR. Gre namreč za stanje dolga po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe, sodišče pa je dolžno presojati stanje dolga na dan izdaje izpodbijanega sklepa.
|
V zvezi s spornimi davčnimi terjatvami je bil že izdan pravnomočni sklep o izvršbi in bi morala oba upravna organa takšno tožnikovo zahtevo za delno ustavitev davčne izvršbe zavrniti iz razloga, da po pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi glede istih spornih terjatev ni več mogoče v celoti ali delno ustaviti davčne izvršbe po določbi 155. člena ZDavP-2. Sodišče tako zavrača kot neutemeljene vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na nepravilno uporabo določb ZFPPIPP v zvezi z odpustom obveznosti, glede na to, da bi jih lahko tožnik pritožbeno uveljavljal samo zoper prej navedeni sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva.
|
Tožnik je rezident Slovenije in posledično zavezanec za dohodnino. Ta njegova obveznost je obstajala (že na podlagi določb ZDoh-1) tudi za leto 2007, zato sodišče tožbeni ugovor, da tožnik ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, zavrača kot neutemeljen. Kot rezident Slovenije, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2007 ni bil vročen do 31. maja 2008, je bil dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 30. 6. 2008.Ker bi morala biti odmerna odločba za leto 2007 izdana do 31. 10. 2008 (276. člena ZDavP-2), je takrat začel teči petletni zastaralni rok, ki bi potekel 31. 10. 2013. Ker je prvostopenjski organ tožnika 24. 6. 2013 pozval k vložitvi napovedi za odmero dohodnine (tudi za leto 2007), je po presoji sodišča davčni organ s tem dejanjem pretrgal tek zastaranja.
|
Ker obveznost tožnika za plačilo spornega zneska izhaja iz izvršljive odločbe, sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da tožnik ni dolžan plačati navedenega zneska. Obveznost je bila namreč ugotovljena z odločbo, ki je izvršljiva, kar pa zadošča za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.
|
V tožbi tožnik navaja razloge, iz katerih je razvidno, da izpodbija odločitev o odmeri davka od premoženja, torej izvršilni naslov, ki pa ga v postopku izvršbe ni več mogoče izpodbijati.
|
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je prvostopenjski organ do podatkov o prometu (prilivih in odlivih) na tožnikovem osebnem bančnem računu prišel na nezakonit in ustavno neskladen način. Ustava RS zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic in varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice po ustaljeni ustavnosodni praksi dopustni, če imajo zakonsko podlago in so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev potrebna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja. To pa je bilo v tem primeru podano.
|
Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno...
|
Drugostopenjski organ je pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodil ter odločbo odpravil in v odpravljenem delu zadevo vrnil v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu. V tem delu odločitve še ni, zato tožnica pravnega interesa za tožbo zoper ta del odločbe, ne glede na razloge, iz katerih je bila odločba odpravljena, ne izkazuje. Čim pa ni pravnega interesa za tožbo, mora sodišče tožbo zavreči.V preostalem delu izpodbijane odločbe gre le še za DDV po računih, izdanih tožniku s strani povezane osebe. Prvostopenjski organ je v postopku nadzora te račune obravnaval ter ugotovil, da so fiktivni, oziroma da gre za račune, po katerih gradbene storitve niso bile opravljene oziroma nabavljeno blago in material ni bil dobavljen. Zato je utemeljeno zaključil, da tožnica ni upravičena do odbitka vstopnega DDV po določbah 62. in 63. člena ZDDV-1.
|
Tožnik je pripombe na zapisnik vložil po poteku roka za pripombe. Prvostopenjski organ jih je prejel, ko je bila odločba že izdana, zato ni bilo ne podlage in tudi ne možnosti, da bi jih upošteval pri odločitvi. Izpodbijani odločbi zato ni mogoče očitati, da je neobrazložena. Iz spisov tudi povsem jasno izhaja, da je imel tožnik možnost, da se udeležuje postopka in da se izjavi o ugotovitvah, na katerih sloni odločitev. S sklepom za predložitev dokumentacije je bil celo izrecno pozvan, da predloži dokaze o tem, da je davčna osnova, ki jo je ugotovil davčni organ, nižja. Vabljen je bil tudi na sklepni pogovor, na katerega se ni odzval. Ugotovitvam davčnih organov je prvič ugovarjal v pripombah na zapisnik in nato ponovno v pritožbi. Ker pa so bile pripombe prepozne, v prvostopenjski odločbi utemeljeno niso bile upoštevane. To obenem pomeni, da so bili pritožbeni ugovori glede dejanskega stanja, vključno s tistimi, ki jih vsebujejo pripombe, za drugostopenjski...
|
Prvostopenjski organ je ugotovil, da je tožnica poleg ali namesto medicinsko tehničnih pripomočkov, ki so bili navedeni v naročilnici in so bili cenejši od cenovnega standarda, na podlagi naročilnice izdajala še drugo blago, ki ni uvrščeno med pripomočke, ki jih zavarovanci lahko prejmejo na naročilnico in niso pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Plačilo za tako izdano blago, ki bi sicer moralo biti izvedeno s strani fizične osebe – zavarovanca, je nato pokrila s plačilom po naročilnici s strani zdravstvenih zavarovalnic. Tožnica računov za blago, izdano na naročilnice - napotnice ni izdajala in jih zato v postopku tudi ni predložila. S tem pa ni izpolnila obveznosti, ki je predpisana v 70. členu ZDavP-1 oziroma v 39. členu ZDavP-2. Prvostopenjski organ je zato ravnal pravilno, ko je, skladno s tretjim odstavkom 68. člena ZdavP-2, na podlagi uradnih podatkov in podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku, določil verjetno davčno osnovo. Fizične osebe...
|
Po določbah ZDoh-2 se za zaposlitev in s tem za odvisno pogodbeno razmerje šteje tudi opravljanje dela oziroma storitev direktorjev. Dohodki, prejeti za vodenje ali vodenje in nadzor poslovnega subjekta, ki je pravna oseba, na podlagi poslovnega razmerja, se štejejo za dohodek iz delovnega razmerja. To z ozirom na kogentno naravo navedenih zakonskih določb velja absolutno, ne glede na siceršnjo vsebino pogodbenih razmerij. Dohodek iz delovnega razmerja vključuje vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Tožnica dejanskim ugotovitvam davčnih organov glede plačevanja goriva s strani poslovodje s plačilnima karticama tožnice ter vodenja evidenc v tej zvezi ne ugovarja. Prav tako ne ugovarja dejanskim ugotovitvam, ki se nanašajo na posojila oziroma njihovo obrestovanje. Zato se oboje utemeljeno upošteva kot prejeta ugodnost in s tem boniteta, ki se všteva v bruto znesek osebnega prejemka. Že pritožbeni organ tudi pravilno pojasni, da v zakonu...
|
Določilo 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V tem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, sicer v solasti tožnika, kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.
|
V obravnavanem primeru ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP. Navaja tudi, zakaj in v katerem obsegu nima zagotovljenega (ustreznega) sodnega varstva. Vendar obenem pove tudi, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da mu šele bo izdana odmerna odločba. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora torej še ni končan. Prav tako še niti ni znano, ali bo tožniku davek po 68.a členu ZDavP-2 sploh odmerjen. Če in ko bo davek odmerjen, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. V zvezi z obširnimi tožbenimi izvajanji o kršitvah človekovih pravic in o neustavnosti zakonske ureditve sodišče dodaja, da so vse to ugovori, ki se presojajo pri odločanju o zakonitosti odmerne odločbe, in da torej presoje teh tožbenih ugovorov ne zagotavlja le odločanje...
|