Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odpravnina, kakor je dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, korporacijskopravna pravica, ali pa jo je treba šteti za pravico iz delovnega razmerja.
|
|
Slovenci, ki imajo v Sloveniji uradno prijavljeno stalno prebivališče, dejansko pa že dlje časa živijo v tujini ali pa so se iz Slovenije odselili za stalno, si lahko uredijo svoj rezidentski status pri Finančni upravi RS (FURS) z vložitvijo vloge (dopisa) oziroma v obliki izpolnjenega Vprašalnika: Ugotovitev rezidentskega statusa - odhod iz Republike Slovenije.
Podpisana in skenirana vloga/vprašalnik se lahko FURS posreduje na naslednje načine: - po elektronski pošti na naslov: slovenciposvetu.furs(at)gov.si,
- preko portala eDavki brez uporabe digitalnega potrdila (z uporabo uporabniškega imena in gesla),
- preko portala eDavki z uporabo digitalnega potrdila.
Več informacij glede urejanja rezidentskega statusa in ostalih davčnih obveznosti v Sloveniji je dostopnih v podrobnejšem opisu: Davčne obveznosti slovencev ob odhodu iz Slovenije, ki vsebuje tudi pojasnilo glede uporabe portala eDavki.
|
Obveščamo vas, da je Finančna uprava RS v okviru dopolnitve programske podpore za pripravo POPSV pripravila funkcionalnost, ki bo olajšala plačevanje prispevkov za socialno varnost. Na podlagi POPSV se pripravijo plačilna navodila in prikaz izpolnjenega UPN naloga s QR kodo na eDavkih. UPN nalog je pripravljen tudi v PDF formatu, tako da ga je mogoče natisniti in uporabiti pri dejanskem plačilu obveznosti.
Vir podatkov za plačilne informacije je POPSV oziroma OPSV, rok plačila na UPN je 20. v mesecu za pretekli mesec. Če je OPSV oziroma popravek OPSV oddan po roku za plačilo prispevkov za socialno varnost, se pri pripravi plačilne informacije kot rok plačila izpiše tekoči datum - datum oddaje OPSV.
|
|
|
Tožnik vse do izdaje odmerne odločbe ni uveljavljal stroškov v zvezi z delom v tujini in posebne davčne olajšave za delavce migrante, temveč je to storil šele v pritožbi zoper odločbo o odmeri dohodnine, kar je glede na določbe ZDavP-2 prepozno. Davčni organ namreč mora že pri izdaji odmerne odločbe razpolagati z vsemi podatki, relevantnimi za odmero dohodnine, tako da uveljavljanje davčne olajšave in stroškov v zvezi z delom v konkretnem primeru v bistvu predstavlja novo dejstvo, ki pa ga v pritožbi ni več mogoče uveljavljati.
Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je izjemo, ki jo ZDavP-2 pozna glede uveljavljanja posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, mogoče uveljavljati tudi v pritožbi zoper odmerno odločbo. Ker je zakonodajalec to možnost dopustil le v zvezi z navedeno olajšavo, očitno ni bil namen zakona, da se ta možnost prizna tudi glede drugih olajšav.
|
Davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave v skladu z določbo 63. člena ZDavP-2, se vsebinsko v ničemer ne razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 je treba upoštevati v postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe pa do ukinitve te davčne olajšave z novelo ZDoh-2 M z dne 1. 1. 2014, če jo je zavezanec v samoprijavi uveljavljal.
|
Pri prodaji med povezanima družbama je mogoče sprejeti s tem poslom določeno transakcijsko vrednost kot carinsko vrednost le, kolikor je s prej predvidenimi načini vrednotenja mogoče ugotoviti, da povezanost med družbama ni vplivala na transakcijsko vrednost, torej da je ta približno enaka vrednosti cene na enoto blaga, po kateri se blago proda nepovezanim osebam, kar vse pa mora dokazati deklarant.
|
Stanje knjigovodske evidence se v celoti ujema s podatki o neporavnanih obveznostih tožnice, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu in zato sodišče tožničinim pritožbenim trditvam o domnevnih plačilih neporavnanih obveznosti ne sledi.
|
S tem, ko je tožnica zoper odločbo vložila pritožbo, ta sicer ni postala pravnomočna, je pa izvršljiva in s tem izvršilni naslov, na katerem, med drugim, temelji izpodbijani sklep o davčni izvršbi.
|
Glede na povezanost dobavitelja in distributerja, tožniku ni uspelo dokazati, da je ta odnos v skladu z neodvisnim tržnim načelom ter da povezanost med družbama ni vplivala na ceno. Sodišče poudarja, da je dokazno breme, kolikor imajo carinski organi razlog za domnevo, da je povezanost vplivala na ceno, na strani deklaranta, ki mu mora dati carinski organ možnost, da v odgovoru izpodbije razlog za to domnevo. Za odločitev organa torej zadostuje zgolj domneva, da je povezanost vplivala na ceno, kar je v izpodbijani odločbi v zadostni meri ugotovljeno in obrazloženo, tožniku pa ni uspelo dokazati nasprotnega.
|
Iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki na splošno določa vsebino davčne napovedi.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Tako iz samega besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se "davčna napoved" iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od "davčne napovedi" iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi.
|
Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP).
Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico.
Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi...
|
Iz davčnih predpisov ne izhaja opredelitev navideznega pravnega posla, gre pa za institut obligacijskega prava, zaradi česar je za določitev njegove vsebine treba uporabiti razlago, ki se je oblikovala na civilnopravnem področju. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah izhaja, da je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita. Veljal naj bi le v očeh drugih, ne pa za njiju. To pa pomeni, da mora med strankama obstajati soglasje, da bosta navzven izrazili voljo, ki naj pri drugih ustvari zmotno predstavo o nastalem pravnem poslu.
|
Na pravilnost izpodbijane ugotovitve davčnega organa (kršitev 10. člena ZDavP-2, ki davčnim zavezancem nalaga, da morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka) zaslišanje prič, ki ga sodišču predlaga tožnik, ne more vplivati in je tudi nepotrebno. Nepopolnih, neresničnih in nepravilnih listin, ki jih je v predmetni zadevi davčnemu organu predložil tožnik, ne morejo nadomestiti izjave predlaganih prič. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 pa se predvideva za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.
Na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2...
|
Zavezanci bodo na ta način enostavneje dostopali do informacij, ki jih potrebujejo pri pravilnem in pravočasnem izpolnjevanju davčnih obveznosti.
Telefonski kontakt s kontrolorjem DDV bo tako omogočen le preko klicnega centra.
|
Finančna uprava RS je pri zavezancu, ki je opravljal dejavnost nespecializirane trgovine na debelo, opravila davčni inšpekcijski nadzor DDV za obdobje od 1.1.2017 do 30.9.2017. Zavezanec za davek je bil identificiran za namene DDV samo za EU storitve (4. odst. 78. člena Zakona o davku na dodano vrednost ZDDV-1). Ugotovljeno je bilo, da je opravljal storitve dobave blaga, vendar v poslovnih knjigah ni izkazoval nobenega prometa, ni evidentiral nobenih prihodkov in posledično na obračunih DDV-o ni izkazoval niti opravljenih storitev, niti dobav. V postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zavezanec za davek ni sodeloval. Davčni organ je v dokaznem postopku pridobil podatke in ugotovil, da so bili v inšpiciranem obdobju izkazani prilivi od slovenskega podjetja v skupnem znesku 4.130.920,00 EUR. Pridobljenih je bilo tudi 84 izdanih računov, ki jih je inšpicirani zavezanec v obdobju devetih mesecev leta 2017 izdal slovenskemu kupcu. Na vseh navedenih računih je bil obračunan in izkazan DDV po stopnji 22 %, in sicer v skupnem znesku 752.446,88 EUR, med tem ko DDV v obračunih DDV-O ni bil izkazan in torej tudi ne plačan. Ugotovljeno je bilo tudi, da zavezanec za davek dejavnosti več ne opravlja. Glede na ugotovitve v nadzoru je bila zavezancu za davek odvzeta identifikacijska številka za DDV ter izdana odločba, s katero mu je bil odmerjen DDV v višini 752.446,88 EUR ter pripadajoče obresti v višini 35.089,78 EUR.
|
Finančna uprava RS je pri zavezancu, ki pri opravljanju dejavnosti za gostinske storitve ter storitve oddajanja namestitvenih zmogljivosti v najem, ni izdajal in davčno potrjeval vseh računov, opravila davčni inšpekcijski nadzor.
Zavezanec, s tem ko računov ni davčno potrdil, ni izkazoval vseh doseženih prihodkov in od vseh opravljenih storitev ni obračunal DDV, prav tako je v oddanih obračunih davka od dohodka pravnih oseb prikazal prenizko davčno osnovo. Davčni organ je na podlagi zasežene dokumentacije in gotovine, pridobljene dokumentacije, poslovnih knjig ter na podlagi pridobljenih izjav v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ocenil dodatni promet ter določil povečanje davčne obveznosti iz naslova davka od dohodka pravnih oseb in DDV. Zavezanec za davek je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora skladno s pravico iz 140.a člena ZDavP-2 na podlagi ugotovitev iz zapisnika predložil ustrezne davčne obračune in plačal ugotovljene razlike premalo plačanega davka na dodano vrednost in razliko premalo plačanega davka od dohodka pravnih oseb. Zavezanec je tako poravnal obveznosti s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 118.124,77 EUR.
|
Pravilno je stališče sodišč nižje stopnje, da toženec ni izkazal upravičenih razlogov za preložitev prvega naroka za glavno obravnavo. V konkretnem primeru je bistveno, da se je toženec poškodoval že 21. 3. 2015, narok pa je bil izveden šele 14. 5. 2015. Ni mogoče reči, da toženec zaradi poškodbe ni imel dovolj časa, da si zagotovi prisotnost na naroku prek pooblaščenca. Čeprav je vabilo na narok prejel 23. 3. 2015, je opravičilo za izostanek sodišču posredoval šele dva dni pred narokom. Takšno ravnanje predstavlja zlorabo procesne pravice do opravičila. Ob ustrezni skrbnosti bi toženec že moral poskrbeti, da bi bil na naroku z dne 14. 5. 2015 zastopan po pooblaščencu.
Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Ni res, da se toženec o vsebini tožničinega izračuna vtoževane terjatve ni mogel vsebinsko izjaviti. V skladu z določilom iz 243. člena...
|