V skladu s 54. členom ZDavP-2 lahko davčni zavezanec v 12 mesecih od poteka roka za predložitev obračuna predloži popravek davčnega obračuna, če pozneje ugotovi, da je v predloženem davčnem obračunu davčno obveznost izkazal previsoko glede na obveznost, ki bi jo moral izkazati na podlagi zakona o obdavčenju. Popravljenemu davčnemu obračunu mora priložiti obrazložitev o razlogih, zaradi katerih je davčno obveznost izkazal previsoko. Če iz obrazložitve izhaja, da popravek obračuna ni utemeljen, davčni organ popravka davčnega obračuna ne sprejme in o tem obvesti zavezanca za davek.
|
Oseba javnega prava, ki uvaža blago izključno za namene njene neobdavčljive dejavnosti, pri uvozu blaga ne sme uporabiti identifikacijske številke za DDV, ki ji je bila dodeljena za opravljanje njene ekonomske dejavnosti, saj ne nastopa kot davčni zavezanec (torej v teh primerih ne izpolnjuje pogojev iz 77. člena ZDDV-1). Prav tako oseba javnega prava v teh primerih za namene uvoza blaga ne sme predložiti identifikacijske številke za namene DDV, ki ji je bila dodeljena za namene obračunavanja DDV od pridobitev blaga znotraj Unije in/ali za namene čezmejnega opravljanja storitev.
Osebe javnega prava in izkazovanje DDV od uvoza prek obračuna DDV, št. 0920-10563/2016-1, 8. 9. 2016
|
Predstavitev bo potekala v petek, 23. septembra 2016 na Generalnem finančnem uradu v Ljubljani (velika predavalnica v pritličju), Šmartinska c. 55, med 9:00 in 11:30 uro.
S 1. 8. 2016 se je začel uporabljati nov Zakon o trošarinah, ki prinaša posodobitve in vsebinsko prenovo obstoječe zakonodaje na področju trošarin. Prav tako se pričakuje, da bo v mesecu septembru 2016 sprejet Pravilnik o izvajanju Zakona o trošarinah. Na predstavitvi bodo predstavljene bistvene novosti nove trošarinske zakonodaje.
Predstavljene bodo naslednje teme:
- nastanek obveznosti, obračunavanje, plačevanje, oprostitev, odpust in vračilo trošarine,
- gibanje trošarinskih izdelkov,
- trošarinska dovoljenja,
- prijava dejavnosti in registracija,
- trošarinski izdelki.
Vsebine bodo predstavili uslužbenci Finančne uprave RS, Generalnega finančnega urada.
Prijavo lahko pošljete na elektronskem obrazcu (za največ dva udeleženca iz posameznega organa/organizacije). Število udeležencev je omejeno z zapolnitvijo mest. Udeležba bo mogoča le na podlagi potrjene prijave, ki jo boste prejeli na svoj elektronski naslov.
Informacije o novi carinski zakonodaji so na voljo na spletni strani Finančne uprave RS, pod zavihkom Trošarine (ZTro-1).
|
Sledna pravica ne spada v področje uporabe DDV, ker prejeto nadomestilo ni plačilo za dobavo blaga ali opravljanje storitev, ampak nadomestilo, ki se plača fizični osebi, da se zaščiti interes tega posameznika kot avtorja likovnega dela. Nadomestilo za sledno pravico, ki ga prodajalec, kupec ali posrednik, ki se ukvarja s trženjem umetnin, ob vsaki nadaljnji prodaji izvirnika likovnega dela izplača avtorju tega dela, ne predstavlja plačila za opravljeno storitev in zato ni predmet DDV.
Obračunavanje DDV pri slednih pravicah
|
|
|
Finančna uprava RS je v konkretnem postopku davčno inšpekcijskega nadzora obračunala 370.180,28 EUR DDV od prodaje blaga na daljavo. Davčno inšpekcijski nadzor je bil opravljen pri družbi, ki ima registrirano dejavnost »trgovina na drobno po pošti ali po internetu" in sicer v zvezi s pravilnostjo obračunavanja DDV pri prodaji blaga na daljavo.
Družba, katere lastnika in zakonita zastopnika sta italijanska državljana, je v obdobju od 1. 3. 2015 do 30. 9. 2015 prek spleta prodala v Italijo elektronske cigarete v vrednosti preko 1,5 milijona EUR večinoma končnim potrošnikom, katerih pridobitve blaga znotraj EU niso predmet DDV. Gre za blago, ki je bilo v preteklosti zelo aktualno za prodajo v Italiji, saj so bile elektronske cigarete v tem obdobju že predmet obdavčitve s trošarinskimi dajatvami, z uveljavitvijo novega Zakona o trošarinah pa so tudi pri nas. Družba se v Italiji ni ustrezno registrirala kot zavezanec za davek, identifikacijske številke za obračunavanje in plačevanje DDV v Italiji ni pridobila, ter tako DDV od prodaje blaga ni bil obračunan in plačan ne v Italiji in ne v Sloveniji.
Na podlagi ugotovitev v nadzoru je zavezanec podal tudi samoprijavo, na podlagi katere je dodatno obračunal in plačal še DDV za ostala obdobja v višini 167.634,00 EUR in davek od dohodkov pravnih oseb v višini 363.868,00 EUR.
|
V konkretnem primeru ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik sicer zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP. Navaja, zakaj nima zagotovljenega (ustreznega) sodnega varstva. Vendar obenem pove tudi, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da mu šele bo izdana odmerna odločba. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora torej še ni končan in še niti ni znano, ali bo davek po 68.a členu ZDavP-2 tožniku sploh odmerjen. Če oziroma ko bo davek odmerjen, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je subsidiarno. Niti Ustava niti ZUS-1 ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinke pravnega sredstva (suspenzivnost oziroma nesuspenzivnost) zoper odločbo upravnega organa. Sodišče je zato moralo tožbo zavreči kot nedopustno oziroma...
|
Davčni organ je v zadevi glede na ugotovljeno verjetnost obstoja večjega davčnega dolga imel podlago za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti. Tako postopanje davčnega organa je v skladu z namenom in smislom ZDavP-2, to je, da se zavaruje izpolnitev davčne obveznosti še pred izdajo odločbe. V konkretnem primeru je tako zavarovanje še posebej upravičeno, saj gre za verjetno izkazan davčni dolg tožnika v višini 308.924,41 EUR, kar precej presega znesek 50.000,00 EUR, ki je kot mejni znesek določen v drugem odstavku 111. člena ZDavP-2.
|
V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.
|
Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema. Glede kupca B. d.o.o. je z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati...
|
V konkretni zadevi je prvostopenjski organ pri preverjanju formalnih pogojev za obnovo postopka, med katerimi je tudi pogoj, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Zato je prvostopenjski organ, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja (2. člen ZDavP-2), tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel. Sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da okoliščina, na katero se predlog opira, to je novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na sodba kazenskega sodišča, na katero se sklicuje, ni verjetno izkazana. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 3. 4. 2012, ki pa ga je zavrgel (zaradi neobstoja formalnih pogojev), po presoji sodišča niso obstojali razlogi za meritorno odločanje o zahtevi za vračilo DDV.
|
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezne račune; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčljivih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oziroma, da davčni zavezanec ni vedel ali ni mogel vedeti, da je bila transakcija na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V predmetni zadevi je podan tožnikov subjektivni element, davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal po obravnavanih...
|
V obravnavanem primeru je tožniku naložena solidarna odgovornost na podlagi 76b. člena ZDDV-1 za obveznost plačila DDV družb A. d.o.o. in B. d.o.o., ki sta tožniku izdali račune, od katerih pa DDV nista plačali. V postopku je bilo ugotovljeno, da so tožnik in navedeni družbi povezane osebe ter da je bilo tožniku znano, da omenjeni družbi izstopnega DDV od računov, ki sta jih izdali tožniku, ne bosta plačali. Tožnik pa je na podlagi navedenih računov, ki jih je prejel od omenjenih dveh družb, uveljavljal odbitek vstopnega DDV za davčno obdobje november 2010 in za davčno obdobje december 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni...
|
Inštitut solidarne odgovornosti je bil prvič sprejet v naš pravni red na podlagi 205. člena Direktive 2006/112 z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost, ki je začel veljati 1. januarja 2010. Po 76b. členu ZDDV-1, ki se uporablja v obravnavanem primeru, je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je...
|
davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Dejstvo, da ga za dejavnost uporablja najemnik, ki je družba v solasti tožnice, na odmero davka tožnici ne vpliva.
|
Enkratno izplačilo sredstev, ki jih je tožnica sama več let vplačevala v Kapitalski vzajemni pokojninski sklad, pomeni dohodek, ki se obdavči v skladu s 105. členom ZDoh-2 kot drug dohodek.
|
davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V konkretnem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, pravna oseba, ki je sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.
|
To, da tožnica izpolnjuje predpostavke za odlog oziroma obročno plačilo dolga na podlagi 102. člena ZDavP-2, ne izključuje uporabe 111. člena tega zakona. Sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti se izdaja v skladu z namenom in pogoji prostega preudarka.
|
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. To določilo ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba. Dejstvo, da je tožnik njen družbenik, za odločitev ni relevantno. Z določbami 19. člena ZDO se namreč uvaja davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.
|
V davčnih zadevah se glede ugotavljanja davčne osnove, davčne stopnje in opredelitve davčnega zavezanca praviloma uporabi materialni zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti, kar je izjema od splošnega pravila iz prvega odstavka 6. člena ZUP. Vendar pa je to izjemo treba razlagati ozko in je ni dopustno uporabiti za vprašanje zastaranja odmere davka, ampak se (če zakon ne določa drugače) uporabi zakon, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje. To pomeni, da se novela ZDavP-2B, s katero je določen daljši – desetletni zastaralni rok, uporablja tudi pri odmeri davčnih obveznosti, ki so nastale pred njeno uveljavitvijo, če po prej veljavnih predpisih do uveljavitve novele niso zastarale. S takšno razlago zakona ni kršena prepoved povratne veljave pravnih aktov.
|