Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Računi ne izpolnjujejo pogojev, ki jih določa 82. člen ZDDV-1, predložene listine pa tudi ne izkazujejo, da bi bile storitve, ki so zaračunane z navedenimi računi, zares opravljene. Ker je predmet obdavčitve z DDV zgolj dobava blaga in opravljanje storitev (3. člen ZDDV-1), v konkretnem primeru pa ni izkazano, da bi bile zaračunane storitve dejansko opravljene, tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih računov.

V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.

V obravnavani zadevi je nedvomno izkazano, da tožnik vabila ni prejel. Tudi toženka temu dejstvu načelno ne oporeka, kar pomeni, da vabilo, v katerem je davčni organ od tožnika po 129. členu ZDavP-21 zahteval predložitev dodatne dokumentacije, kot jo je navedel, do tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa ni prišlo.

Zahteva za vračilo plačanega prispevka tožnika ni utemeljena, saj zgolj dejstvo, da je bila odmerna odločba, ki je bila podlaga za tožnikovo plačilo tega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek, še ne pomeni, da obveznost plačila prispevka ne obstaja in da je bilo celotno plačilo prispevka plačano neupravičeno.

Obveznost obračuna in plačila DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma, ko je bila storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1) oz. ko je izpolnjen prvi od predhodno navedenih pogojev. Dejansko opravljena dobava blaga je tako eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja zadeve in ugotoviti ali ima družba pravico do odbitka vstopnega DDV. Le če iz te presoje izhaja, da je bila dobava blaga dejansko izvedena in da je družba to blago dejansko uporabila za potrebe svojih obdavčljivih dejavnosti, ji potem pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče zavrniti.

Po določbi 15. člena ZDoh-2 so z dohodnino obdavčeni vsi dohodki in dobički, ki jih doseže fizična oseba v davčnem letu, pri čemer se za dohodke po tem zakonu šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet. Po 75. členu ZDoh-2 je dohodek iz oddajanja premoženja v najem dohodek, ki je dosežen z oddajanjem nepremičnin in premičnin v najem.

Davčna organa sta pravilno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za menjavo nepremičnin in s tem za situacijo, ki se po 1. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 izrecno šteje za odplačni prenos nepremičnin iz drugega odstavka istega člena, ki je obdavčen. Z razdelitvijo solastnine na nepremičninah se lastniški deleži pravzaprav zamenjajo, zato je vsak od solastnikov zavezan za plačilo davka na promet nepremičnin za lastniške deleže, ki jih je odsvojil solastniku na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine. Pri zamenjavi nepremičnin je namreč davčni zavezanec vsak udeleženec v zamenjavi za vrednost vrednost nepremičnine, ki jo odtuji v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDPN-2. Razdelilo se je premoženje z zamenjavo solastniških deležev na posameznih nepremičninah. Zamenjala se je ena nepremičnina za drugo.

V konkretnem primeru se za posli nakupa in prodaje poslovnega deleža skriva posel prodaje nepremičnin povezani ciprski družbi. Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik plačal kupnino na račun prodajalca, zaradi česar je bilo prodajalcu nedvomno jasno, da pri nakupu nepremičnin sodeluje tožnik. Tožnik je s tem, ko je posel nakupa nepremičnine za povezano družbo izpeljal preko nakupa in prodaje poslovnega deleža družbe L. d.o.o. ustvaril izgubo in izkazal finančne odhodke, ki so zniževali davčno osnovo tožnika. Cilj transakcij, ki so potekale med povezanimi osebami, je bil pridobitev nepremičnine za družbo M. Pravilen je zaključek, da je z vidika tožnikovega poslovanja brez ekonomske vsebine posel nakupa in prodaje poslovnega deleža, v okviru katerega je navidezno ustvaril izgubo, da je izkazal odhodke in s tem bistveno nižjo davčno osnovo za obračun DDPO.

Sporno je, ali je s sklepom o ustavitvi izvršbe z dne 4. 6. 2004 v celoti prenehala obveznost zavezanca tudi iz naslova zakonskih zamudnih obresti od te glavnice za čas od 22. 8. 1995 do 29. 7. 1999, kar posledično pomeni, da se ta obveznost ne more pobotati z zahtevkom vrnitve zarubljenih sredstev. Po presoji sodišča navedena obveznost tožeče stranke še vedno obstaja, ker so bile v sklepih o prisilni izterjavi z dne 7. 7. 1999 (trije sklepi z istim izrekom izdani na tri različne bančne ustanove, zato je prišlo do preplačila), v izreku zajete obračunane zamudne obresti od glavnice le do 22. 8. 1995, kar je bilo že večkrat pojasnjeno. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je dolžnik dolžan plačati tudi zamudne obresti obračunane od 22. 8. 1995 do dneva plačila glavnice, to je do 29. 7. 1999.

Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.

V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki...

Iz spisov jasno in nedvoumno sledi, da tožnica ni vložila samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi. Kot izhaja iz listin, ki so v spisih, je bila tožnica s strani davčnega organa dvakrat pozvana, da vloži davčno napoved za dohodke, ki jih je prejela v tujini. Ker tega ni storila, ji je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatka o dohodku, ki ga je davčni organ pridobil iz Avstrije. Čim pa je tako, so vsa tožbena izvajanja, ki se nanašajo na upravičenja, ki naj bi jih imela tožnica v zvezi z uveljavljanjem davčnih ugodnosti ob vložitvi samoprijave, za presojo oziroma za odločanje v konkretnem primeru nebistvena in ne samo neprepričljiva. Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožnica po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo. To pa pomeni, da je omenjene davčne ugodnosti uveljavljala po poteku predpisanih rokov, vključno s tistimi za samoprijavo, in da ji...

ZSDP-1 ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve. Deloma se podlaga nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.

V konkretnem primeru gre za vprašanje zastaranja pravice do izterjave prispevkov, ki so bili tožniku naloženi z navedeno odločbo, in ne za vprašanje zastaranja pravice do odmere davka. Odmera je bila z ozirom na obdobje, na katero se odločba z dne 17. 6. 2008 nanaša (za leta od 2003 do 2006), očitno opravljena pravočasno in temu tožnik niti ne ugovarja. Ko gre za zastaranje pravice do izterjave, pa začne v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru in torej v primeru, kakršen je obravnavani, teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Tožniku je bilo omogočeno, da vpogleda v spise zadeve, v spisih pa se nahajajo tako vsi izvršljivi naslovi, ki so podlaga za izterjavo, kot tudi knjigovodske kartice za celotno obdobje, v katerih so evidentirane vse obveznosti in vsa plačila. Poleg tega pritožbeni organ pojasni tožniku, da ima možnost spremljati knjigovodsko stanje na spletu (v...