|
|
|
V zadevi ni sporna sama višina obdavčitve niti ugotovitve glede predmeta obdavčitve, temveč je sporen namen uporabe predmetnega plovila in sicer ali se uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti ali pa za zasebne namene. Po 4. členu ZDVP je davčni zavezanec lastnik plovila, ki je kot tak evidentiran v davčni evidenci iz 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je finančni organ po uradni dolžnosti ugotovil davčno obveznost za sporno obdobje. Ugotovitev davčne obveznosti izhaja iz podatkov konkretnega vodnega plovila (dolžina predmetnega plovila je 13,40 metrov in ima 36,8 kilovatov moči), kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila.
|
Ker tožnik v predpisanem roku davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in DDV ni pravočasno poravnal, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 izdal sklep o davčni izvršbi.
|
V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil po nizki ceni in jih popravil, komisijsko prodajal v svojem imenu in tudi v imenu svojih sorodnikov. Tožnik je vozila nabavljal poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil. Prav tako je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki. Zato je bilo tožniku naloženo plačilo DDV in posledično za relevantno obdobje naloženo plačilo akontacije dohodnine.
|
V predmetni zadevi je davčni organ na podlagi 3. člena, 4. člena in 6.aa člena ZDMV in na podlagi tožnikove napovedi z dne 18. 3. 2014 tožniku za motorno vozilo odmeril DMV. Pritožbeni organ je tožniku pravilno pojasnil, da je za uvrstitev izdelkov v posamezne tarifne številka KN pristojen carinski organ in da bi lahko v primeru, če bi bila uvrstitev motornega vozila v posamezno tarifno številko KN sporna, zahteval od carinskega organa pojasnilo oziroma informacijo o uvrstitvi predmetnega motornega vozila v ustrezno tarifno številko KN. Tožnik pa od pristojnega carinskega organa ni zahteval pojasnila oziroma informacije o uvrstitvi v tarifno številko KN. Davčni organ je v odmernem postopku glede na svoje zakonsko določene pristojnosti po presoji sodišča pravilno pridobil mnenje Carinske uprave RS o uvrstitvi obravnavanega motornega vozila v tarifno številko KN z dne 19. 3. 2014.
|
davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, na katerem temelji izpodbijana odločitev se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Pogoj za odmero davka na tej podlagi je torej ugotovitev, da premoženje in poraba davčnega zavezanca v obdobju davčne obravnave precej presega obdavčene...
|
Ker je DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, med drugim tudi stališče, da se prejemniki računa, ki je podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element). Zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV je izjema od temeljnega načela, posamične objektivne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je prejemnik računov vedel oz. mogel vedeti, da je sodeloval pri transakciji, povezani z goljufijo, pa so v pozitivni zakonodaji nedoločene. Subjektivni element kot razlog zavrnitve pravice do odbitka vstopnega DDV je oblika pravnega standarda,...
|
Razloge za zavrnitev tožnikovega predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 11. 2009, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen DDV in mu naloženo plačilo zneska 125.821,00 EUR, je prvostopenjski organ pojasnil in utemeljil na način, da jih je mogoče preizkusiti. Navedel je pravilno pravno podlago in pojasnil razloge, zaradi katerih je ocenil, da pogoji za izrek ničnosti v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Tudi po presoji sodišča gre za izrek, ki je jasen, nedvoumen, in ga je tudi mogoče izvršiti.Kršitve pravice do vpogleda v spis (82. člen ZUP) v tem postopku niso izkazane ter jih sodišče tudi kot pavšalne zavrača. Iz obrazložitve toženke (stran 8) izhaja, da je bilo tožniku omogočeno, da opravi vpogled v spis in preslika dokumente, kot je želel, še pred iztekom pritožbenega roka, vendar te možnosti ni izkoristil.
|
Od tožnika se utemeljeno pričakuje, da bi moral pri sklepanju posla tiskanja in distribucije letakov ravnati z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in za svoje posle predložiti tudi listinske dokaze, npr. ponudbe za posel, prevzemne zapisnike, dobavnice ipd. Ni namreč v nasprotju s pravom EU zahtevati od tožnika, da vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da sta mogoča uporaba DDV in nadzor davčnega organa. Zahteva, da naj vsak davčni zavezanec v zvezi s tem spoštuje tudi vse nacionalne računovodske predpise, če ne presega to, kar je potrebno za dosego ciljev pravilnega pobiranja davka in preprečevanja goljufij, ni neskladna s pravom EU. Tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazil, da ga je izvajalec seznanil z obliko in vsebino letakov pred tiskanjem in distribucijo, kot je bilo dogovorjeno in da je pred tiskanjem in distribucijo potrdil obliko in vsebino. Iz dejanskega stanja izhajajo razhajanja glede dimenzij letakov, ki jih je tožnik dogovoril v pogodbah v...
|
Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev plačila DDV. Po presoji sodišča v predmetni zadevi tudi ne gre za prekoračitev načela sorazmernosti, ampak gre za utemeljen očitek tožniku, da v postopku ni z dokazili izkazal vsebinskih okoliščin, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da je bilo blago, ki je predmet tega postopka, odpeljano ali odposlano v drugo državo članico, v konkretnem primeru na Slovaško in v Avstrijo. Prodajalec blaga oz. dobavitelj pa je tisti, ki mora dokazati, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV v državi članici odhoda blaga.Tožnik je kot dobavitelj blaga v drugo državo članico, ki uveljavlja oprostitev za transakcije znotraj Unije, tisti, ki je dolžan predložiti dokaze, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije na način, kot to določa nacionalna...
|
Od vseh gospodarskih subjektov se pričakuje enaka skrbnost pri vodenju poslov. V primeru davčnih zavezancev, ki so povezane osebe (tudi, če gre za ožje družinske člane) pa je potrebno medsebojne posle presojati tudi s stališča tržnih zakonitosti ter, ali bi takšne posle sklepali pod takšnimi pogoji tudi poslovni subjekti v primeru, če ne bi šlo za povezani osebi. Tožniku ne gre očitek, da je pri obravnavanih poslih sodeloval s posrednikom (v danem primeru z družbo A. d.o.o., kjer je bil direktor in edini lastnik tožnikov sin), marveč, da se ni pozanimal o dobaviteljih, o ceni in kvaliteti, plačilnih pogojih, nudenju garancij, glede na to, da je šlo za posle večjih vrednosti.Sklepanje poslov in dobava blaga oz. storitev je proces, ki ga spremljajo pisne listine, s katerimi se izkazuje resničnost poslovnih dogodkov in uveljavlja garancija. Tožnik pa davčnemu organu v zvezi z nabavljenimi kmetijskimi stroji in opremo ni predložil nobene listine in tudi...
|
Iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ne izhaja, da bi šlo pri obravnavanih storitvah zdravnikov za neodvisno, samostojno opravljanje dejavnosti iz 46. člena ZDoh-2. Ker ZDoh-2 podjetniške oziroma poklicne dejavnosti natančneje ne opredeljuje, je treba pomen tega pojma določiti glede na splošno opredelitev podjetniške dejavnosti v ZGD. Za kvalifikacijo podjetniške dejavnosti je tako odločilno, da se opravlja trajno (in ne priložnostno), da se opravlja na trgu ter, da posameznik deluje kot podjetnik in torej tako, da sam organizira dejavnost, ki jo tudi samostojno opravlja ter pri tem uporabi iste metode, sredstva in pristope, kot bi jih uporabil podjetnik. Formalne okoliščine kot je navedba firme (s.p., d.o.o. ali zavod) oziroma vpis v ustrezen register pa po presoji sodišča same po sebi opravljanja podjetniške oziroma poklicne dejavnosti še ne izkazujejo. Pomemben je način, na katerega se dejavnost opravlja. Okoliščin, ki bi kazale na tržno obnašanje in samostojno...
|
Tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa spornega zemljišča dejansko prišlo. Ker ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV.Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena. Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.
|
Ustavitev davčne izvršbe je samostojen pravni institut, in sicer se davčna izvršba ustavi (le), če je podan kateri izmed v prvem odstavku 155. člena ZDavP-2 taksativno določenih razlogov. Prvostopenjski organ je v izpodbijanem sklepu zaključil, da v obravnavani zadevi nobeden od teh razlogov ni podan.
|
Sodišče, glede na določbe ZDavP-2 in glede na to, da je v predmetni zadevi izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal izvršljiv dne 1. 7. 2005 in ne odmerna odločba davčne uprave, meni, da je zastaranje, tudi po določbah ZDavP-2 v povezavi z ZZPSL, pričelo teči z dnem izvršljivosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ker od tega dne do dne izdaje izpodbijanega sklepa še ni poteklo 10 let, hkrati pa je tudi po 30. 6. 2005 prišlo do pretrganja teka relativnega zastaralnega roka, saj je bila za predmetne obveznosti terjana že družba A. d.o.o., od tožnika kot družbenika izbrisane družbe pa se je poplačilo obveznosti zahtevalo z obvestilom z dne 9. 3. 2010, izvršba za te obveznosti pa nato uvedla s sklepom o izvršbi z dne 10. 5. 2010 ter s sklepom 3. 1. 2013, sodišče ugotavlja, da terjatev tudi ni relativno zastarala. Navedena dejanja so namreč pretrgala tek relativnega (petletnega) zastaralnega roka.
|
Tožnici je bilo vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote pravilno odmerjeno na osnovi energije, razpoložljive za odvzem toplote, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki bi jo tožnica lahko odvzela na podlagi s koncesijsko pogodbo pridobljene vodne pravice. Sodišče ne vidi podlage, da bi dvomilo v skladnost predpisov, na katere je oprta izpodbijana odločitev, z zakonom oziroma Ustavo. Ureditev, po kateri se vodno povračilo za rabo vode za pridobivanje toplote odmeri na osnovi energije, ki je razpoložljiva za odvzem toplote iz vode, oziroma v višini zneska za letno količino energije, ki se jo kot toploto lahko odvzame na podlagi pridobljene vodne pravice, je v razumni povezavi z namenom vodnega povračila. Kolikor tožnica vodne pravice v pridobljenem obsegu dejansko ne potrebuje (več), sodišče pripominja, da so v predpisih predvidene poti za spremembo koncesije, če so za to podani utemeljeni razlogi.
|
V skladu z ustaljeno(ustavno)sodno prakso mora sodišče prve stopnje načeloma izvesti vse predlagane dokaze, razen če za zavrnitev obstajajo utemeljeni formalni (npr. dokaz je prepozen, nesubstanciran) ali vsebinski razlogi (če je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, za odločitev ni pravno odločilno, neprimeren za ugotovitev zatrjevanega dejstva itd.).Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhajajo ustavnoskladni razlogi za zavrnitev predlaganega dokaza, zato je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da je bila s tem kršena revidentova pravica do izvajanja dokazov, ki je zagotovljena že v 22. členu Ustave, to tudi v upravnem sporu, poleg primerov, ki jih določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Kršitev pravil ZPP, ki po vsebini pomeni kršitev ustavnih...
|
|
|
Finančna uprava RS je v prvem svežnju z datumom odpreme 31. 3. 2017 poslala 947.550 informativnih izračunov dohodnine za leto 2016. Zavezanci jih bodo na dom prejeli po navadni pošti v naslednjih dneh. Rok za vložitev ugovora se izteče 3. maja 2017, rok za doplačilo premalo plačane dohodnine je 2. junij 2017, preveč plačana dohodnina pa bo zavezancem nakazana na TRR 1. junija 2017. Naslednji sveženj informativnih izračunov bo odpremljen 31. maja 2017.
Celotno sporočilo za javnost
|