Tožnikovo ravnanje, kjer celotno poslovanje temelji na zaupanju do kupcev in dobaviteljev, ki se med sabo sami dogovarjajo o poslu, tožnik pa ima vlogo posrednika med obema, pri čemer od kupca ne zahteva nikakršnih zavarovanj v primeru neplačil kupcev, močno odstopa od običajne poslovne prakse in ni mogoče trditi, da tega tožnik ni vedel. Pri tem pa ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi šlo za dobave blaga navedenim kupcem v zelo visokih zneskih in je zato tveganje v primeru neplačil s strani kupcev zelo visoko, kar vse je bilo tožniku znano.
Dejstvo, da je šlo za poplačilo zelo visokih zneskov in da se kljub dolgim plačilnim rokom tako tožnikovi kupci kot tožnik do dobaviteljev niso držali predpisanih rokov in so s plačili praviloma zamujali ter dejstvo, da je tožnik tako situacijo sprejel in se zadovoljil z že omenjenimi pogodbami o nakazilih (ki niso podpisane s strani udeležencev) ter sprejel valutna tveganja, ki izhajajo iz opisanega načina...
|
V obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), marveč za zlorabo predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj so predmetne transakcije dejansko nastale in tudi bile izvedene, vendar pa so udeleženci v predmetnih transakcijah dosegli takšne davčne učinke, kot jih sicer ne bi. Pri udeleženih subjektih je pri obravnavanih transakcijah obstajalo soglasje volje za sklenitev takšnih transakcij, vendar pa je bil njihov namen izogibanje davčnim obveznostim. Čim pa se ugotovi, da gre za izogibanje uporabi predpisov o obdavčenju se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Ni pravilno tožničino stališče glede neizkazanosti suma zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davka. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je bila izdana ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica v...
|
Ker je bil dolg na podlagi delnega pobota delno poravnan, je davčni organ v tem delu postopek izvršbe ustavil, za preostanek dolga pa je odločil, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje. Izvršilnega naslova pa v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati.
|
Odbitki, ki presegajo znesek dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, se ne morejo uveljvljati kot odbitki v prihodnjih davčnih letih.
|
Davčni organ dovoli odlog plačila davka, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni organ ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda, ki bi jo s tem lahko preprečili. Vse navedeno mora komulativno izkzatai davčni zavezanec.
|
Najnižjo osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost določa četrti odstavek 144. člena ZPIZ-2. V skladu z določbo 410. člen ZPIZ-2 minimalna osnova v letu 2019 znaša 56 % povprečne plače.
Najnižja osnova za obračun prispevkov za socialno varnost za osebe v delovnem razmerju, za izplačila od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019, znaša 911,09 eur (56 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, ki za leto 2017 znaša 1.626,95 eur). Najnižja osnova za obračun prispevkov za socialno varnost za osebe v delovnem razmerju, za izplačila od 1. 3. 2019 do 31. 12. 2019, znaša 941,67 eur (56 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, ki za leto 2018 znaša 1.681,55 eur).
|
|
|
Dodani so bili naslednji opisi:
|
|
Vrhovno sodišče sprašuje:
1. Ali je drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV mogoče razumeti tako, da dopušča izjemo od pravice do zmanjšanja osnove za DDV tudi v primeru dokončnega neplačila, če je to dokončno neplačilo posledica opustitve dolžnega ravnanja davčnega zavezanca, na primer z opustitvijo prijave terjatev v stečajnem postopku zoper njegovega dolžnika kot v predmetni zadevi?
2. Ali je tudi v primeru, da je taka izjema od pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV dopustna, pravica do zmanjšanja davčne osnove za DDV zaradi neplačila vseeno podana, če davčni zavezanec dokaže, da tudi če bi prijavil terjatve v stečajnem postopku, te ne bi bile poplačane oziroma, da so za njegovo opustitev obstajali razumni razlogi?
3. Ali ima prvi odstavek 90. člena Direktive o DDV neposredni učinek tudi v primeru, ko je zakonodajalec države članice presegel okvir dopustnega urejanja izjem, ki jih določa drugi odstavek 90....
|
V obravnavani zadevi po presoji sodišča ob upoštevanju odločb delilne pogodbe ne gre za zamenjavo ene nepremičnine za drugo nepremičnino oziroma za dejanski stan, kot ga opredeljuje določba prve alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča gre za prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine in za situacijo iz pete alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Davčna organa sta v postopku uporabila drugačno materialno pravo, in sta štela, da je šlo za menjavo lastniških deležev na več nepremičninah ob sočasnem doplačilu glede na razliko v vrednosti nepremičnega premoženja pa nista presojala, ali je pri prenosu lastninske pravice prišlo do obdavčljivega presežka v smislu pete alineje 3. člena ZDPN-2.
|
V izjemnem primeru, ko šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, je dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje presežen. V tožbenih trditvah opisani historični dogodek se ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz prvega odstavka 86. člen OZ.
Presoja utemeljenosti revizijskega očitka o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči upoštevali celoto indicev in pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljali, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen.
|
Ugovora napake volje ni mogoče uveljavljati v postopku odmere davka na promet nepremičnin, ampak v pravdnem postopku.
|
Do 28. 2. 2019 je treba vložiti napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za leto 2018, in sicer na novem obrazcu: Napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem.
Bistvena novost je tabela 9 v napovedi, kamor se vpisujejo dodatni podatki o oddanih stavbah in delih stavb za namene vodenje evidence trga nepremičnin. Slednje predstavlja za davčne zavezance poenostavitev, saj s tem preneha obveznost poročanja fizičnih oseb o najemnih pravnih poslih s stavbami in deli stavb Geodetski upravi RS. Ugotavljamo pa, da so napovedi pomanjkljivo izpolnjene, predvsem ni izpolnjena tabela pod točko 9. To je treba izpolniti le v primeru, da je bil najemni posel (pogodba ali aneks) za stavbe ali dele stavb, ki so v Sloveniji, sklenjen v letu 2018 za obdobje daljše od 6 mesecev.
Prepričani smo, da vam bodo primeri izpolnjenih napovedi v pomoč pri pravilnem izpolnjevanju vaših davčnih obveznosti.
Če potrebujete dodatno pomoč, nas lahko pokličete na 08 200 1001.
|
Plačilo denarne obveznosti, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (davčne odločbe) samo po sebi ne pomeni škode v smislu 32. člena ZUS-1. V posledici plačila oziroma izterjave obveznosti sicer lahko nastane tudi škoda, ki je upoštevna v smislu zakona, ta pa je lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, če je težko popravljiva. Pritožnik pa ni navajal ne upoštevne oblike škode, ne zatrjeval, zakaj bi bila težko popravljiva.
|
Nedovoljeno davčno izogibanje, s katerim se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, so tudi pravni posli, ki sicer niso navidezni v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali. Navedeni pravni posli pa se od dopustne davčne optimizacije razlikujejo v tem, da je njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
|
Za ugotovitev vira dohodka v Sloveniji je na podlagi v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih določb ZDDPO-2 zadoščalo, da je rezident izplačal dohodek in da davek izračuna, odtegne in plača izplačevalec (tega) dohodka za račun davčnega zavezanca, ki mu ta dohodek pripada (in ima sedež ali kraj dejanskega poslovodstva v državah s seznama), ne glede na vrsto storitve, ki jo je (le-ta) opravil.
Obveznost izračuna in izpolnitve davčne obveznosti za dohodke, od katerih se po ZDDPO-2 plačuje davčni odtegljaj, je torej zakonsko prenesena na drugo osebo - plačnika davka. Le-ta torej ni davčni zavezanec, ki dosega dohodke, temveč tista oseba, ki ima položaj plačnika davka. Za presojo, ali se revidenta lahko šteje za plačnika davka, pa je treba pravilno razlagati v času izdaje odločbe veljavne določbe 58. člena ZDavP-2.
Za plačnika davka se šteje oseba, ki dohodek le izplača, vendar je ne bremeni, če je oseba,...
|
Odločanje na podlagi pravnega standarda ("vedel oziroma bi moral vedeti") pomeni, da Vrhovno sodišče, ki je v revizijskem postopku pooblaščeno le za nadzor nad pravilnostjo uporabe prava, uporabo pravnega standarda nadzira v omejenem obsegu. Intenziven nadzor uporabe pravnega standarda bi namreč terjal tudi oceno in presojo dejstev, predvsem pa pravilnosti dejanskih zaključkov, s čimer bi revizijsko sodišče nujno posegalo (tudi) v presojo dejanskega stanja, kar ni njegova naloga. Uporabo pravnih standardov revizijsko sodišče zato lahko kontrolira le z vidika konsistentnosti, logičnosti razlogov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svoj zaključek, ter preverja, ali uporaba pravnega standarda v posameznem primeru ne odstopa od uporabe istega standarda v drugih primerljivih primerih.
Kadar zastopani sklepa posle po zastopniku, samo dejstvo, da je posel sklenjen prek zastopnika, ne more vzpostaviti neizpodbojne domneve, da je zastopani že zaradi tega vedel...
|
Če prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, mora sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, ki je lahko tudi v škodo davčnega zavezanca. To pomeni, da če je prvostopenjski upravni organ v prvotnem postopku (napačno) napravil oceno davčne osnove, da to ne pomeni, da bo tudi v ponovljenem postopku davčna obveznost zavezanca ugotovljena na isti način.
|