Kontradiktornost postopka in zagotavljanje pravice do izjave stranki v postopku je še posebej pomembno v primeru dokazovanja objektivnih okoliščin, ki kažejo na zavezančev subjektivni element (na zavezančev namen). V obravnavanem primeru namreč zakon (2. točka devetega odstavka 48. člena ZDoh-2 v spremenjenem besedilu z uveljavitvijo novele ZDoh-2S) nalaga davčnim zavezancem, da dokažejo, da v konkretnem primeru zavezančev glavni ali eden od glavnih razlogov za shemo poslovanja ni izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov. S tem zakon nalaga davčnim zavezancem dokazno breme, da dokažejo svoj subjektivni element opredeljen z negativnim dejstvom. Takšno dokazovanje pa je še posebej oteženo, zato so pravila dokazovanja v takšnih primerih še posebej pomembna.
|
Pri vprašanju obstoja in višine davčne obveznosti ne gre za predhodno vprašanje, o katerem bi bilo pristojno odločati drugo sodišče ali upravni organ v ločenem postopku, ampak za vsebinske pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo sklepa o zavarovanju. Davčni organ mora izpolnjevanje teh pogojev tudi ustrezno obrazložiti. V primeru iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 (obvezno zavarovanje) mora v sklepu navesti in obrazložiti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino, medtem ko je dokončno ugotavljanje obveznosti tako z vidika temelja kot tudi po višini predmet nadaljnjega odmernega postopka. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti v ustrezni višini je torej vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njena obrazložitev pa je ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca.
|
Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnik, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine.
|
Tožnica je v tožbi navedla, da predstavlja cenitveno poročilo odziv na poziv toženke k podaji pripomb in posredovanju dokazil v drugem davčnem postopku (tj. v postopku za odmero davka na promet nepremičnin), tožničina ugotovitev o vrednosti ¼ parcele št. 1094/1 ob odsvojitvi pa izhaja iz tega cenitvenega poročila. To pa po presoji sodišča ne zadosti vsebinskim pogojem za dopustnost tožbenih novot, ki sta določena v drugem stavku 52. člena ZUS-1. Tožnica je bila glede tega, za odločitev v tem davčnem postopku (torej v postopku odmere dohodnine od kapitalskega dobička) ključnega vprašanja, pasivna in je dokaz o vrednosti ¼ parcele št. 1094/1 ob odsvojitvi pridobila šele aprila 2019, torej šele po izdaji odločbe drugostopenjskega davčnega organa v tej zadevi, in je šele tedaj očitno ugotovila vrednost sporne nepremičnine, kakršno sedaj zatrjuje s tožbo.
|
Pojasnjevalne opombe harmoniziranega sistema in Pojasnjevalne opombe kombinirane nomenklature EU nista pravna vira, na katerih bi izpodbijana odločba temeljila, kar je v njej tudi izrecno pojasnjeno, kolikor pa so bile za odločitev prvostopenjskega organa merodajne, pa jih je korektno tudi v celoti in v slovenskem jeziku citiral.
|
Skladno s prvim odstavkom 49. člena ZG je odločilno lastništvo gozdov, saj pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov. Zemljiška knjiga je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je v njej vpisano, resnično in pravnoveljavno, kar je poseben vidik publicitetnega načela iz 6. člena ZZK-1. Skladno s prvim odstavkom 340. člena ZDavP-2 mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu med drugim posredovati podatke o osebah, ki so bile na presečni datum v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe gozdnih zemljišč, na kar je davčni organ seveda vezan. Dokazovanje nasprotnega zato ni možno v postopku odmere obveznosti po ZG, temveč kvečjemu v zemljiškoknjižnem postopku, dotlej pa velja, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato tožnica s tožbenim argumentom, da Občina Ivančna Gorica ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, s čimer torej zatrjuje, da so podatki...
|
Pisni ali pa telefonski poziv davčnega organa davčnemu zavezancu k predložitvi dokazil ali pojasnil v postopku nadzora obračuna davka predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka, o katerem je bil zavezanec za davek obveščen, kar je skladno z določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek zastaralnega roka.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe pritožbenega organa ni razvidno, kateri razlogi in katera zakonska podlaga je bila ključna za sprejeto odločitev. Prvostopenjski organ kot razlog navaja tožnikovo zlorabo davčnih predpisov iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, kakor tudi, da tožnik ni izkazal namena, da bo s predmetnim plovilom opravljal dejavnost oddajanja v najem in ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Pritožbeni organ v zvezi z odmero DDV navaja, da se strinja z razlogi, s katerimi svojo...
|
Na podlagi 36. člena ZFO-1 je občina prejemnica nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Občina namreč v tem postopku ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa ampak zasleduje dejanski interes, in sicer pridobiti čim več sredstev v občinski proračun, zaradi česar je bila odločitev tožene stranke o zavrženju predloga odločanja po nadzorstveni pravici, pravilna.
|
Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi...
|
Po 2. členu Pravilnika o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin se vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora ugotovi tako, da se seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, vrsta in kakovost stavbnega pohištva, vrsta in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, vrsta in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, vrsta in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, kakovost toplotne in zvočne zaščite ter negativni vplivi na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora, pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stanovanja oziroma poslovnega prostora. Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi...
|
Ne glede na seznanjenost tožničine zakonite zastopnice z davčnim dolgom davčne dolžnice tožnica do prejema izpodbijanega sklepa ni bila seznanjena, da toženka ugotavlja njeno domnevno odgovornost za davčni dolg dolžnice, posledično se o tem tudi ni mogla izjaviti in je bila prvič šele s sklepom o izvršbi opredeljena kot dolžnica in s tem seznanjena, kar pomeni, da je bilo v nasprotju s procesnim zakonom o njeni obveznosti odločeno brez upoštevanja načela zaslišanja stranke.
|
Tožnik je ob prvi odsvojitvi deleža v družbi A. d.o.o. v letu 2003 družbi sami prodal svoj 49 % poslovni delež v nominalni višini 8.178,94 EUR v osnovnem kapitalu navedene družbe. Do druge odsvojitve deleža je prišlo v letu 2012, ko je prišlo do oddelitve družbe A. d.o.o. z ustanovitvijo druge družbe, v okviru katere se je nominalni kapital zmanjšal v višini 30.858,61 EUR. Ker je tožnik do 1. 1. 2003 v osnovni kapital družbe A. vložil skupaj 16.691,71 EUR (iz naslova denarnih vložkov ter dokapitalizacije iz sredstev družbe), navedeno pomeni, da tožnik že po drugi odsvojitvi deleža v letu 2012 ni več razpolagal z deležem, ki je bil pridobljen pred 1. 1. 2003, oziroma je razpolagal samo še z deležem, ki je bil pridobljen z dokapitalizacijo iz sredstev družbe v letu 2004. Navedeno pomeni, da je davčni organ v postopku pravilno ugotovil, da je nabavna vrednost deleža skladno s četrtim odstavkom 98. člena ZDoh-2 enaka nič.
|
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bila vrednost predmetnih poslovnih prostorov ugotovljena na način iz 2. člena Pravilnika o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in satnovanjskih hiš ter sistemu točkovanja. Nasprotno, iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je vrednost predmetnih nepremičnin ugotavljala na podlagi povprečne gradbene cene za m2 koristne stanovanjske površine (ki je leta 2016 znašala 775,54 EUR), povečani za 25 % (ker gre za poslovna prostora), kar naj bi bilo skladno z Odlokom o davkih občanov Občine Novo mesto, pri čemer je bila upoštevana tudi amortizacija. Tožnikov ugovor, da mu je toženka odmerila davek od premoženja od napačne osnove, je zato utemeljen.
|
Tožnik ni utemeljil in dokazal poslovne narave spornih potovanj, zato ostajajo dejstva, da so ta potovanja bila opravljena, da se jih je udeležil tožnikov poslovodja oz. zaposlenec in da jih je kril tožnik, neizpodbita. S tem pa so izpolnjeni pogoji, da se to po prvem odstavku 39. člena ZDoh-2 opredeli kot boniteta, saj gre za ugodnost, ki jo K.K. zagotovil tožnik.
Stroški reprezentance lahko nastanejo le ob poslovnih stikih davčnega zavezanca s poslovnimi partnerji, sicer imajo takšni stroški značaj privatnosti in niso davčno priznani odhodki. Tudi po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi stroški reprezentance, ki jih je uveljavljal, nastali ob njegovih poslovnih stikih s poslovnimi partnerji. Tožnik bi namreč moral utemeljiti in dokazati, kakšni stroški reprezentance konkretno so nastali in s katerimi poslovnimi partnerji je do njih prišlo.
|
Obresti, ki so glede na izpodbijano odločbo začele in prenehale teči v letu 2012, je toženka prvič odmerila šele z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v letu 2018 (sicer vsled predhodno izdanega zapisnika o ponovnem davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki pa ravno tako datira v leto 2018). V tej zvezi sodišče pritrjuje tožniku glede nastopa zastaranja odmere teh obresti. Skladno s 125. členom ZDavP-2 pravica do odmere davka (kamor, kot rečeno, sodijo tudi obresti) relativno zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba oz. mogoče davek odmeriti.
|
V primeru, ko je dedič prav zaradi nadaljevanja kmetijske dejavnosti pred potekom petih let od nastanka davčne obveznosti podedovane nepremičnine podaril svojemu pravnemu nasledniku, in bi bili prav tako izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, če bi zapuščina prešla neposredno na tega pravnega naslednika, bi bilo treba drugi odstavek 10. člena ZDDD razlagati tako, da davčna obveznost za dediča ali obdarjenca na navedeni podlagi nastane, če pravni naslednik v roku pet let od pridobitve nepremičnine prednika izpolni pogoje iz navedene določbe (odtuji nepremičnino, se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom, ki ureja kmetijsko dejavnost ali z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča). Če bi se v obravnavanem primeru tožnik v zapuščinskem postopku dedovanju po zapustnici odpovedal v svojem imenu, bi bil k dedovanju poklican njegov sin in bi ta izpolnil pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDDD, obveznost plačila...
|
Ker prestavitev služnosti v SPZ ni izrecno urejena, prav tako ni izrecno urejeno, kdo nosi stroške v zvezi s tem. Je pa v teoriji zavzeto stališče, da mora lastnik služečega zemljišča plačati tudi vse stroške, ki so povezani s prestavitvijo.
Prestavitev služnostne poti je (načeloma) izključno v interesu lastnika služeče nepremičnine. Zato v tem položaju ni mogoče uporabiti drugega odstavka 219. člena SPZ, po katerem stroške izgradnje poti ali naprav nosi lastnik gospodujoče nepremičnine. Vrednotni temelj navedene določbe je namreč v tem, da je vzpostavitev služnostne poti izključno v interesu lastnika gospodujoče nepremičnine. Gre za primere, ko je pot zaradi ureditve dostopa šele treba zgraditi, vzdrževati ali izboljšati. Stroške prestavitve poti, vključno z zagotovitvijo njene enakovrednosti, pa je mogoče s smiselno razlago tretjega odstavka 219. člena SPZ (ta med drugim upošteva interes lastnika služeče nepremičnine) naložiti zgolj...
|
Tožnik ni zatrjeval takšnih osebnih okoliščin, ki bi ustrezala dejanju preganjanja. Tožnik je ob podaji prošnje povedal, da se boji vrnitve zaradi groženj s smrtjo. Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da lahko te grožnje (posebno, če so ponavljajoče se) predstavljajo dejanja resne škode, ki bi tožniku lahko grozila v Maroku. Vendar pa bi moral tožnik po dogodku podanih groženj (potem, ko je obvestil policijo o napadu z nožem) počakati na ukrepanje policije, da bi sploh lahko izvorni državi očital, da ga ni zaščitila. Tožnik namreč zatrjuje zaseben konflikt s pripadniki organizirane kriminalne združbe, zato ni moč očitati državi, da ga ni sposobna oz. da ga noče zaščititi, če po sestavi zapisnika ni počakal na nadaljnje ukrepanje policije, pač pa je Maroko zapustil.
Tožnikovi dvomi v policijsko integriteto so brez utemeljitve in konkretnih dokazov, saj tožnik ni navedel nekakšnih predhodnih slabih izkušenj s policijo, iz katerih...
|
Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.
|
Nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je podano tudi tedaj, če je ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera mogoče zaključiti, da je bila neupravičena pridobitev davčne ugodnosti oziroma preprečitev dosege davčnega predpisa in izogibanje izpolnitvi davčnih obveznosti, glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oziroma več povezanih pravnih poslov, ki služijo istemu cilju. Taka ugotovitev pa je mogoča, če so drugi, nedavčni cilji pri tem bili povsem nepomembni oziroma zanemarljivi.
Mejo med davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter t. i. davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko jih je treba presojati kot celoto) ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, temveč je ta hkrati utemeljen tudi z...
|