|
|
CELEX:62019CA0717: Zadeva C-717/19: Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 6. oktobra 2021 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Fővárosi Törvényszék – Madžarska) – Boehringer Ingelheim RCV GmbH & Co. KG Magyarországi Fióktelepe/Nemzeti Adó- és Vámhivatal Fellebbviteli Igazgatósága (Predhodno odločanje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Člen 90(1) – Zmanjšanje davčne osnove v primeru znižanja cene po opravljeni transakciji – Prispevki, ki jih farmacevtsko podjetje plača državnemu nosilcu zdravstvenega zavarovanja – Člen 273 – Upravne formalnosti, ki jih nacionalna ureditev nalaga za uresničevanje pravice do zmanjšanja – Načeli davčne nevtralnosti in sorazmernosti)
|
CELEX:62021TN0564: Zadeva T-564/21: Tožba, vložena 6. septembra 2021 – Bremino-Grupp/Svet
|
CELEX:62021CN0553: Zadeva C-553/21: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Bundesfinanzhof (Nemčija) 8. septembra 2021 – Hauptzollamt Hamburg/Shell Deutschland Oil GmbH
|
CELEX:62021CN0571: Zadeva C-571/21: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Finanzgerichts Düsseldorf (Nemčija) 16. septembra 2021 – RWE Power Aktiengesellschaft/Hauptzollamt Duisburg
|
Ker je tožnik že v tožbi navedel koliko časa naj bi trajala projekta, za katera je sklenil pogodbi o svetovanju, je pravilna odločitev, da tožena stranka ni izkazala, da je za to pravno pomembno dejstvo izvedela šele v ponovljenem postopku in da zato predložitve projektne dokumentacije brez svoje krivde ni mogla navesti pred tem.
Tožnik je že v prvem postopku predlagal zaslišanje obeh direktorjev; pravdni stranki nista nasprotovali, da v ponovljenem postopku sodišče obeh direktorjev ne zasliši neposredno ampak le prebere njuni izjavi. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da izjavi prič ne predstavljata novega dokaza, ki ga sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati.
|
Izstavitev zadolžnice ni pravni posel in že zato ne drži, da naj bi s sestavo in podpisom listine nastal nov pravni posel imenovan „zadolžnica“ in s tem nova obveznost. Gre za dokumentarno (dokazno) listino, ki dokazuje obstoj pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom ter obstoj in vsebino dolžnikove obveznosti, ki izvira iz tega pravnega razmerja. Kljub temu ima dolžnik vedno možnost dokazovati nasprotno.
|
Določba 3. odstavka 11. člena ZDDPO-1 pri izkazovanju odhodkov izrecno predpisuje uporabo SRS. Verodostojne knjigovodske listine so po določbah SRS (21.5., 21.9.) predpisano sredstvo dokazovanja nastanka, vsebine in obsega poslovnega dogodka. Čeprav ZDavP-2 vrste dokaznih sredstev ne omejuje, jih v določenem obsegu vendarle omejuje sama narava davčnega postopka oziroma določbe materialnih predpisov, ki posamezne poslovne dogodke priznavajo le, če temeljijo na pravilnih in verodostojnih knjigovodskih listinah.
|
Po 6. členu ZDDPO društva, ustanovljena za nepridobitne namene, davka ne plačujejo, razen za pridobitno dejavnost. V tem pogledu nepridobitni namen ustanovitve tožeče stranke kot društva ni sporen. Sporno je njeno dejansko poslovanje, za katerega davčni organ ugotavlja, da v pretežni meri ni skladno z nepridobitnim namenom. Za oprostitev plačila davka namreč ni dovolj nepridobiten namen ustanovitve, temveč je potrebno, da društvo na takšen način tudi dejansko posluje. Poslovanje zato ne sme biti usmerjeno v doseganje dobička – ne za društvo in tudi ne za njegove člane.
Sredstva, vložena v prenovo nepremičnine, predstavljajo, skladno s sklenjeno najemno pogodbo in po izjavi obeh lastnikov, ki sta jo dala v inšpekcijskem postopku, vrednost plačane najemnine. Zato so bili stroški za prenovo v celoti priznani kot stroški plačane najemnine, obenem pa vrednost vlaganj predstavlja prejemek obeh lastnikov, ki se v skladu z 69. členom ZDoh obdavči z davkom...
|
Funkcijo člana uprave lahko izvaja na podlagi določb ZGD (246., 248. člen) le fizična oseba, ki je sposobna pravno veljavno tvoriti voljo. ZGD tudi natančno navaja, kaj se šteje med prejemke članov uprave. Te prejemke lahko prejme le fizična oseba, ne pa pravna oseba. Glede na dejansko in pravno naravo prejemkov tožnika kot člana uprave družbe, predstavljajo ti prejemki osebne prejemke, ki so neločljivo povezani z davčno obveznostjo plačnika za davek od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost in sicer so obdavčljivi v skladu z določbo 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh. Pri tem dejstvo, da so bili nakazani na račun pravne osebe na podlagi njenih izstavljenih računov kot plačilo za opravljanje storitve, ni odločilno. Davčna organa sta tudi pravilno ocenila namen oziroma motiv za sklenitev spornih pogodb oziroma sporazumov zaradi ugodnejše davčne obremenitve tožnika, zlasti glede na to, da med strankama ni spora v tem, da lahko funkcijo poslovodenja...
|
Predmet tega spora sta zahtevek tožnika za razveljavitev obračuna DDV za meseca oktober in december 2001 teh zahtevek za vračilo plačanega DDV od opravljenih storitev. Davčna organa sta razloge za zavrnitev zahtevkov opredelila zgolj na podlagi določil ZDDV, ne pa tudi na podlagi 95. člena ZDavP, čeprav je tožnik že v svojem zahtevku omenjeno pravno podlago navajal. Zato izpodbijana odločba ne vsebuje ustrezne obrazložitve in se ne da preizkusiti. Nezakonitost prvostopenjske odločbe pritožbeni organ, s tem, ko postopka v smislu člena 251 ZUP ni v zadostni meri dopolnil (navedel je zgolj, da ne gre za dvojno obdavčenje), ni odpravil.
|
V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila tožeča stranka (d.o.o.) v letu 2003 na podlagi zavarovalnih polic upravičena do zavarovalnine, katere izplačilo pa je, na temelju posebne izjave, odstopila fizični osebi. Tudi po mnenju sodišča omenjena zavarovalnina, v smislu določb takrat veljavnega ZDDPO in SRS, pomeni izredni prihodek tožeče stranke.
|
Po določbi 26.e člena ZNSVS pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja z nakupom, gradnjo, rekonstrukcijo ali spremembo namembnosti tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Ker gre za dodeljevanje subvencij iz javnih sredstev, je treba navedeno določbo restriktivno tolmačiti. V danem primeru tožnica v postopku ni predložila prodajne pogodbe, marveč izročilno pogodbo, katere pravna narava je povsem drugačna. Dejstvo, da je izplačala določena finančna sredstva preostalima dednima upravičenkama, za kar je najela kredit, na pravilnost izpodbijane odločbe nima vpliva.
|
Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.
Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.
|
Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenje, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.
|
Institut popravka oziroma zmanjšanje davčne osnove je v pozitivni zakonodaji predviden po določenem postopku, pred tem pa mora biti opravljen popravek odbitka vstopnega DDV in obvestilo dobavitelja. Ob teh pogojih se potem popravek lahko izvrši pri dobavitelju v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.
|
Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, za kar je prejel plačilo, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti zgolj o finančnem toku. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet.
|
Najemna pogodba je bila predložena pristojnemu upravnemu organu in iz nje jasno izhaja, da sta tožnik in najemnik sklenila najemno pogodbo za mesečno najemnino v višini, kot je določeno v 2. členu. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 5. člena ZDDV glede obdavčitve uporabe blaga za neposlovne namene in ugotavljanje davčne osnove v smislu 6. točke 21. člena ZDDV, kar želi prikazati tožnik, ampak gre za obdavčitev najema v skladu s splošnimi določbami ZDDV (3. člen in 8. člen ZDDV, upoštevaje davčno osnovo po 1. odstavku 21. člena ZDDV).
|
Kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, je rok plačila po izvršilnem naslovu 4. 2. 2008. Izpodbijani sklep o izvršbi z dne 5. 2. 2008 je bil izdan zakonito, potem, ko dolžnik svoje obveznosti ni prostovoljno poravnal. Zato je očitani dan zamude tožniku v obliki zamudnih obresti (74,13 EUR) utemeljeno obračunan.
Tožnik ni z ničemer izkazal, da je imel namen dolg prostovoljno poravnati, pa ga ni mogel, ker so bila sredstva blokirana (npr. z nalogom banki za prenos sredstev na račun tožene stranke v roku za izpolnitev). Zato njegovi očitki, da ni mogel pravočasno plačati naloženega zneska davka zaradi po njegovem neupravičene blokade sredstev na transakcijskem računu v času od 11. 10. 2007 do 6. 2. 2008, na pravilnost v tej zadevi obravnavanega sklepa o davčni izvršbi, ne vplivajo.
|
V obravnavanem primeru je pritožbeni organ po vloženi tožbi zaradi molka organa izdal upravni akt, s katerim je dokončno odločil o tožnikovi obveznosti in tožnik pri tožbi ne vztraja (3. odstavek 39. člena ZUS-1). Zato je sodišče ob upoštevanju odločbe US RS odločilo o stroških upravnega spora po 1. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči o stroških postopka po določbah ZPP.
|