Člena 49 PDEU in 54 PDEU ter člena 31 in 34 Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992 nasprotujejo zakonodaji države članice, na podlagi katere se v primeru, da družba rezidentka prenese stalno poslovno enoto v drugi državi članici ali v državi pogodbenici Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru na družbo iste skupine, ki ni rezidentka, predhodno odbite izgube iz naslova prenesene poslovne enote vključijo v obdavčljivi dobiček družbe prenosnice, če prva država članica obdavči dobiček, ki ga je navedena poslovna enota realizirala pred prenosom, in dobiček, ki je posledica povečanja vrednosti, realizirane ob tem prenosu.
|
Člena 16 in 18 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da tega, da lizinški družbi ne uspe doseči, da ji lizingojemalec vrne blago, ki je bilo predmet pogodbe o finančnem lizingu, po odpovedi te pogodbe zaradi kršitve lizingojemalca, čeprav je ta družba sprožila postopke za vračilo tega blaga, po odpovedi pogodbe pa ni prejela nobenega plačila, ni mogoče šteti za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, v smislu teh členov.
|
1. Člen 16(1) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/18/ES z dne 14. februarja 2006, v različici, ki izhaja iz člena 28c te direktive, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za oprostitev plačila davka na dodano vrednost pri uvozu, določeni v tej ureditvi, določa pogoj, da je uvoženo blago, ki je za namene tega davka namenjeno v davčno skladišče, v slednje tudi fizično vneseno.
2. Šesto direktivo 77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/18, je treba razlagati tako, da v skladu z načelom nevtralnosti davka na dodano vrednost pri uvozu nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere država članica zahteva plačilo davka na dodano vrednost pri uvozu, čeprav je bil ta že poravnan v okviru obrnjene davčne obveznosti, in sicer z izdajo računa samemu sebi ter vpisom na seznam nabave in prodaje davčnega zavezanca.
|
Pravo Unije, vključno s členom 183 Direktive 2006/112 / ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da to je to "nasprotuje zakonodaji in prakso države članice, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki izključuje plačilo zamudnih obresti od zneska davka na dodano vrednost, ki ni bila nadomestljiva razumnem roku.......
|
Člen 11(C)(1), prvi pododstavek, Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kot so te iz postopka v glavni stvari, država članica davčnemu zavezancu ne sme prepovedati sklicevanja na neposredni učinek te določbe v zvezi z eno transakcijo z obrazložitvijo, da se ta zavezanec v zvezi z drugo transakcijo, ki se nanaša na isto blago, lahko sklicuje na določbe nacionalnega prava in da bi kumulativna uporaba obeh določb z davčnega vidika povzročila skupen rezultat, do katerega naj ne bi vodila niti ne bi želela voditi ne nacionalno pravo ne Šesta direktiva 77/388, če se uporabita ločeno za ti transakciji.
|
|
Člen 5(7)(a) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/ES) je treba razlagati tako, da se uporablja za položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem občina začne uporabljati zgradbo, ki jo je dala zgraditi na svojem zemljišču in ki jo v 94 % uporablja za dejavnosti, ki jih opravlja kot organ oblasti, in v 6 % za dejavnosti, ki jih opravlja kot davčna zavezanka, od tega 1 % za davka oproščene storitve, ki niso upravičene do odbitka davka na dodano vrednost. Poznejša uporaba objekta za dejavnosti občine pa lahko v skladu s členom 17(5) Šeste direktive daje pravico do odbitka davka, plačanega za uporabo, določeno v prvonavedeni določbi, samo v deležu, ki ustreza njegovi uporabi za obdavčljive transakcije.
Podpisi
|
Pojem „standardni rezervoarji“ iz člena 24(2), prva alinea, Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije je treba razlagati tako, da ne izključuje rezervoarjev, ki so trajno pritrjeni na gospodarska vozila in namenjeni za njihovo neposredno oskrbo z gorivom, kadar je te rezervoarje vgradila druga oseba, in ne proizvajalec, če ti rezervoarji omogočajo neposredno uporabo goriva tako za pogon navedenih vozil kot – kjer je to primerno – za delovanje hladilnih in drugih sistemov med prevozom.
|
Člen 98(2), prvi pododstavek, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2009/47/ES z dne 5. maja 2009, in točko 6 Priloge III k tej direktivi je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni stvari, ki za knjige, izdane v papirnati obliki, uporablja nižjo stopnjo davka na dodano vrednost, za knjige na drugih fizičnih nosilcih, kot so CD-plošče, CD-ROM-i ali USB-ključi, pa splošno stopnjo davka na dodano vrednost, pod pogojem, da se spoštuje načelo davčne nevtralnosti, na katerem temelji skupni sistem davka na dodano vrednost, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
|
1. Člene 2(1), 9 in 11 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da so storitve, ki jih opravi matična družba s sedežem v tretji državi za svojo podružnico s sedežem v državi članici, obdavčljive transakcije, če je podružnica del skupine za DDV.
2. Člene 56, 193 in 196 Direktive 2006/112/ES je treba razlagati tako, da je v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem matična družba, ki je v tretji državi, opravlja odplačne storitve za podružnico iste družbe s sedežem v državi članici, pri čemer je ta podružnica članica skupine za DDV v tej državi članici, ta skupina za DDV kot prejemnik teh storitev dolžna plačati DDV, za katerega je nastala obveznost obračuna.
|
Člen 8(1)(a) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 95/7/ES z dne 10. aprila 1995, je treba razlagati tako, da je treba šteti, da je kraj dobave blaga, ki ga družba s sedežem v državi članici proda pridobitelju s sedežem v drugi državi članici in na katerem proizvajalec prek izvajalca storitev s sedežem v tej drugi državi članici opravi končna dela, da bi to blago pripravil za dobavo, preden ga prek navedenega izvajalca storitev odpošlje prejemniku, v državi članici, v kateri ima sedež pridobitelj.
|
1. Člen 2(4)(b) Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2004/74/ES z dne 29. aprila 2004, je treba razlagati tako, da pri uporabi, prvič, premoga kot goriva v postopku proizvodnje sladkorja in, drugič, ogljikovega dioksida, nastalega z izgorevanjem tega energenta, za proizvodnjo kemičnih gnojil ne gre za „dvojno uporabo“ navedenega energenta v smislu te direktive.
Nasprotno, za tako „dvojno uporabo“ gre pri uporabi, prvič, premoga kot goriva v postopku proizvodnje sladkorja in, drugič, ogljikovega dioksida, ki nastane z izgorevanjem tega energenta, za namene tega postopka, če ni sporno, da postopka proizvodnje sladkorja ni mogoče izpeljati brez uporabe ogljikovega dioksida, ki nastane z izgorevanjem premoga.
2. Država članica ima pravico v svoje notranje pravo sprejeti ožje področje uporabe pojma „dvojna uporaba“ od tistega, ki je navedeno v drugi alinei člena 2(4)(b) Direktive 2003/96, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/74, da bi obdavčila energente, ki ne spadajo na področje uporabe te direktive.
|
Člen 30 PDEU nasprotuje dajatvi, kakršna je ta, določena v členu 21(5) dekreta regije Flamske z dne 23. januarja 1991 o varstvu okolja pred onesnaževanjem z gnojili, kakor je bil spremenjen z dekretom z dne 28. marca 2003, ki se uporablja samo pri uvozu presežne količine gnojil, sestavljene tako iz živalskih kot drugih vrst gnojil, v regijo Flamsko in se pobere od uvoznika – medtem ko se dajatev na presežne količine gnojila, proizvedene na flamskem ozemlju, pobere od proizvajalca – ter se izračuna na drugačne načine kot tiste, ki veljajo za izračun zadnjenavedene dajatve. V zvezi s tem ni pomembno, da država članica izvora, iz katere so presežne količine gnojil živalskega izvora uvožene v regijo Flamsko, uporablja zmanjšanje obdavčitve, če gre za izvoz teh presežkov v druge države članice.
|
Člen 5(2) Direktive Sveta 2008/7/ES z dne 12. februarja 2008 o posrednih davkih na zbiranje kapitala je treba razlagati tako, da nasprotuje pobiranju davka na pretvorbo prinosniških vrednostnih papirjev v imenske ali nematerializirane vrednostne papirje, kakršen je v zadevi v glavni stvari. Tak davek ne more biti upravičen na podlagi člena 6 navedene direktive.
|
Člena 7(2) in 8(6) Direktive Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnjah trošarine, ki velja za tobačne izdelke, je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki ne določa enake najnižje trošarine za vse cigarete, ampak najnižjo trošarino, ki velja samo za cigarete z nižjo drobnoprodajno ceno od cigaret iz najbolj prodajane cenovne kategorije.
|
1. Člena 138(1) in 139(1), drugi pododstavek, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7. decembra 2010, je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, davčna uprava države članice ne prizna pravice do oprostitve davka na dodano vrednost iz naslova dobave znotraj Skupnosti, ker pridobitelj ni bil identificiran za ta davek v drugi državi članici in ker dobavitelj ni dokazal avtentičnosti podpisa na dokumentih, ki jih je predložil v utemeljitev svojega obračuna v zvezi z domnevno oproščeno dobavo, niti tega, da je bila oseba, ki je podpisala te dokumente v pridobiteljevem imenu, pooblaščena za njegovo zastopanje, čeprav so bila dokazila, ki utemeljujejo pravico do oprostitve, ki jih je dobavitelj predložil v utemeljitev svojega obračuna, v skladu s seznamom dokumentov, ki jih je treba predložiti tej upravi, določenim z nacionalnim pravom, in jih je ta uprava sprva sprejela kot dokazila, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
2. Člen 138(1) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/88, je treba razlagati tako, da ima neposredni učinek, tako da se lahko davčni zavezanci sklicujejo nanj pred nacionalnimi sodišči proti državi, da bi dosegli oprostitev davka na dodano vrednost iz naslova dobave znotraj Skupnosti.
|
Pravo Unije je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi povračila dajatve, ki je bila pobrana s kršitvijo prava Unije, kot je ta iz postopka v glavni stvari.
|
Za prvega davčnega zavezanca s sedežem gospodarske dejavnosti v državi članici, za katerega storitve opravlja drugi davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici, je treba šteti, da ima – za določitev kraja obdavčitve teh storitev – v tej drugi državi članici „stalno poslovno enoto“ v smislu člena 44 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2008/8/ES z dne 12. februarja 2008, če ima ta poslovna enota zadostno stopnjo stalnosti in ima ustrezno strukturo v smislu človeških in tehničnih virov, ki mu omogoča prejemati storitve in jih uporabljati za svojo gospodarsko dejavnost, kar mora preveriti predložitveno sodišče.
|
V – Predlog
74. Glede na navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj na vprašanja Naczelny Sąd Administracyjny za predhodno odločanje odgovori:
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ne nasprotuje nacionalni določbi, na podlagi katere se pri dobavi nepremičnine preko prisilne prodaje izvršitelju, ki sodeluje pri tem ukrepu, naloži obveznost, da obračuna, pobere in plača dolgovani davek na dodano vrednost brez upoštevanja vstopnega davka, ki ga je oseba, ki je dolžna plačati davek, plačala od začetka davčnega obdobja, in v primeru neizpolnitve te obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, če izvršitelju ni bilo zaradi ravnanja tretje osebe, na katero nima vpliva, preprečeno, da bi izpolnil svojo obveznost.
|
1. Declares that, by adopting and maintaining tax legislation concerning the attribution of gains to participators in non-resident companies which provides for a difference in treatment between domestic and cross-border activities, the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland has failed to fulfil its obligations under Article 63 TFEU and Article 40 of the Agreement on the European Economic Area of 2 May 1992;
2. Orders the United Kingdom of Great Britain and Northern Ireland to pay the costs.
|