Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Okoliščina, da je bila zakonska zveza med tožečo stranko in davčnim dolžnikom razvezana na podlagi sodbe sodišča, za vprašanje poroštva tožeče stranke ni relevantna. Po določbi 148. člena ZDavP-2 je namreč bistven čas prenosa premoženja, ne pa čas izdaje sklepa o izvršbi.

ZDDV posebnih določb v zvezi z vračilom DDV s strani davčnega organa nima. To vprašanje ureja 105. člen Pravilnika o izvajanju ZDDV, ki omogoča prodajalcu, da za znesek vrnjenega davka (upravičenemu kupcu) popravi oz. zmanjša v davčnem obračunu prikazani izstopni davek. Ali bo to pravico tudi dejansko realiziral (v obliki vrnjenega DDV) pa je odvisno od odločitve davčnega organa, ki o vračilu tega davka odloča na podlagi podatkov iz evidence po 102. členu Pravilnika in overjenih izvirnikih obrazca DDV-VP. Organ pa o stvari odloči z upravnim aktom tj. z odločbo. Če o pravici do vračila DDV ni bilo odločeno (da bi bila o vračilu davka izdana odločba pa ne zatrjujeta niti tožnik niti tožena stranka) tudi za odločitev o tožnikovi obveznosti do plačila oziroma vračila tega (istega) zneska davka (z obrestmi), ni pravne podlage. Davčni zavezanec ima pravico do vračila DDV le, če izkaže, da je davek tudi dejansko vrnil, dokazilo o vračilu...

Pravica prodajalca do vračila DDV s strani davčnega organa po določbi 105. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 19/2000, v nadaljevanju Pravilnik) je vezana na vrnitev DDV kupcu, zato je po presoji sodišča pri presoji izpolnitve pogojev vračila DDV na tej podlagi potrebno upoštevati in presoditi predvsem vprašanje ali je prodajalec kupcu DDV po določbi 103. člena Pravilnika vrnil ob izpolnitvi vseh pogojev, predpisanih v 101. členu Pravilnika. To pa po presoji sodišča pomeni poleg ugotavljanja objektivnih okoliščin v smislu dejansko izpolnjenih vseh predpisanih pogojev za vračilo, vključno z okoliščino, ali je bil znesek DDV dejansko vrnjen, tudi presoja subjektivnih okoliščin na strani prodajalca in torej njegovi zmožnosti ugotoviti, ali so v času, ko je DDV vrnil kupcu dejansko izpolnjeni vsi za to predpisani pogoji. 

V obravnavanem primeru je tožnik plovilo, ki ga je nabavil za opravljanje obdavčljive dejavnosti dajanja v najem (za kar je uveljavljal odbitek vstopnega DDV na začetku uporabe plovila), nehal uporabljati za namen dajanja v najem. S tem so se po presoji sodišča spremenili pogoji, ki so bili merodajni za odbitek vstopnega DDV na začetku uporabe plovila. Tožnik plovilo (ker ga je odtujil) ne bo več uporabljal za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV (oziroma izjemoma tudi od oproščenega prometa v primerih iz 4. točke 40. člena ZDDV), kar pa je bil pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV v povezavi s 5. odstavkom navedenega člena, kar pomeni, da so se glede na začetno stanje (maj 2000) naknadno spremenili pogoji, ki so bili merodajni za odbitek vstopnega DDV na začetku uporabe plovila. Iz tega razloga je po presoji sodišča nastala sprememba pogojev, merodajnih za obdavčenje po 2. odstavku 42. člena ZDDV. 

Za izpolnitev pogojev po 7. členu ZDDV je po presoji sodišča pomembno, da se podjetje ali del podjetja prenaša med davčnima zavezancema, predstavljati mora gospodarsko celoto, prevzemnik kot naslednik prenositelja pa mora nadaljevati z opravljanjem gospodarske dejavnosti, ne pa morda pridobljena sredstva kako drugače uporabiti, npr. prodati. Besedilo 2. odstavka 8. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV, o prenosu "sredstev in virov sredstev" je mogoče razlagati le v okviru, ki ga določa 7. člen ZDDV, ki govori o prenosu podjetja ali njegovega dela, in če razumemo podjetje tako, kot ga statusna teorija razlaga, da je to organizirano premoženje, namenjeno opravljanju dejavnosti, potem se pri prenosu podjetja prenesejo vse tiste obveznosti, ki jih podjetje v času prenosa ima, in zagotavljajo nadaljnjo opravljanje dejavnosti podjetja, v obravnavanem primeru je to na strani pasive trajni kapital.