Nacionalni organi in sodišča morajo pri dobavi znotraj EU davčnemu zavezancu zavrniti uporabo pravice do odbitka vstopnega DDV, tudi kadar nacionalno pravo ne vsebuje določb o taki zavrnitvi, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje pri utemeljitvi navedene pravice, sodeloval pri utaji DDV, storjeni v okviru dobavne verige. Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa pri poslovanju, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa.
|
Ob predpostavki, da se ugotovi, da so dobave opravljene s pomočjo drugih gospodarskih subjektov, je po presoji Vrhovnega sodišča ključnega pomena za (ne)priznavanje pravice do odbitka DDV ugotavljanje in dokazna ocena – analiza vseh objektivnih dejstev in njihova povezava v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je revident vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi do pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tega pa nista storila ne davčna organa ne sodišče prve stopnje.
|
Od proizvodnje vrtnin se plačuje davek od dohodkov iz dejavnosti, ne glede na statusno organizacijsko obliko zavezanca.
|
Ko gre za postopek ugotavljanja kršitve (davčnega) zakona, se tožeča stranka s sklicevanjem na poslovno skrivnost, ne more izogniti obveznosti razkritja pravno relevantnih podatkov (39. člen ZGD). Njihovo varovanje je namreč v davčnem postopku zagotovljeno. Tožeča stranka je na podlagi sklenjene pogodbe pridobila pravico do uporabe storitvene znamke. Sporna ostaja njena dejanska uporaba, ki je po mnenju sodišča za odločitev bistvena. Tožeča stranka je namreč, ob upoštevanju registrirane dejavnosti v letu 2003, s pogodbo pridobila pravico do uporabe znamke za označevanje storitev, ki niso sodile v okvir njene registrirane dejavnosti. To sicer na obveznost po sklenjeni pogodbi ne vpliva, vpliva pa na presojo odhodkov z davčnega vidika. Po določbi 12. člena ZDDPO se namreč med odhodke davčnega zavezanca vštevajo samo tisti odhodki, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ali posledica opravljanja dejavnosti, oziroma samo tisti odhodki, ki so...
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Tožnica, ki v postopku za izdajo odločbe ni sodelovala kot stranka, bi morala aktivno legitimacijo za vložitev predloga za izrek odločbe za nično izkazati s tem, da bi izkazala, da odločba vpliva na njene pravice ali pravne koristi.Tožničin predlog za obnovo postopka ne vsebuje izrecne trditvene podlage glede nobenega od (taksativno navedenih) obnovitvenih razlogov 260. člena ZUP. Smiselno bi bilo mogoče šteti, da tožnica v predlogu uveljavlja razlog po 9. točki 260. člena ZUP (če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku), saj navedbe v tej smeri predlog vsebuje. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da je predlog za obnovo postopka prepozen.Tožnica se sicer v tožbi sklicuje na obnovitveni razlog iz 2. točke 260. člena ZUP, vendar v predlogu ni podala niti ustrezne trditvene podlage v smislu 2. točke 260. člena ZUP niti ni predložila nobenih dokazov. Zato...
|
Pri dohodkih iz drugega pogodbenega razmerja se kot davčna osnova upošteva celotni izplačani znesek, zmanjšan za normirane stroške v višini 10%. Tako zmanjšani znesek pa se nato lahko zmanjša le še za dejanske stroške prevoza in nočitve, ki so povezani z opravljenim delom, vendar le na podlagi dokazil in pod pogoji in do višine, ki jih na podlagi 44. člena ZDoh-2 določi Vlada.
|
V primeru, ko revident razpolaga s formalno pravilnimi računi in je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena ter je bilo blago oziroma storitev uporabljena za namene obdavčenih transakcij, tako kot je to v obravnavanem primeru, je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti le, če je davčni zavezanec iz objektivnih okoliščin vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
|
Poračun dobavljenih količin zemeljskega plina na obrazcu OBR-CO2:
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (Uradni list RS, št. 22/16; v nadaljnjem besedilu: uredba) v desetem odstavku 13. člena dobaviteljem zemeljskega plina omogoča, da lahko za tiste odjemalce, ki jim merilne naprave dobave ne odčitavajo v davčnem obdobju, obračunavajo okoljsko dajatev na podlagi predvidene mesečne dobave. Za naknadno ugotovljene dejansko dobavljene količine zemeljskega plina, ki se nanašajo na pretekla davčna obdobja, dobavitelj zemeljskega plina opravi poračun okoljske dajatve v mesečnem obračunu okoljske dajatve za mesec, v katerem ugotovi dejansko dobavljene količine zemeljskega plina. Poračun okoljske dajatve je mogoč na obrazcu »OBR-CO2« in sicer z vnosom naknadno poračunanih količin zemeljskega plina v vrstico 7.P (poračun za dobavljene količine zemeljskega plina). Pri izpolnjevanju vrstice 7.P je pomembno, da se vse količine vnašajo v energetski enoti GJ, kar pomeni, da je potrebno tudi količine zemeljskega plina iz poračuna za obdobje pred 1. 4. 2016 preračunati v energetsko enoto GJ.
Pri poračunu okoljske dajatve je potrebno upoštevati višino CO2 dajatve kot je veljala v času dejanske porabe zemeljskega plina. V stolpcu 7 (znesek dajatve (EUR)) se samodejno ponudi znesek dajatve, vendar ga je mogoče ročno popraviti na ustrezen znesek.
Popravek že vloženih obračunov okoljske dajatve oziroma vložitev še ne predloženih obračunov okoljske dajatve s strani zavezancev za plačilo okoljske dajatve:
Za popravek že vloženih obračunov okoljske dajatve oziroma za vložitev še ne predloženih obračunov okoljske dajatve s strani zavezancev za plačilo okoljske dajatve, se uporabljajo določbe Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14 in 91/15, v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2), in sicer:
53. člen ZDav-P-2: Davčni zavezanec, ki v...
|
V primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezne račune drugega gospodarskega subjekta in je storitev oziroma dobava blaga opravljena (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je dobavo oziroma storitev opravil izdajatelj računa, njegov podizvajalec, ali nekdo drug), je pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
|
Definicijo neplačujočega gospodarskega subjekta določa Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. 10. 2004, ki v 1. točki 2. člena določa, da neplačujoči gospodarski subjekt pomeni gospodarski subjekt, registriran kot davčni zavezanec za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobi blago ali storitve ali to simulira brez plačila DDV in dobavlja to blago ali storitve z DDV, vendar ne plača dolgovanega DDV ustreznemu državnemu organu.
|
Zato zavezance pozivamo, da svoje zapadle obveznosti poravnajo najkasneje do 15. 7. 2016, da ne bo prihajalo do dvakratnega plačila.
Zavezanci, pri katerih bo opravljen pobot, bodo o opravljenem pobotu prejeli obvestilo.
|
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun: 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma če davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, je treba presojati v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU.
|