Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.
|
Vrednost na nepremičnini opravljenih investicij se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva le v višini dokazanih stroškov investicij pod pogojem, da jih je plačal zavezanec. Investiranje torej samo po sebi ni dovolj. Cenitveno poročilo odraža le vrednost nepremičnine, ne dokazuje pa stroškov investicij, ki jih je plačal tožnik, kar je pogoj za njihovo upoštevanje. Cenitev drugega stanovanja v istem objektu, ki ga je isti izvedenec izdelal v pravdnem postopku, ne vzbuja dvoma v pravilnost za potrebe tega postopka izdelane cenitve. Dvoma v njeno pravilnost tudi ne vzbuja cenitveno poročilo izvedenca, ki ga je kot dokaz tržne vrednosti stanovanja predložil tožnik, saj je bilo izdelano po naročilu tožnika in torej ne predstavlja dokaza z izvedencem. Zato tudi ni mogoče slediti stališču, da bi primerjavo metode cenitev moral s postavitvijo izvedenca opraviti davčni organ. Ta je namreč opravil dokaz z izvedenem ter izvedenskemu mnenju in pojasnilom postavljenega...
|
Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev vrednosti nepremičnine ob njeni pridobitvi, pomenijo nedopustno tožbeno novoto iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. To zakonsko določilo omejuje pravico strank glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov v upravnem sporu, in sicer v skladu z njim sodišče tožbenih navedb glede dejstev, ki bi jih tožnik lahko uveljavljal že v postopku izdaje izpodbijanega akta, ni zavezano vsebinsko presojati.
|
|
V primerih dajanja prevoznega sredstva z voznikom v najem, ko avtobusni prevoznik opravi prevoz potnikov in za to tudi prevzame odgovornost, gre za storitev prevoza potnikov, pri čemer ni pomembno, ali ima ta avtobusni prevoznik pogodbeni odnos s potnikom ali ne. Avtobusni prevoznik, ki opravlja storitev za organizatorja potovanj oziroma potovalno agencijo, se mora identificirati za namene DDV v Sloveniji in obračunati DDV glede na prevoženo razdaljo, če je del poti opravljen na ozemlju Slovenije. Prav tako se mora identificirati za namene DDV ter obračunati DDV glede na prevoženo razdaljo tudi potovalna agencija, če opravi lastno storitev cestnega prevoza potnikov.
Opravljanje storitev prevoza potnikov na območju Republike Slovenije in obveznost identifikacije ter obračunavanja DDV
|
Davčni zavezanec izkazuje pozitivne učinke na podlagi potrjene prisilne poravnave. V skladu z določbami mednarodnih računovodskih standardov je dolžan znesek pozitivnih učinkov prisilne poravnave prikazati med prihodki. Davčnega zavezanca zanima, kakšna je (ob upoštevanju načela enakopravnosti davčnih zavezancev) davčna obravnava pripoznanih prihodkov glede na določbo 41. člena ZFPPIPP.
Davčna obravnava prihodkov iz naslova odpisov obveznosti v postopku prisilne poravnave
|
Določbe tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2 ni mogoče razumeti v absolutnem smislu, torej da se postopek lahko konča samo za stranko ugodno ali pa neugodno, pač pa glede na uspelo pritožbo in ponovljen postopek ter zmanjšanje obveznosti tudi deloma ugodno oziroma deloma neugodno. V primeru delnega uspeha se stroški delijo v sorazmerju z doseženim uspehom.
Če je stranka v pravnem sredstvu dovolj določno opredelila sporni oziroma izpodbijani del oziroma znesek, se to upošteva tudi pri odločanju o stroških postopka; sicer pa se šteje, da je odločitev izpodbijala v celoti in tako računa uspeh v postopku.Tudi stroškovno odločitev mora upravni organ obrazložiti tako, da je mogoč njen preizkus, in to toliko bolj, kolikor odstopi od višine nagrade, predvidene za povprečni primer. Pri tem presoje, da gre za primer, manj zahteven od povprečnega, ni mogoče utemeljevati s tistimi merili, ki so po svoji naravi kvečjemu pokazatelj nadpovprečne...
|
Šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju se ugotovi, kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem, da ima vsak od dedičev pravico, da se od zapustnikove smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpove dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tisti, ki se dedovanju odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).
Predmet dedovanja po zapustniku je tudi njegova dejavnost. Z nadaljevanjem zapustnikovega podjetja preidejo na njegovega dediča tako podjetje, kot tudi pravice in obveznosti zvezi s podjetjem. V obravnavanem primeru ni dvoma, da tožnik izjave o nadaljevanju dejavnosti ni podal, kar pomeni, da je treba njegova ravnanja pri upravljanju premoženja zapustnika in izpolnjevanje davčnih obveznosti iz tega naslova...
|
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3....
|
Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo s tem, ko je izhajala iz prepričanja, da je na podlagi 170. člena ZDavP-2 dopustno obveznost dolžnika iz naslova neplačanega zborničnega prispevka prenesti na tožečo stranko kot tisto, pri kateri ima tožnik odprt račun. Tožena stranka bi namesto tega morala opustitev tožeče stranke presoditi po pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti, torej oceniti ali je bilo ravnanje tožeče stranke protipravno, ali je nastala škoda, ali med ravnanjem in nastalo škodo obstaja vzročna zveza ter ali je utemeljena tudi krivdna odgovornost tožeče stranke.
|
V primeru, da so bili predmeti lizinga vrnjeni tožniku kot lizingodajalcu, gre po presoji sodišča za vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1. Za takšno davčnopravno obravnavo te transakcije za potrebe DDV ni nujni pogoj, da sta bili pogodbi o finančnem lizingu odpovedani oziroma razdrti zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitve, ki je bil glede na dejansko stanje v prenosu lastninske pravice na predmetu lizinga na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov.
|
ZDDV-1 ne določa, da ima davčni zavezanec pravico do popravka obračunanega DDV (že) v primeru, če transakcije niso plačane. Na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali o uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Tudi po presoji sodišča je iz smisla in namena navedene zakonske določbe razumeti, da mora davčni zavezanec svoje terjatve prijaviti v stečajni postopek.
|
Tožbene navedbe, da se gospodarski subjekti lahko povsem svobodno odločajo, pri kom se bodo storitve najemale in po kakšni ceni, so pravilne. Vendar pa se pri vrednotenju posla upoštevajo vse okoliščine sklenjenega posla, tudi dejstvo, da gre za posel sklenjen med povezanima osebama in da do sklenitve takšnega posla ne bi prišlo na trgu med poslovno nepovezanimi osebami. Po presoji sodišča sta davčna organa tudi ta posel pravilno presojala po dejanski ekonomski vsebini, v skladu z določbo 6. člena ZDavP-2. Pri tem sta upoštevala pravilno tudi dejstvo, da so bile storitve tudi po tej pogodbi zgolj obračunane, plačane pa v manjšem obsegu.
|
Naloga davčnega organa je presoditi poslovne dogodke po njihovi vsebini in skladno z davčno zakonodajo, pri čemer davčni organ ni vezan na formalno opredelitev poslovnega dogodka. Pri vrednotenju pravno - poslovnih ravnanj davčnih zavezancev je potrebno izhajati iz drugega odstavka 5. člena ZDavP-2, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Gospodarska (ekonomska) vsebina dogodkov je lahko zakrita bodisi s sklepanjem navideznih poslov (74. člen ZDavP-2), bodisi s sklepanjem pravnih poslov, ki pomenijo izogibanje ali zlorabo drugih predpisov. Takšni posli se pri obdavčitvi ne upoštevajo.
|
Tožnikova terjatev do davčnega organa je nastala že pred začetkom postopka prisilne poravnave zoper tožnika. Tožnikov presežek DDV je bil namreč na dan začetka postopka prisilne poravnave ugotovljiv in je obstojal, vendar še ni zapadel v plačilo. Zato je pravilen zaključek davčnega organa, da na opravljen pobot ne vpliva dejstvo, da je tožnik predložil obračun, v katerem je zahteval presežek DDV, šele potem, ko je bil pri njem že začet postopek prisilne poravnave.
|
Znesek, ki predstavlja znesek za realizacijo odkupne opcije, ni predmet obdavčitve z DDV.
|
V obravnavanem primeru so podani pogoji za pristop davčnega organa k oceni davčne osnove tako po prvi, drugi kot tudi po tretji alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da tožnik ni prijavil obveznosti za obračun in plačilo DDV iz naslova opravljanja neregistrirane dejavnosti preprodaje motornih vozil kot obdavčen promet in tudi ni napovedal svojih dohodkov iz tega naslova, o čemer tudi ni vodil evidenc.
|
V zvezi s stroški vloge z dne 17. 4. 2014 sodišče enako kot drugostopni davčni organ ugotavlja, da gre za stroške, ki so nastali v zvezi z opravili v postopku pritožbe na odločbo z dne 20. 6. 2013, kar niti ni sporno. Sporna je priglasitev omenjenih stroškov, ki mora biti oziroma bi morala biti opravljena do izdaje odločbe, sicer stranka skladno z določbami ZUP (116. člen) izgubi pravico do povrnitve stroškov. Iz upravnih spisov povsem jasno sledi, da tožeča stranka v vlogi in do izdaje odločbe stroškov ni priglasila. To tudi jasno sledi iz odločbe z dne 17. 9. 2014, v kateri se to izrecno ugotavlja v izreku odločbe. To pa pomeni, da je davčni organ s tem, ko tožeči stranki ni priznal nagrade za posel - stroškov vloge z dne 17. 4. 2014, ravnal pravilno in skladno s predpisi, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu. Najnižjega količnika prvostopni organ v obrazložitvi odločbe res ne pojasni. Zato pa pojasni njegovo uporabo drugostopni organ v...
|
ZDoh-2 nima določb o možnosti oziroma posebnih pogojih, po katerih bi bilo mogoče zahtevati vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala. Zato tudi sodišče, enako kot drugostopni davčni organ meni, da so podlaga za vračilo dohodnine, ki ga zahteva tožnica, lahko le določbe 97. člena ZDavP-2, ki se nanašajo na vračilo davka. Po teh določbah pa je predpostavka za vračilo preveč plačanega davka pravnomočna odločba, s katero je ugotovljena nižja davčna obveznost ali pa odprava izdane odmerne odločbe, kar pomeni, da plačanega davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine ni mogoče vrniti, če ni bila pred tem odpravljena odločba o odmeri tega davka.
|
V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga...
|