Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Kot potni stroški se priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju, to pa gotovo niso stroški, ki jih ima oseba za to, da izpolnjuje določene pogoje za opravljanje dela, za katerega prejema obdavčljivi dohodek.

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti.

Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti. Zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde ter presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti, to je protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.Obrazložitev izpodbijane odločbe ni taka, kot jo zahteva prvi odstavek 214. člena ZUP, torej je nepopolna, to pa pomeni, da je tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe bistveno kršila pravila postopka. Nadalje sodišče še ugotavlja, da ostaja nepojasnjena odločitev tožene stranke glede plačila zamudnih obresti, ki jih nalaga v plačilo tožnici, saj ni pojasnila, zakaj naj bi tožnica plačala zamudne obresti od dneva izdaje sklepa in ne šele od takrat, ko ga je prijela, niti tega, zakaj ji sploh nalaga v plačilo...

Kot terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, je treba šteti tudi terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa že od začetka uporabe zakona dne 1. 10. 2008 določa, da so v stečajnem postopku prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka. Ker gre za prednostne terjatve, pa odpust obveznosti, na njih ne učinkuje.

Dopolnjena vprašanja:

• Vprašanje 1: Kaj je eVročanje?
• Vprašanje 2: Osnovi pojmi v procesu eVročanja.
• Vprašanje 5: Katere dokumente elektronsko vročamo?
• Vprašanje 6: Kdo je prejemnik izhodnega dokumenta?
• Vprašanje 8: Sem samostojni podjetnik posameznik. Kaj se bo zgodilo, če ne uporabljam eDavkov, Finančna uprava RS pa mi bo elektronsko vročila dokument?

 Splošno (1. izdaja)   

Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.

Pravni akt, ki ga ustvari mednarodna organizacija je lahko neposredno uporabljiv v državni članici le v primeru, da je država članica na organizacijo prenesla del svojih suverenih pravic, tega pa Republika Slovenija z ratifikacijo Konvencije OECD ni storila. Same Smernice OECD tako za državo članico niso neposredno zavezujoče, kar izhaja že iz notranjih aktov OECD (18. člen Pravil postopka OECD - Rules of Procedure of the OECD). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zgolj obstoj stroškov marketinga ne pomeni, da so nastali zaradi izvajanja poslovne strategije. Ta povezava je mogoča ob njeni izkazani vsebini. Ni mogoče ugotoviti kateri strošek je vzročno povezan z izvajanjem poslovne strategije, če ni jasno kaj sploh sodi v poslovno strategijo. Šele takrat, ko je posamezno dejavnost mogoče vsebinsko povezati z njenimi stroški izvajanja, dejstva o njihovi višini postanejo pravno odločilna. Ne, da bi bila izkazana vsebina strategije, ni mogoče sklicevanje...

Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja.Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.

Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....

Finančna uprava RS je pri zavezancu za davek, samostojnemu podjetniku, ki ima kot glavno dejavnost registrirano dejavnost gradnje stanovanjskih in nestanovanjskih stavb, opravila davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost in davka od dohodka iz dejavnosti za leto 2015. Zavezanec za davek je v obračunu davka od dohodka iz dejavnosti za obdobje za leto 2015 izkazal za nekaj manj kot 465 tisoč evrov prihodkov in za 455 tisoč evrov odhodkov.  Gradbena dela sodijo med dobave, za katere velja tako imenovana obrnjena davčna obveznost. Gre za ukrep proti davčnim utajam pri davku na dodano vrednost, kjer so namesto dobaviteljev DDV dolžni obračunati in plačati prejemniki dobav in naročniki storitev ter plačniki predplačil v zvezi z opravljenimi dobavami ali storitvami.  Že v teku priprave na nadzor je bilo iz mesečnih poročil o dobavah razvidno, da je zavezanec za davek večino prometa v letu 2015 ustvaril z dobavami, za katere veljajo pravila obrnjene davčne obveznosti. Iz navzkrižne kontrole je bilo ugotovljeno, da kupci, katerim naj bi bile opravljene te dobave, v mesečnih oz. trimesečnih obračunih DDV niso izkazovali nabave blaga in storitev v Sloveniji, od katerih obračuna DDV prejemnik oz. niso izkazovali nabave v taki višini kot je to izkazal zavezanec v mesečnih poročilih o dobavah.  Na podlagi pridobljenih podatkov s strani kupcev je bilo ugotovljeno, da je večina izdanih računov fiktivnih, saj so kupci izjavili, da z zavezancem niso sodelovali oz. da zavezanec za njih ni opravljal gradbenih storitev. Nekaj kupcev pa je posredovalo račune zavezanca za opravljene storitve, ki so bili izdani in plačani v manjših vrednostih, kot jih je izkazoval zavezanec v svojih poslovnih knjigah. Iz prilivov na transakcijski račun tudi ni bilo razvidno, da bi kupci zavezancu plačali izdane račune, razen nekaj manjših. Tako je bilo ugotovljeno, da je zavezanec v letu 2015 izdal fiktivne račune v skupni...

Vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi. Odločitev sodišča prve stopnje namreč ne temelji na materialnopravnem stališču, da premoženje, ki ga ima davčni zavezanec v tujini, ne tvori davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadalje je glede na ureditev, ki jo določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, jasno, da se pri določitvi davčne osnove po predmetnem členu upošteva vse premoženje davčnega zavezanca, torej tudi tisto, ki se nahaja v tujini.

Pravni akt, ki ga ustvari mednarodna organizacija je lahko neposredno uporabljiv v državni članici le v primeru, da je država članica na organizacijo prenesla del svojih suverenih pravic, tega pa Republika Slovenija z ratifikacijo Konvencije OECD ni storila. Same Smernice OECD tako za državo članico niso neposredno zavezujoče, kar izhaja že iz notranjih aktov OECD (18. člen Pravil postopka OECD - Rules of Procedure of the OECD). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da zgolj obstoj stroškov marketinga ne pomeni, da so nastali zaradi izvajanja poslovne strategije. Ta povezava je mogoča ob njeni izkazani vsebini. Ni mogoče ugotoviti kateri strošek je vzročno povezan z izvajanjem poslovne strategije, če ni jasno kaj sploh sodi v poslovno strategijo. Šele takrat, ko je posamezno dejavnost mogoče vsebinsko povezati z njenimi stroški izvajanja, dejstva o njihovi višini postanejo pravno odločilna. Ne, da bi bila izkazana vsebina strategije, ni mogoče sklicevanje...

Vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo obračun davka brez Pojasnila k obračunu davka od dobička pravnih oseb kot izvršilni naslov po 145. členu ZDavP-2, ne more biti stvar presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku saj gre za vprašanje, ki se nanaša na pravilnost postopka izdaje upravnega akta oziroma pravilnost upravnega postopka, ki ga Vrhovno sodišče v revizijskem postopku, kot navedeno v 7. točki obrazložitve te sodbe, ne presoja.Obveznost družbe za upravljanje za plačilo davčne obveznosti vzajemnega sklada po presoji Vrhovnega sodišča izhaja predvsem iz določbe drugega odstavka 135. člena ZISDU-1, po kateri družba za upravljanje upravlja premoženje vzajemnega sklada v svojem imenu in za račun vzajemnega sklada. Na podlagi tega člena je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaključiti, da revident, kot družba ki upravlja z vzajemnim skladom B., odgovarja tudi za plačilo obveznosti tega sklada iz naslova davkov.

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.

Po presoji Vrhovnega sodišča se postopek davčne preiskave časovno uvršča v t. i. „predpostopkovno fazo“, torej v čas pred uradnim - formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato pritožnik nima prav, ko uveljavlja, da je davčna preiskava na podlagi 131. člena ZDavP-2 pomenila poseben davčni postopek.V tej predpostopkovni fazi se tako (še) ni odločalo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih davčnega zavezanca s področja upravnega prava (upravna zadeva po 2. členu ZUP) in se torej tudi niso vzpostavili dokumenti upravne zadeve v smislu 82. člena ZUP, ki lahko nastanejo šele po začetku upravnega postopka.Posledično izpodbijani sklep po vsebini ne pomeni odločitve na podlagi 82. člena ZUP, saj se z njim ni odločilo o njegovi pravici do vpogleda v dokumente upravne zadeve (vpogleda v spis).Pritožnik utemeljeno navaja, da je s tožbo uveljavljal tudi svoje pravice na podlagi 30. člena in drugih ZVOP-1....

Da bi preprečil delitev oziroma drobitev srednje velikih kmetij (samo te so predmet zaščite), je zakonodajalec omejil promet po dveh kriterijih: (1) glede na premoženje (tako, da dovoljuje fizično delitev v obliki odtujitve določene nepremičnine iz zaščitene kmetije, če ta postane del druge zaščitene kmetije ali kmetije oziroma kmetijskega zemljišča v lasti kmetijske organizacije ali samostojnega podjetnika, če se odtujijo stavbna zemljišča ali zemljišča, ki jih je po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev dovoljeno nakloniti z oporoko) ter (2) glede na pridobitelja (tako, da lahko lastnik zaščiteno kmetijo odtuji v korist katerega od pridobiteljev, določenih z zakonom). V obeh primerih velja še dodatna omejitev, da mora zaščitena kmetija po razpolaganju še nadalje izpolnjevati pogoje po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev (prvi odstavek 18. člena ZKZ). Ti so določeni v prvem odstavku 2. člena ZDKZ, in sicer pogoj velikosti (najmanj 5 ha in...