Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2.
V...
|
Izpolnjeni so pogoji, ki so za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo določeni v prvem odstavku 68. člena ZDavP-2. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnik izdajal navidezne listine – komisijske pogodbe in račune za vozila terizkazal le del na tej podlagi doseženih prihodkov. Tožnik ni imel transakcijskega računa, na katerega bi polagal prejeto gotovino, prav tako pa ni vodil blagajniške dokumentacije (blagajniški prejemki, blagajniški dnevnik), tako da iz predložene dokumentacije tudi prejem gotovine ni razviden. Ob podanih pogojih za cenitev davčne osnove, pa se ta določi v verjetni višini, to je taki, ki se najbolj približa realnim rezultatom poslovanja. Verjetna davčna osnova se z oceno ugotavlja prav zato, ker realnih rezultatov poslovanja ni mogoče zanesljivo ugotoviti.
|
Glede na spremenjeno razmerje med ZPP in ZUS-1, ki je nastalo s preoblikovanjem 22. člena ZUS-1, domneva o priznanju dejstev, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, velja tudi v upravnem sporu.
Vendar pa je pri tem treba upoštevati posebnosti upravnega spora, ki modificirajo uporabo tega instituta. To predvsem velja za navedbe, ki so bile podane v postopku izdaje upravnega akta in jih je toženka že zavrnila in se tako do njih opredelila v okviru njegove obrazložitve. V takšnem primeru ni mogoče šteti, da se ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo toženka z njimi strinja. Posledično je procesna posledica iz 214. člena ZPP ne zadane. Drugače pa velja za navedbe, ki jih tožnik predhodno ni podal (in glede njih ni prekludiran) in se zato toženka do njih v postopku izdaje upravnega akta še ni mogla opredeliti, in za navedbe, ki jih je tožnik tedaj že podal, pa se toženka do njih ni opredelila in tega ni storila niti...
|
Zastaranje terjatev, ki so bile ugotovljene z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, začne teči prvi dan po izvršljivosti te odločbe.
Kdaj zastara pravica do izterjave terjatve vračila preplačil na podlagi odločbe Zavoda, ZPIZ-2 ne ureja, vendar pa ni mogoče uporabiti splošnih določb OZ, ki z izterjavo v davčnih postopkih niso v ničemer povezane, temveč je treba tudi za nedavčne denarne obveznosti, ki se izterjujejo na podlagi ZDavP-2, analogno uporabiti pravilo zastaranja izterjave davčnih obveznosti iz tega specialnega zakona. To pravilo tudi sicer velja v povezavi z drugimi odločbami Zavoda pri pobiranju in izterjavi prispevkov, skladno z drugim odstavkom 159. člena ZPIZ-2 ter s tretjim odstavkom 3. člena ZDavP-2. Zato je torej treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe tudi v tem primeru uporabiti člene 125. do 126. a ZDavP-2.
Pravica do izterjave vračila preveč plačanih sredstev, ki izhaja...
|
Med strankama upravnega spora ni sporno dejstvo, da zakonska zveza med tožnikom in A.A. v trenutku izdaje izpodbijane odločbe ni bila razvezana in je v smislu določb takrat veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) še obstajala. Skladno s 46. členom ZVojI, ki se pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka upošteva na podlagi 9. člena ZVV, na pravico do veteranskega dodatka vplivajo prejemki upravičenca, njegovega zakonca in prejemki vzdrževanih družinskih članov. Po presoji sodišča navedeno pomeni, da je prvostopenjski organ pri ugotavljanju pravice do veteranskega dodatka pravilno upošteval tudi dohodke in prejemke tožnikove žene A.A. Tudi po presoji sodišča se pri ugotavljanju skupnih prejemkov družinske skupnosti upoštevajo redni prejemki in dohodki tožnikove žene, ne glede na to, ali živi s tožnikom v skupnem gospodinjstvu.
|
Ob uporabi vseh metod razlage pravne norme tako jezikovne, zgodovinske, sistemske in namenske razlage drugega odstavka 65. člena ZDDV-1 izhaja, da je za izračun odbitnega deleža relevanten „znesek letnega prometa“ davčnega zavezanca. Po mnenju sodišča je davčni organ citirano pravno normo pravilno razlagal in je tako neutemeljen tožnikov ugovor napačne uporabe materialnega prava.
|
Na drugačno davčno obravnavo obravnavanih primerov prodaje odpadnega materiala ne morejo vplivati izjave fizičnih oseb, ki jih je tožnik pridobil po 1. 6. 2015, s katerim so fizične osebe izjavile, da prodajajo premično premoženje iz svojega lastnega gospodinjstva. Tožnik je s tem navedenim osebam omogočil prodajo odpadnega materiala po 32. členu ZDoh-2 brez plačila dohodnine in prispevkov, čeprav je tožnik davčni zavezanec za plačilo dohodnine in prispevkov. Kljub temu, da so fizične osebe podale navedene izjave in bile opozorjene na posledice neresničnih izjav, tožnik kot izplačevalec navedenih dohodkov, na katerem je obveznost, da izračuna akontacijo dohodnine in prispevke od navedenih izplačil fizičnim osebam, ni prost svoje obveznosti do plačila navedenih dajatev, v primerih, ko je ugotovljeno, da pri takih izplačilih ne gre za oprostitev plačila dohodnine.
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kdaj se dvostranski posel (pogodba) lahko šteje za račun v smislu Zakona o davku na dodano vrednost in Direktive o davku na dodano vrednost?
2. Ali se v davčnih zadevah obresti za čas zamude plačila davka za obdobje pred 1. 1. 2017 obračuna po stopnji obresti, ki je v skladu s 95. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi z 71. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J) v veljavi od prej omenjenega datuma dalje?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tudi davčne obveznosti, ki jih je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017, obrestujejo po 7% obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je rok za plačilo tega davka potekel že pred 1. 1. 2017?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se razveljavitev delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala do vrednosti 0, do katerega pride zaradi korporacijskega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave, ne šteje za odsvojitev kapitala na podlagi 8. točke 95. člena ZDoh-2, ali se taka izguba delnic šteje za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2.
|
Z izdajo odmerne odločbe v ponovnem postopku se ponovno vzpostavlja pravni naslov za plačilo davka, ki je temeljilo na predhodno odpravljeni odmerni odločbi. Tak dejanski položaj pa se po presoji sodišča bistveno približuje položaju, v katerem je poseženo v že zaključen dejanski stan. Z uporabo obrestne mere, ki je veljala v času odločanja, je zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru v nasprotju z 2. členom Ustave RS poseženo v upravičena pričakovanja tožnika in njegovo zaupanje v pravo. Določba, na podlagi katere je bila tožniku določena višja obrestna mera, je bila namreč uporabljena za obveznost, ki je nastala in bila izpolnjena pred uveljavitvijo ZDavP-2J.
|
Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.
|
Tožeča stranka je kot izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode subjekt, ki okoljsko dajatev za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje. Do razhajanja med dejanskimi podatki in podatki je prišlo, saj so jih tožeči stranki podatke sporočali zavezanci za plačilo okoljske dajatve. Dejanski podatki predstavljajo podlago za višino obračunane in vplačane okoljske dajatve. Tožeča stranka je posledično plačala okoljsko dajatev za predmetno obdobje v prenizkem znesku.
Naknadno določena obveznost plačila okoljske dajatve ne predstavlja kaznovanja tožeče stranke, ampak zgolj zakonito določitev obveznega plačila. Tožeča stranka pa ima na razpolago vsa pravna sredstva za urejanje razmerij med njo in zavezanci, ki so ji sporočali napačne podatke za izračun okoljske dajatve.
|
Ko tožnik v upravnem sporu predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi.
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti.
|
Ker so dela, na katera se nanaša tožba, po naravi in obsegu identična z deli, ki so bila predmet soglasja z dne 1. 6. 2004, zatrjevano nasprotje med tožbenimi navedbami in dokaznimi listinami ni podano.
Ker sta se stranki v najemni pogodbi dogovorili, da se morebitna investicijska vlaganja, ki bodo opravljena s soglasjem najemodajalca, poračunajo ob prekinitvi pogodbe ali ob odprodaji nepremičnin, za utemeljenost zahtevka za povrnitev vlaganj zadostuje obstoj takega soglasja. Določitev roka, v katerem bi toženka sama izvedla popravila, ki ga predvideva ZPSPP, ni bila potrebna.
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali pojem jamstva po tretjem odstavku 32. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb zajema tudi patronatsko izjavo oziroma druge oblike jamstva, ki ne omogočajo neposrednega poplačila upnika?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
|
S točko I izreka izpodbijane odločbe je bil družbi A. d.o.o. (in torej ne tožniku) izrečen ukrep zapečatenja tam navedenih spletnih strani zaradi kršitve prepovedi opravljanja dejavnosti. Tožnik v tem delu ni bil stranka v upravnem postopku in mu v tem delu izpodbijana odločba ničesar ne nalaga. Zato po presoji sodišča s I. točko izreka izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice oziroma pravne koristi.
Ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do navedenih spletnih strani, saj se v tem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spleta in sicer preko teh spletnih strani.
|
Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilke očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
|
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov. Sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbojnega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbojni akt pravilen in na zakonu utemeljen.
|