Tožba je zaradi nepostavljenega tožbenega zahtevka ter nepravilno navedenega izpodbijanega akta, pravilen akt pa tožbi niti ni bil priložen, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe in priložen drugostopenjski upravni akt, ostala do take mere nepopolna in nerazumljiva, da jo je na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 treba zavreči.
|
Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo neto znesek iz naslova odškodnine. S tem, ko je bila tožniku prisojena odškodnina v vtoževanem nominalnem znesku in glede na prvi odstavek 2. člena ZPP ter glede na to, da odločitev o obračunu in plačilu davkov in prispevkov od prisojene odškodnine ni stvar sodišča v delovnopravnem sporu, ni bilo kršeno načelo popoldne odškodnine iz 169. člena OZ v zvezi z 246. členom OZ. Tožnik je pri oblikovanju zahtevka izhajal iz neto plače, vendar njegov zahtevek ni bil zahtevek za plačo, temveč za odškodnino. Gre za različna pojma - izhodišče za določitev višine zahtevka in sam zahtevek pri čemer je evidentno, da plače in odškodnine ni mogoče enačiti.
|
Kljub nekaterim odstopanjem in izjemam je že stvarnopravni režim pred uveljavitvijo SPZ temeljil na načelu povezanosti zemljišča in objekta. O sestavini nepremičnine lahko zato govorimo le v primeru tistih objektov, ki so po svojem namenu trajno povezani z nepremičnino, na kateri se nahajajo. Sestavina nepremičnine je torej lahko le tisto, kar je na tej nepremičnini, nad ali pod njo. Ker je bilo ugotovljeno, da sporne instalacije niso na nepremičnini parc. št..., ne ustrezajo pojmu pravnega standarda sestavine. Negativen je tudi odgovor na vprašanje, ali so instalacije pritikline. Pritiklina je samostojna premična stvar. Ker so bili vodi pred gradbenimi posegi fizično povezani s kotlovnico, jih že iz tega razloga ni mogoče kvalificirati kot pritiklino.
Temeljno načelo obligacijskega prava nikomur škodovati (16. člen ZOR) se na področju urejanja prostora med drugim uresničuje prek pravnih pravil, ki urejajo graditev in rekonstrukcijo objektov (primerjaj...
|
Po presoji sodišča je tožnik zaradi razdrtja leasing pogodb in po poteku danega roka (osmih dni), ko bi mu leasing jemalec moral vrniti nepremičnine, ki so predmet leasinga, pridobil razpolagalno upravičenje nad predmetom leasinga. Takšno stališče po presoji sodišča izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 476/2012 z dne 7. 1. 2016. Iz slednjega prav tako izhaja, da v pogodbah opredeljena možnost leasingodajalca, da ob kršitvi obveznosti s strani leasing jemalec (ponovno) razpolaga s predmetom leasinga za namen njegove prodaje, pomeni, da ob uresničitvi te pogodbene možnosti leasingodajalec (ponovno) razpolaga s predmetom leasinga kot lastnik tudi v davčnopravnem smislu, kar smiselno ustreza primerom „dobave blaga“ v smislu člena 14 Direktive in prvega odstavka 6. člena ZDDV-1. Iz člena 14 Direktive namreč izhaja, da pomeni dobava blaga prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik. Iz 6. člena ZDDV-1 pa izhaja, da dobava blaga pomeni...
|
Iz določbe drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 izhaja, da je cenitev ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Verjetno se torej določi davčna osnova, ki se mora približati resnični vrednosti. Temu je tako ravno zato, ker davčni zavezanec ni napovedal dohodkov, ki bi jih moral. Glede poslov, s katerimi zavezanec, v konkretnem primeru tožnik, dokazuje nasprotno (v skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDvP-2), da je davčna osnova nižja, pa je logično, da je dokazno breme na njem. Zavezanec - tožnik je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže s stopnjo gotovosti.
|
V skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDavP-2 lahko davčni zavezanec vloži davčno napoved oz. popravljeno davčno napoved na podlagi samoprijave v primeru zamude roka za vložitev davčne napovedi oz., če je v davčni napovedi navedel neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke. To lahko stori najpozneje do vročitve odmerne določbe oz. do začetka davčnega inšpekcijskega nadzora oz. do začetka postopka o prekršku oz. kazenskega postopka.
|
Dolžnost Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago. Sodišče se je torej v upravnem sporu dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu pa tudi ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.
V reviziji v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev upravnega oziroma davčnega postopka pred davčnimi organi tožene stranke, ki se niso odrazile v kršitvah postopka pred sodiščem v upravnem sporu.
|
Revizija je samostojno pravno sredstvo, v kateri morajo biti konkretizirani revizijski razlogi, saj je revizijski preizkus o zakonitosti sodbe, vključno s preizkusom pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, mogoč le v mejah postavljenih revizijskih trditev.
Zgolj v primerih, ko dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.
|
Zoper sodbo sodišča druge stopnje stranka ne more vložiti pritožbe, temveč so dovoljena le še izredna pravna sredstva. ZDSS-1 v 32. členu ni določil splošne pravice do pritožbe zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, temveč omogoča le pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije.
|
ZObr v devetem odstavku 93. člena zagotavlja stalnemu pripadniku sestave Slovenske vojske, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu priznana invalidnost, razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti. Če obstaja možnost za tako razporeditev bodisi z ali brez poklicne rehabilitacije, se ga na tako delovno mesto razporedi (premesti) in se z njim sklene ustrezna pogodba o zaposlitvi. Vendar ne za določen, temveč za nedoločen čas. „Začasna razporeditev“, torej za določen čas največ petih let, je možna le v primeru, ko razporeditev na ustrezno delo ni možna niti s poklicno rehabilitacijo.
|
Glede na ureditev osnove za obračun plač sodnikov v spornem obdobju, ustavno pravno občutljivost razmerij med posameznimi vejami oblasti, ki se odraža tudi kot občutljivost razmerij med plačami posameznih nosilcev oblasti, pa tudi glede na pomen osnove za obračun plače sodnika, ki se mora v enaki vsebini upoštevati za večje število upravičencev, ki tako osnovo uveljavljajo pred sodišči, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je od odločitve o veljavni osnovi za obračun plače sodnika mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju.
|
Zgolj dejstvo, da je prodajalec tožniku ob nakupu nepremičnin pokazal sporno pot, ne zadostuje za ugotovitev tožnikove dobrovernosti v smislu 217. člena SPZ.
|
V položaju reparacije vzajemnih izpolnitev, kjer si konkurirata nedenarna izpolnitev druge toženke, katere predmeta ni mogoče vrniti v naravi, na eni in denarna izpolnitev tožnika na drugi strani, je zavezanec za vrnitev tisti, čigar izpolnitev vrednostno ne dosega izpolnitve nasprotnika.
Premoženje, ki je prešlo z izpolnitvijo, ima lahko v pogodbi določeno vrednost le, kadar in dokler pogodba obstoji. Če ta (zaradi razveze ali kakšnega drugega vzroka) preneha ex tunc, ni razloga, da bi se vrednost izpolnjenega presojala glede na njeno vsebino.
|
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da toženec ni poznal tožničine posrednice in ni soglašal s sklenitvijo navidezne kupoprodajne pogodbe, niti ni bil seznanjen, da naj bi ta pogodba prikrivala posojilno pogodbo, je pritrditi materialnopravnemu zaključku sodišč, da je bila med stranka veljavno sklenjena kupoprodajna pogodba.
Tožnica ni dokazala, da je s tožencem sklenila posojilno pogodbo, niti kakšen drug pravni posel. Njeno prepričanje oziroma pričakovanje, da »se bo prodajna pogodba v enem letu razveljavila« pa, četudi je bil to ključen nagib zaradi katerega je sklenila pogodbo, ne predstavlja pravno upoštevnega nagiba. Gre za razlog, ki je tožnico vodil k sklenitvi pogodbe, a ga je pridržala zase. Miselni pridržek pa na veljavnost pravnega posla že zaradi svoje narave ne more vplivati.
|
Ravnanje sodišč nižjih stopenj, ki sta vsebino prvi odstavek 7. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje „prosto“ pri uvozu blaga v letu 1993 opredeljevali s pomočjo tolmačenj ministrstev in prič je bilo napačno. Ta tolmačenja niso pravni vir, zaslišanje prič pa je le dokazno sredstvo, namenjeno ugotavljanju dejstev. Ne eno ne drugo, gledano s stališča uveljavljenih metod pravne razlage, za opredelitev pravnega pravila, vsebovanega v tej določbi, nima nobenega pomena. Vseeno pa iz tega ne sledi, da vsebina tega pravila ne bi mogla biti ravno takšna, kot je bila (nekorektno) opredeljena na nižjih stopnjah.
Dejstvo, da je bila odloča v upravnem sporu izpodbita, samo po sebi še ne pomeni, da so ti organi ravnali protipravno. Vsaka pravna norma je predmet pravne interpretacije, kot je bil v konkretnem primeru njen predmet pojem „blag[a], ki se ne proizvaja v Sloveniji“ iz prvega...
|
Ker sta v koliziji dve enakovredni pravno zavarovani dobrini, sorazmerja ni mogoče razumeti tako, da tisti, ki se brani, ne sme nikoli povzročiti hujše posledice od tiste, ki je bila povzročena njemu.
|
Tudi ob predpostavki obstoja očitane kršitve v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to v danih okoliščinah ne pomeni nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja, zaradi česar je odpoved nezakonita.
|
Sodišče druge stopnje utemeljeno ni sprejelo „opravičila nekrivde tožene stranke za nepravočasno podan ugovor, češ da sta ji šele predložitev Dodatka št. 5 s strani tožeče stranke in vpogled v kazenski spis omogočila ugovor, da gre pri vseh dodatkih k depozitni pogodbi za predrugačene listine. Tudi če je tožena stranka šele naknadno zvedela za to okoliščino, pa to še ne pomeni, da višini tožbenega zahtevka ni mogla konkretizirano ugovarjati že prej. Tožena stranka je bila namreč po depozitni pogodbi zavezanka za vračilo depozita in bi že kot skrbna dolžnica, kaj šele kot banka, ... vsak trenutek morala vedeti, koliko depozitnih sredstev in kdaj jih je tožeča stranka pri njej položila ter koliko znaša njen dolg“.
Čeprav se zdi, da stranke že pojmovno ni mogoče kriviti za pozno komentiranje dokazil nasprotne stranke, če so bila že ta predložena pozno, pa je treba upoštevati, da se tudi v takšnem primeru verodostojnost dokazil problematizira...
|
Upoštevaje presojo Ustavnega sodišča, da 3. člen OZ-A ni v neskladju z Ustavo in da je treba v tovrstnih primerih upoštevati splošno ustavno prepoved retroaktivnosti zakonov, revizijsko sodišče ne more sprejeti argumentov tožeče stranke, da ji po uveljavitvi OZ-A znova pripadajo od prisojene, a še ne plačane odškodnine zamudne obresti, ne glede na to, da so 1. 1. 2002 prenehale teči zaradi takrat uveljavljene prepovedi teka zamudnih obresti ultra alterum tantum.
Ni pravilno stališče, po katerem bi v okviru presoje o oceni izgubljenega dobička (prim. tretji odstavek 189. člena ZOR), ki ga mora plačati odškodninsko odgovorna oseba, davek od dobička iz dejavnosti upoštevali tako, da bi ga prišteli ocenjenemu izgubljenemu dobičku in na ta način s plačilom tega davka obremenili odškodninsko odgovorno osebo.
Opustitev dolžnosti zmanjševanja škode je razlog za zmanjšanje odškodnine. Oškodovanec nima pravice...
|
Veljavnost pogodbe o prodaji nezazidanega stavbnega zemljišča je bila vezana na izdajo potrdila, da ne obstaja predkupna pravica, vendar pa se pogoj v roku (prvotno določenem v trajanju 30 dni in naknadno podaljšanem) ni izpolnil. Ker je primarni dajatveni tožbeni zahtevek zahtevek na izpolnitev pogodbe, ki nima učinka, je bila njegova pravnomočna zavrnitev pravilna.
Tudi če bi zaradi zakonske obveze prodajalca nezazidanega stavbnega zemljišča, da o nameravani prodaji in njenih pogojih najprej obvesti predkupnega upravičenca, prodajna pogodba, ki spočetka nima zahtevane kvalificirane oblike, vsebovala implicitno zavezo pogodbenic, da bosta, v primeru odločitve predkupnega upravičenca, da svoje pravice ne izkoristi, pogodbi dali potrebno obliko, tega v tej zadevi ne bi bilo mogoče upoštevati, saj je bilo ugotovljeno, da je predkupna upravičenka izrazila namero, da bo izkoristila predkupno pravico, kar je glede na pogodbeno ureditev pomenilo, da se pogoj za...
|