|
|
|
|
|
|
V zadevi ni sporno, da drugostopenjski organ ni odločil o tožničini pritožbi s 13. 6. 2019 zoper odločbo Občinske uprave Občine Cerkno in da ga je tožnica 6. 9. 2019 pisno pozvala, naj o zadevi odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Na glavni obravnavi 10. 11. 2020 je tožnica povedala, da do tega dne odločba drugostopenjskega organa še ni bila izdana, do izdaje te sodbe pa sodišče tudi ni prejelo nobenega obvestila, da so se v vmesnem času te okoliščine spremenile. Poleg tega plačilo upravne takse ni procesna predpostavka za obravnavo vloge oziroma pritožbe v upravnem postopku, temveč zakon za njeno neplačilo predvideva nastop drugih pravnih posledic (zamudne obresti, prisilna izterjava). Toženka bi tako morala o tožničini pritožbi odločiti ne glede na dejstvo, ali je upravna taksa plačana ali ne.
|
Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP.
|
Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da so bile dobave obravnavanih vozil dejansko opravljene in ne zgolj listinsko, posledično pa je tudi po mnenju sodišča podan sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV.
|
Neutemeljene so tožbene trditve, da bi morala toženka uporabiti zemljiškoknjižne oziroma svoje podatke, češ da bi zaradi napovedi za plačilo davka na promet z nepremičnino morala vedeti, da jo je tožnik odtujil, saj je ta promet priglasil. Toženki noben predpis ne nalaga, da vodi in vzdržuje lastno evidenco lastnikov oziroma neposrednih uporabnikov zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ampak ji 404. člen ZDavP-2 nalaga, da NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine.
Tožnik v roku 30 dni MOL ni sporočil, da je stanovanje prodal. Zato je MOL toženki sporočila takšne podatke, ki jih je imela v podatkovni zbirki, katere lastnik in skrbnik je, in ki je osnova za odmero nadomestila (prvi odstavek 12. člena Odloka).
|
V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek od nenapovedanih dohodkov tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 v predmetni zadevi ne bi smel uporabiti. S tem je bilo pri obravnavani odmeri davka od nenapovedanih dohodkov tožniku materialno pravo napačno uporabljeno.
|
Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Izpodbijanje izvršilnega naslova v postopku izvršbe ni več mogoče.
|
Stroški, ki naj bi poslancem nastali v zvezi z delom v volilni enoti, niso stroški, ki so v smislu takrat veljavnega prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 neposredno povezani z opravljanjem dela, za katerega je bil poslancem izplačan obdavčljiv dohodek. Sodišče pritrjuje stališču obeh davčnih organov, da so v prvem odstavku 44. člena ZDoh-2 taksativno našteti dohodki, ki so iz obdavčitve izključeni. Navedenemu stališču pritrjuje dejstvo, da je bil mesečni pavšalni znesek za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti, v 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 vključen šele z novelo ZDoh-2R, ki se je začela uporabljati za davčna obdobja od 1. 1. 2017 dalje.
|
Sodišče sodi, da za izdajo take odločbe (t.i. ''ugotovitvene odločbe'' o ne-ravnanju zavezanca - tožnika v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1) organ ni imel podlage v ZPDZC-1, čemur smiselno ugovarja tudi tožnik.
|
Iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi tega, zakaj tega dokaza ni izvedla oziroma zakaj ga je štela za nepomembnega, ni pojasnila. Nadalje ni pojasnila, zakaj po njenem prepričanju tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba (in ne z izdajo odločbe, ko bi bila ta konstitutivna) in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno ta dan. Prav tako ni pojasnila, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Pri tem pa je sama preverjala in v izpodbijanem sklepu ugotavljala tožnikove...
|
Če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, je treba izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.
Očitno je, da so iz dokazov izhajala drugačna dejstva, tako da bi toženka o tem morala obvestiti tožnika in mu dati možnost, da se izjavi, nato pa po prejemu njegove izjave in morebitnih novih dokazov presoditi o tem, katera dejstva je šteti za dokazana po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.
|
Sodišče sledi ugotovitvam v davčnem postopku, da tožnik ni uspel dokazati trditev, da so bili sporni dvigi denarnih sredstev namenjeni za poslovanje te ali druge družbe.
Iz izpodbijane odločbe je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, zakaj je sporni znesek davčni organ obravnaval kot obdavčljiv dohodek tožnika, na kakšni podlagi je do slednje ugotovitve prišel, kako je presodil vse zbrane dokaze ter pravno podlago za obdavčitev spornega zneska.
|
Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davka, sporno, tožnik pa je v tožbi predlagal izvedbo dokazov v svojo korist, sojenje brez glavne obravnave, razen v primerih iz prve ali tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni dopustno. Tudi presoja, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov niso izpolnjeni, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.
|
ZP-1 v 44. členu določa zgolj rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije za prekršek oziroma s tem povezanih obveznosti. Če se je izvrševanje začelo v rokih iz ZP-1, pa glede izterjave obveznosti iz naslova stroškov postopka napotuje na določbe ZDavP-2 o pravici do izterjave davka.
|
|
|
|
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je specialna določba. Z njo je samostojno urejeno vprašanje obdavčitve nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb in posledično odmera davka na tej podlagi ne posega v dokončno in pravnomočno odločbo o odmeri dohodnine za posamezno leto. Gre za dva samostojna postopka. Predhodna obnova postopka odmere dohodnine zato ni potrebna. Ugotovitev davčne osnove z oceno je posledica opustitve dolžnega ravnanja s strani zavezanca za davek. Temu logično sledi tudi določa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, po kateri je na zavezancu, da dokaže morebitno nižjo davčno osnovo od ocenjene.
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je namenjena temu, da se preko posrednih kazalnikov poskuša oceniti višino dohodkov, ki so v določenem obdobju ostali nenapovedani davčnemu organu in posledično neobdavčeni. Poskuša se čim bolj verjetno ugotoviti višino vseh dohodkov, od katerih ni bil plačan davek (pa ne gre za dohodke, od katerih...
|