|
|
|
|
|
|
|
|
Za ustanovitev in poslovanje družbe A., razen v funkciji prikrivanja povezave tožeče stranke z missing traderji oziroma neplačujočimi subjekti, ni videti razumnega razloga. Razlog, ki se navaja v tožbi in ki naj bi bil v prenosu in s tem izogibanju odgovornosti in obveznostim, ki jih ima tožeča stranka do svojih zaposlenih, ni zakonit in ga sodišče že iz tega razloga ne upošteva. Obenem pa je pritrditi davčnima organoma, da zbir vseh navedenih okoliščin pomeni, da je tožeča stranka ne le mogla vedeti, temveč, da je vedela, da s svojim ravnanjem sodeluje pri davčni goljufiji.
|
Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ki mora dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokazati s stopnjo gotovosti. Tožnik v postopku ni ničesar navajal, čeprav je bil pravilno vabljen in obveščen z ugotovitvami davčnega organa.
|
Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, zakon pa ob tem ne določa, da bi bile obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike iz citirane določbe izvzete.
Obresti, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis, zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da zamudne obresti niso...
|
V zvezi z vprašanjem, ki je predmet tega spora, ali je tožnik deloval kot davčni zavezanec za namene ekonomske dejavnosti (v smislu člena 9 (1) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost), je pomembno, da lahko oseba, ki deluje kot davčni zavezanec, pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu te določbe, tudi če se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost.
SEU pravico do odbitka v korist davčnega zavezanca priznava tudi ob neobstoju neposredne in takojšnje povezave med posamično vstopno transakcijo in eno ali več izstopnimi transakcijami, pri katerih je DDV odbiten, kadar so nastali stroški del splošnih stroškov tega davčnega zavezanca in so tako sestavni del cene blaga ali storitev, ki jih dobavlja.
Po presoji sodišča v obravnavani zadevi zgolj seznanitev z ugotovitvami v zapisniku ni dovolj za uresničitev pravice do izjave stranke, saj je...
|
Terjatve, ki je predmet sklepa o davčni izvršbi, ni mogoče šteti za nelikvidno terjatev, ne glede na to, ali je dolžnik zoper sklep o davčni izvršbi sprožil upravni spor. ZDavP-2 namreč v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba, vložena zoper sklep o izvršbi, ne zadrži začete davčne izvršbe. Do zadržanja izvršbe lahko v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZDavP-2 pride le, če davčni organ oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, in po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo. Na podlagi teh določb lahko davčni organ doseže poplačilo svoje terjatve še preden je odločeno o tožnikovi pritožbi. Gre torej za terjatev, ki je izvršljiva, kot takšna pa je po svoji pravni naravi primerljiva s civilno terjatvijo, priznano s pravnomočno sodbo, ki kot taka ne more veljati za sporno.
Evidentiranje pravnih posledic pobota (t.j. zmanjšanja terjatve tožene stranke) je procesno dejanje in ne predstavlja...
|
Tožniku kot fizični osebi je bila v obnovljenem postopku odmerjena nova (višja) dohodnina. Ne glede na to, da gre za povezano zadevo s postopkom zoper družbo A. d.o.o., bi po presoji sodišča v obravnavani zadevi moralo biti tožniku omogočeno, da v postopku varuje svoje pravice in sicer na način, da ima možnost sodelovanja v postopku, dajanja pripomb in predlaganja vseh dokaznih sredstev. Iz navedenega postopka pri omenjeni pravni osebi pa zgolj na kratko povzema, da pri listinah, ki naj bi bile podlaga za izplačilo tožniku, ne gre za verodostojne knjigovodske listine.
|
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno terja od tožnice.
|
V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma je zaključil, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, zaradi česar je odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV. Vendar pa po presoji sodišča davčni organ ni zadostno izkazal objektivnih elementov na strani tožnika, kot resnih pokazateljev, da na strani tožnika obstoja tveganje utaje. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da ne more biti objektivno odgovoren za nezakonitosti in nepravilnosti, ki jih storijo drugi davčni zavezanci.
|
Upravni organi morajo pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke praviloma uporabiti predpis, ki velja v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, saj se relevantno dejansko stanje ugotavlja šele tekom postopka, zato nastop pravnih posledic ne more biti odvisen od obstoja dejstev v nekem trenutku pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Izjema od tega pravila pa je podana, če bi za posamezen primer zakon izrecno določal drugače in bi uporabo materialnega predpisa po izrecni zakonski določbi vezal na drug časovni trenutek. Vendar takšne izjeme ZTro-1 v prehodnih določbah ni predpisal. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno svojo odločitev oprl na določbe ZTro-1, saj je bil to materialen predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa.
V konkretnem primeru trošarinski izdelki niso bili vneseni v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B., v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem, so...
|
Ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2.
|
Kolikor tožnik dokazil, ki dokazujejo, da je blago iz stvarnega vložka v resnici zapustilo skladišče, nima, tega pa tožnik niti ne zatrjuje, njegove pavšalne navedbe, da je blago prodal in dostavil strankam, da je bil posel realiziran skladno s pogodbami in da je blago kasneje odkupil nazaj, ob tem pa tožnik v postopku tudi ni dokazal, da naj bi bile na blagu opravljene storitve, dogovorjene s pogodbami, ki se nanje sklicuje, tudi sodišče ocenjuje, da njegove trditve niso izkazane.
Glede na ugotovitve dejanskega stanja o navideznih dobavah blaga in storitev, kot tudi ugotovitev glede nepopolnih računov, kot izhaja iz obrazložitve odločbe finančnega organa in toženke, je pravilna odločitev glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV (63. člen v povezavi s 67. členom ZDDV-1), ker ni dokazano, da je bila dobava opravljena, kakor tudi iz razlogov bistveno pomanjkljivih računov (šesta točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1), pri čemer se navedena (ne)ustreznost...
|
Zadošča pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Ob izdaji začasnega sklepa iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčnim organom ni več treba izkazovati pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali preveč otežena, kot se je to zahtevalo pred spremembo, temveč se takšna nevarnost glede na višino pričakovane obveznosti očitno domneva.
|
V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.
|
Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.
|
Ker skupno premoženje ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo razdruženo, je pravni posel, s katerim je eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, izpodbojen. Na stanje v zemljiški knjigi, po katerem sta bila zakonca solastnika nepremičnine vsak do ½, bi se bil mogel sklicevati le dobroverni tretji.
|