Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Glede na navedeno je tudi za določbo 68.a člena ZDavP-2, na podlagi katere je bil tožnik obdavčen z izpodbijano odločbo, moč reči, da ureja posebno vrsto davka, podvrsto dohodnine, s katero se v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavči nenapovedane dohodke fizičnih oseb, z njo pa so določeni predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se postopek odmere tega davka lahko uvede. Ta določba torej ni nejasna ali nepopolna, tako kot to trdi tožnik. Povedano drugače, ker iz razlogov na strani zavezancev ni mogoče ugotoviti dejanskih podatkov za izračun davčne osnove, tudi ni mogoče ugotoviti same davčne osnove ter obračunati oz. odmeriti davka in izdati odločbe; v takšnih primerih zaradi načel zakonitosti in enakosti pride v poštev ugotavljanje davčne osnove na alternativen način, s cenitvijo. Ker zavezanec davčnemu organu torej ne omogoči verifikacije in ugotovitve izvora svojih dohodkov oz. premoženja, tudi ne...

Toženka je zmotno razlagala 88. člen ZDavP-2, v posledici česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Toženka namreč ni ugotavljala, ali transakcija izpolnjuje pogoje iz 10. člena ZDDV-1, torej ali je bila poleg lastninske pravice na nepremičnini predmet prenosa tudi zavezančeva dejavnost, ali je kupec zavezanec za DDV, ali po sklenitvi pogodbe uporablja nepremičnino za svojo dejavnost itd. Zato je sodišče tožbi zoper izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, v katerem bo morala upoštevati stališča iz te sodbe in citirane sodbe Vrhovnega sodišča.

Predlog se zavrne.

Prvostopenjski organ je tožniku z odločbo o odmeri dohodnine od obresti za obdobje 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 odmeril davek. Tožnik je davčnemu organu še pred zapadlostjo plačal znesek po tej odmerni odločbi z uporabo QR kode na plačilnem nalogu, a je kljub temu del dohodnine od obresti po tej odmerni odločbi ostal neplačan, posledično pa izdan izpodbijani sklep, saj je davčni organ na podlagi 93. člena ZDavP-2 s plačilom poravnal že zapadlo obveznost za plačilo dohodnine od oddajanja premoženja v najem.

Stranka v postopku odmere stroškov zastopanja na podlagi odločbe BPP je lahko le izvajalec BPP (v tem primeru odvetnik), saj je z izdajo sklepa o odmeri stroškov odločeno o njegovem upravičenju, to je o pravici do priznanja nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje BPP. Tožnica kot upravičenka do BPP bi lahko imela aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu le, če bi imela v postopku odmere stroškov zastopanja položaj stranskega udeleženca, česar pa v tožbi ne zatrjuje. Omenjeno dejstvo ne izhaja niti iz upravnega spisa, sodišče pa ob tem pojasnjuje, da okoliščina, da je bil tožnici izpodbijani sklep skladno z določili ZBPP vročen, še ne pomeni, da ji je bil s tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca.

Iz dodatnih informacij v obvestilu izhaja, da obstaja verjetnost, da so filipinski organi nepravilno izdajali potrdila o poreklu, saj se zdi, da si napačno razlagajo pravila o poreklu, zato se priporoča, da države članice sprožijo naknadno preverjanje, kadarkoli obstaja dvom o izpolnjevanju pogojev plovil in posledično o poreklu rib. To pomeni, da samo obvestilo ne navaja, da je v vsakem primeru uvoza s Filipinov poreklo blaga dvomljivo, temveč to obvestilo državam članicam podaja priporočilo, kako ravnati in kaj naknadno preverjati, če ta dvom obstaja sicer. Torej morajo organi držav članic v konkretni zadevi, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve ne izhaja.

Po presoji Ustavnega sodišča v zvezi s predvidljivostjo sprememb velja, da posamezniki ne morejo delovati v prepričanju, da se zakonodaja ne bo spremenila, saj se mora zakonodajalec odzivati na spremembe in razvojna gibanja družbe ter se jim prilagajati. Nespremenljivosti sistemske ureditve še zlasti ni mogoče pričakovati na davčnem področju. Iz javno objavljenega predloga ZDoh-2V izhaja, da se s to novelo zvišujejo stopnje dohodnine od dobička, doseženega z odsvojitvijo kapitala, ker gre za protiukrepe razbremenitve dohodkov iz dela oziroma prestrukturiranje davčnih bremen (poglavja 1.2., 2.3. in 3.1.1). Navedeno je vsekakor mogoče šteti za ustavno dopusten javni interes, ki se - kot navaja tudi Ustavno sodišče - lahko spreminja v relativno kratkem času, če tako presodijo pristojni organi zakonodajne in izvršilne oblasti, ki določajo politike na tem področju in imajo za to razumne razloge.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank?

Prenos krajevne pristojnosti na povsem drugo stvarno pristojno sodišče v upravnem sporu ni mogoč, saj v Republiki Sloveniji obstaja le eno sodišče, ki je stvarno pristojno za obravnavo teh sporov. Zato Vrhovno sodišče drugega stvarno pristojnega sodišča sploh ne more določiti. Za oceno, da uspeh tožnice s pritožbo na ESČP zaradi kršitve 2. člena 1.Protokola ESČP ni verjeten, zadostuje ugotovitev, da sklep, katerega edina posledica je ta, da se izvršba na premoženje dolžnika ustavi, v to pravico očitno ne more poseči.

Določba 6. člena ZZUSUDJZ se ne nanaša na zastaralne roke (ne relativne ne absolutne), saj ureja le tek procesnih rokov, tj. rokov za opravljanje procesnih dejanj strank, rokov za izpolnitev materialnih obveznosti strank in tek procesnih rokov, ki veljajo za upravne in druge državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilce javnih pooblastil, vključno z instrukcijskimi roki, ki so zakonsko določeni za izdajo upravnih aktov. Prav tako ni bil zadržan tek zastaranja na podlagi določbe prvega odstavka 10. člena ZIUJP. Davčna izvršba je bila na podlagi ZIUZEOP zadržana v obdobju od 11. 4. 2020 do 31. 5. 2020, navedeni čas pa se na podlagi šestega odstavka 126. člena ZDavP-2 ne všteva v zastaralni rok.

V primeru, ko je predmet davčne obravnave več pravnih poslov, ti ne morejo biti hkrati opredeljeni kot navidezni in kot del nedovoljenega davčnega izogibanja. Navedeno pa ne preprečuje ugotovitve, da je v sklopu širšega ravnanja davčnega zavezanca nastalo oboje. Ob tem pa je od presoje v konkretnem primeru odvisno, katero od nedovoljenih ravnanj davčnega zavezanca je preprečilo pravilno in zakonito naložitev davka. Če so eden ali več pravnih poslov navidezni, je treba najprej identificirati in ustrezno opredeliti prikrite pravne posle, ki jih ti navidezni pravni posli prikrivajo. Te prikrite pravne posle (če so veljavni skladno z drugim odstavkom 50. člena OZ) pa je mogoče obdavčiti skladno s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2, če je bila prav s sklenitvijo enega ali več navideznih pravnih poslov preprečena pravilna in zakonita naložitev davčne obveznosti. Če pa iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja tudi ugotovitev nastanka (od tega ločene) umetne...

Zakonodajalec je sistem dolgotrajne oskrbe uredil po principih solidarnosti, enakopravnosti in široke dostopnosti za vse. Takšna ureditev sledi načelu socialne države, posameznike z nizkimi dohodki varuje bolj kot sistem, kjer bi bile pravice odvisne od vplačane zavarovalnine. Ni sporno, da bo novo uvedeni prispevek obremenil dohodke, vendar pa, da ima država široko polje proste presoje glede predmeta in tudi glede višine obremenitve. Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države.

V zvezi s vprašanjem obdavčitve dobička od odsvojitve kapitala v primeru, ko je bil ta kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba uporabiti splošno pravilo prvega odstavka 101. člena ZDoh-2 in šteti, da je kapital (nepremičnina) pridobljen s sklenitvijo zavezovalnega pravna posla, pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ko gre za obdavčitev dobička od odsvojitve kapitala, ki ga davčni zavezanec pridobi na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je treba vrednost kapitala ob pridobitvi določiti s cenitvijo. Ta mora - poleg vrednosti premoženja - kapitala, glede katerega se lahko izhaja tudi iz njegove tržne cene - vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljanec za skrb in nego preživljanca. Višina teh stroškov je vsaj ocenljiva. Izkazati jih mora davčni zavezanec.

Okvir pravno odločilnih nepravilnosti v referendumskem sporu ni omejen zgolj na določbe ZVRK, temveč zajema vse nepravilnosti v zvezi z referendumsko kampanjo, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na poštenost postopka kot celote ter s tem na verodostojnost njegovega izida. Presoja nepravilnosti se lahko nanaša tudi na ravnanja oseb, ki se niso prijavile kot organizatorji kampanje. Ker gre za izražanje ljudske volje, je razveljavitev referendumskega izida dopustna le v primeru okoliščin, za katere stranka dokaže, da so vplivale ali bi lahko vplivale na izid. Lažne ali zavajajoče informacije, predstavljene v kampanji, same po sebi ne utemeljujejo razveljavitve referenduma. Presoja, katera stran (za ali proti uveljavitvi zakona) je v času kampanje podajala bolj ali manj resnične izjave, ne more biti predmet referendumskega spora. Ravnanja neprijavljenih oseb in organizacij, ki niso izraz ustavno varovanih svoboščin, temveč so usmerjena v doseganje...

Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP. Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero...

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da se v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi tretji stavek drugega odstavka 98. člena ZDoh-2? 2. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da je v primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi treba uporabiti cenitev, ki mora poleg vrednosti premoženja vključevati tudi stroške, ki jih je imel davčni zavezanec kot preživljalec za skrb in nego preživljanca? 3. Ali je Upravno sodišče pravilno razlagalo določilo 101. člena ZDoh-2, s tem ko je za čas pridobitve kapitala, v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, štelo dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljanca?

V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja. V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove...

Golo dejstvo, da je zavezancu za davek sklep o začetku DIN vročen šele po tem, ko je ta postopek (oziroma njegov ugotovitveni in dokazni del) že zaključen, še ne pomeni avtomatično kršitve 22. člena Ustave.

Vrhovno sodišče ima že neposredno na podlagi prava EU in neodvisno od nacionalnih predpisov možnost izdati začasni ukrep, katerega namen je zagotovitev polnega učinka sodne odločbe o pritožbi, ki bo izdana po prejemu odgovora SEU na predhodno vprašanje. Ta možnost je še posebej pomembna v primerih, kot je konkretni, ko se predhodno vprašanje nanaša prav na (ne)učinkovitost v pravilih nacionalnega prava predvidenega sodnega varstva.

Opustitev predložitve resničnih, pravilnih in popolnih podatkov s strani davčnega zavezanca ne dopušča organu opustitve ugotavljanja dejstev, ki bi lahko kazala na potrebo po opredelitvi dohodka kot prikritega izplačila dobička namesto kot drugega dohodka v smislu 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ob upoštevanju načela zakonitosti je lahko obdavčen le dohodek, za katerega zakon izrecno določa, da je obdavčen, pri tem pa mora biti obdavčen po tistih pravilih o obdavčitvi, pod katere ga je mogoče uvrstiti glede na njegove lastnosti. To velja za vse vrste dohodkov, ki jih ureja zakon (18. člen ZDoh-2), vključno z dohodkom, ki ga zakon opredeljuje kot "drug dohodek", saj ni nobenih ustavnopravnih razlogov za to, da bi zanj veljali drugačni standardi jasnosti in pomenske določnosti. Tudi družbino nadomestilo družbeniku, ki ne temelji na formalnem pravnem poslu (in na nasprotni - ekvivalentni - obveznosti družbenika), zgolj zato še ni per se...