Posel ne more biti hkrati navidezen in obenem predstavljati tudi zlorabe oz. zaobida. Zato mora biti artikulacija tozadevnega očitka s strani davčnega organa jasna, če naj se tožniku resnično omogoči možnost izjave v tej zvezi. Očitki na drugi stopnji, češ da niso izkazani ekonomski razlogi za nobeno od sklenjenih posojilnih pogodb ter da posli niso sledili samostojnemu gospodarskemu cilju, temveč le pridobitvi davčne ugodnosti, pa to zamegljujejo, na kar tožnik utemeljeno opozarja. Pojasnilo toženke v odgovoru na tožbo, da se je drugostopenjski organ res skliceval na okoliščine, ki se ugotavljajo pri poslih iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, a se je tako le na širši način potrjevalo, da je šlo za fiktivne posle, posledično ni logičen. Tega toženka tega tudi ne more sanirati v odgovoru na tožbo, v katerem šele prvič konkretizira očitek, da je šlo za relativno navidezne posle. Vendar pa hkrati ni opredeljeno, kateri je potemtakem prikrit pravni posel,...