Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

This document does not exist in English.

Ugotovitev davčnih organov, da nesporen obstoj zapadlih in neplačanih davčnih obveznosti iz davčnih obdobij pred odsvojitvijo, zgolj iz razloga, ker te obveznosti niso bile izkazane v bilanci stanja, ker je bila odmerna odločba izdana po odsvojitvi in ker davek zaradi stečaja ni bil plačan, ne vpliva na primerljivo tržno vrednost poslovnega deleža, je nelogična na prvi pogled in zato neprepričljiva. Obstoj dodatnih davčnih obveznosti družbe je namreč nesporen, glede na definicije primerljive tržne in knjigovodske vrednosti podjetja (poslovnega deleža), pa sodišče kot logičen ocenjuje zaključek, da obstoj obveznosti vpliva tudi na obe kategoriji vrednosti podjetja. Zato bi bilo treba takšno dokazno oceno navedb tožnice preveriti na podlagi pravil stroke ocenjevanja vrednosti podjetij, kar je tožnica z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca tudi predlagala.

V obravnavanem primeru nadomestilo plače po prenehanju delovnega razmerja iz razloga poškodbe pri delu, izplačano s strani ZZZS, predstavlja dohodek, do katerega je bil tožnik upravičen že v letu 2015. Vendar prejetega nadomestila plače ni mogoče upoštevati pri odmeri dohodnine za leto 2015, kot to zmotno meni tožnik. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2, se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet (v smislu izplačan), kar pa je bilo v primeru tožnika v letu 2017. Zato je prvostopenjski davčni organ znesek 9.841,56 EUR pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2017.

Tožeča stranka je bila ob dobavi vozil seznanjena s podatki iz prodajnih pogodb in iz prometnih dovoljenj za vozila. Ti pa se v pogledu zadnjih lastnikov vozil v bistvenem razlikujejo in s tem vzpostavljajo dvom v upravičenost uporabe posebne sheme s strani dobaviteljev, kar je pogoj za ugodnejšo obdavčitev, ki jo uveljavlja tožnica. Iz prometnih dovoljenj namreč, drugače kot iz prodajnih pogodb, ki glasijo na fizične osebe, izhaja, da so bili zadnji lastniki vozil pravne osebe. Tožeča stranka, ki je razpolagala s prometnimi dovoljenji, bi zato kot izkušen preprodajalec morala vedeti, da v takšnem primeru vozila niso mogla biti prodana po posebni shemi. Zato bi bila dolžna ta podatek preveriti in se prepričati, da je klavzula na računu pravilna, saj le-ta odločilno vpliva na pravilnost izpolnjevanja njenih davčnih obveznosti, sicer pa obračunati DDV po splošni shemi.

Tožnik je od svojega družbenika kupil lastni delež, in sicer 38,0271 % kapitala za kupnino 46.000,00 EUR. Šlo je za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Za davčno presojo tega posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi davčnih predpisov in poskušali pridobiti neupravičeno davčno ugodnost. Nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.

V primeru pomoči, ki se financirajo iz skladov Unije in ko so ogroženi finančni interesi Unije ter ko gre za napačno uporabo prava Unije, je štiriletni zastaralni rok od storitve nepravilnosti, ki se uporablja za izterjavo nezakonite pomoči, določen v členu 3 (1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti. Navedena uredba se lahko uporabi le, če so izpolnjeni pogoji za uporabo te uredbe, v nasprotnem primeru pa se uporabi rok, ki je določen v nacionalnem pravu. Navedene uredba se uporabi le takrat, ko gre za kršitev določb zakonodaje skupnosti, ali pa se kršitev nanaša na dejanja ali opustitve s strani gospodarskega subjekta, pri čemer mora takšna kršitev škodljivo vplivati na proračun Skupnosti bodisi z zmanjševanjem ali izgubo prihodkov, bodisi z neupravičenimi izdatki. V primeru, da ti pogoji niso podani, se za vprašanje zastaranja uporabi nacionalna zakonodaja, kar je tudi konkretni primer.

Obstoj listine, ki ustreza uporabljenim računovodskim standardom, sam po sebi na davčnem področju ni zadosten pogoj za uspešnost dokazovanja nastanka poslovnega dogodka in s tem tudi ne višine izračunanega davka. Vprašanje, ali je določena knjigovodska listina verodostojna ali ne, je povezano s kvaliteto samega dokaza, ki se ovrednoti z ustreznimi računovodskimi standard. Zato je tudi vprašanje, ali je določen prihodek oziroma odhodek mogoče izkazati z ustrezno, verodostojno knjigovodsko listino, vprašanje načina dokazovanja tega dejstva, obstoj take listine pa sam po sebi ni nujen, niti ne zadosten pogoj za uspešnost takega dokazovanja.