Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

V okviru vsebinske ocene očitne nerazumnosti tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka dejansko izvedla presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa, ki ga tožnik želi izpodbijati, in na podlagi te presoje ugotovila, da tožnik s tožbo zoper ta sklep že na prvi pogled nima verjetnega izgleda za uspeh in da zato ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodišče meni, da je tožena stranka z opisanimi zaključki v postopku odločanja o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, prevzela vlogo, ki jo ima Upravno sodišče v upravnem sporu, s tem pa presegla okvire ocene očitne nerazumnosti, ki jo je upravičena izvesti na podlagi 1. alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Iz upravnega spisa ne izhaja, da je bil tožnik seznanjen s poizvedbami, kakor tudi ne izhaja, da so mu bile poizvedbe vročene, čeprav so bile v postopku uporabljene in se na njih upravni organ sklicuje. S tem je bila tožniku kršena pravica do izjave in storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Spoštovanje pravice do izjave zahteva, da je stranka seznanjena s celotnim dokaznim gradivom.

Tožnica po sklepu o izvršbi ni davčna zavezanka, saj predmet obdavčitve niso bili neposredno njeni dohodki, premoženje ali pravni posli. Iz vsebine sklepa je nesporno, da gre za osebo, ki je v postopku davčne izvršbe dolžna plačati davek kot porok. Da položaja davčnega zavezanca in plačnika davka pri odpisu dolga ne gre enačiti, izhaja tudi iz tega, da davčni zavezanec odgovarja za poravnavo celotnega davčnega dolga, medtem ko plačnik davka odgovarja za dolg le do višine vrednosti premoženja, ki ga je neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobil od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je nastala davčna obveznost. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče povzema, da ni mogoče odpisati dolga plačnika davka, saj lahko davčni organ odpiše davčni dolg le davčnemu zavezancu.

Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.

V pouku o pravnem sredstvu navedenega sklepa je bil tožnik poučen, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance v roku 15 dni od dneva vročitve tega sklepa. Petnajstdnevni pritožbeni rok je začel teči dne 21. 11. 2020 in se je iztekel dne 7. 12. 2020. Tožnik je pritožbo poslal priporočeno po pošti dne 21. 1. 2021. Tega dne vložena pritožba je po obrazloženem vložena prepozno, zato je bila pravilno zavržena (drugi odstavek 240. člena ZUP).

S pritožbo zoper sklep o izvršbi po določbi sedmega odstavka 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in zato tovrstnih ugovorov tudi v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost sklepa o izvršbi, ni mogoče uveljavljati.

This document does not exist in English.

This document does not exist in English.

This document does not exist in English.