Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno in konkretno sklicuje na davčne posledice in učinke ugotovitvene odločbe v predhodno navedenem DIN in iz teh učinkov izpeljuje davčne posledice tudi v obravnavani zadevi, ki je predmet tega spora. Z odpravo ugotovitvene odločbe so odpadli razlogi davčnega organa glede davčnih posledic izkazanih in vodenih poslovnih učinkov v glavni knjigi (prvega) tožnika iz naslova naslova razpolaganja s poslovnim deležem v družbah F. d.o.o. in E. d.o.o. ter iz naslova dolgoročne obveznosti do B.B. Ob takem stanju stvari, dejanski in pravni zaključki, ki slonijo na predhodno ugotovljenih okoliščinah iz odpravljene ugotovitvene odločbe, ne morejo imeti relevantnih posledic v obravnavani zadevi, drugačnih relevantnih razlogov pa davčni organ in toženka nista navedla.
|
V obravnavanem primeru sta davčni organ in pritožbeni organ pravilno ugotovila, da tožnik ob pridobitvi nepremičnine ni izkazal namena opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo DDV.
|
Davčni organ je zaključil, da se predlaganih prič ne zasliši, vendar pa razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov ne utemeljujejo sprejete odločitve. Naveden dokaz z zaslišanjem prič ni nepotreben, saj tožnik z njim dokazuje trditve o dejstvih, pri dokazovanju katerih z izvedenimi dokazi ni bil uspešen. Dokaz tudi ni nepomemben, saj vpliva na odločitev in na davčno osnovo za odmero predmetnega davka. Dokazni predlog tožnika je bil ustrezno substanciran, saj je tožnik predlagal zaslišanje osebe, ki naj bi potrdila, da mu je tožnik denar posodil in da mu je ta denar vrnila ter osebe, ki naj bi potrdila, da je tožnikova mama tožniku tudi dejansko izročila gotovino po posojilni pogodbi, na kateri je podpisan kot priča. Po presoji sodišča je tudi primerno sredstvo za dokazovanje zatrjevanih dejstev, saj je od teh okoliščin odvisna davčna osnova.
|
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da dobave blaga po spornih računih sploh niso bile opravljene, s čimer ni izpolnjen že 1. pogoj za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Prav tako je bilo v postopku ugotovljeno, da ni izpolnjen tudi 3. pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV,...
|
Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.
|
Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je šlo le za „papirnato“ trgovanje z blagom, konkretno z bakreno pločevino velike vrednosti. V prodajni verigi so sodelovale družbe, katerih direktorji se med seboj poznajo. Direktorji družb so se dogovarjali o poslih in se je tako verižila „papirnata“ prodaja bakrene pločevine, pri čemer so bili vsi računi za predmetno pločevino med družbami izdani istega dne. Računi tudi niso bili plačani (ni bilo denarnega toka), gre za delne pobote oziroma kompenzacije, prav tako ni bila plačan DDV, zaračunan na navedenih računih.
|
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.
|
Objektivne okoliščine, od katerih je še zlasti pomembna okoliščina, da je tožnik z navedenimi družbami posloval drugače v primerjavi z drugimi primerljivimi dobavitelji v istem časovnem obdobju, kažejo na to, da je tožnik vedel za nezakonitosti poslovanja družb, ki so mu izdale račune in na tožnikovo povezanost z davčno goljufijo. V obravnavani zadevi ugotovljene objektivne okoliščine na strani tožnika in sicer: - pomanjkanje verodostojnih listin; - tožnikovo neobičajno poslovanje; - tožnikovo poslovanje, ki se razlikuje od običajne poslovne prakse; - tožnikovo poslovanje, ki se je v spornih primerih razlikovalo tudi od tožnikove siceršnje poslovne prakse v primerjavi z drugimi dobavitelji, s katerimi je posloval v istem časovnem obdobju; - sodelovanje še s tremi MT družbami, omogočajo zaključek, da je pri tožniku podan subjektivni element.Tožnik je vedel, da je s sprejemom navedenih računov in uveljavljanjem pravice do odbitka vstopnega DDV od navedenih...
|
Iz davčnih evidenc je razvidno, da je bil tožnik na podlagi Zakona o dohodnini do 5. 5. 2016 rezident Republike Slovenije, saj je imel uradno prijavljeno bivališče v Sloveniji. Rezident Slovenije je na podlagi 5. člena ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožnik je predložil dokazilo, da se šteje tudi za rezidenta Srbije po nacionalni zakonodaji. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri izplačevalcu dohodka zaposlen kot član uprave družbe A. d.d., zaradi česar je treba njegove dohodke obravnavati v skladu s 16. členom KIDO.
|
Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
Način poslovanja tožnika bi sicer lahko predstavljal eno izmed okoliščin, ki kažejo na to, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v transakcijah goljufije oziroma zlorabe sistema DDV, vendar le, če bi davčni organ ta očitek oprl na tožnikovo siceršnje poslovanje. Tega pa davčni organ v postopku sploh ni ugotavljal. Splošna neskrbna poslovna praksa tožnika ne zadošča...
|
Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
Način poslovanja tožnika bi sicer lahko predstavljal eno izmed okoliščin, ki kažejo na to, da bi tožnik moral vedeti, da sodeluje v transakcijah goljufije oziroma zlorabe sistema DDV, vendar le, če bi davčni organ ta očitek oprl na tožnikovo siceršnje poslovanje. Tega pa davčni organ v postopku sploh ni ugotavljal. Splošna neskrbna poslovna praksa tožnika ne zadošča...
|
V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.
Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a...
|
Davčni organ je ugotovil, da tožnik iz naslova dviga gotovine kot fizična oseba ni napovedal dohodkov in je utemeljeno pristopil k oceni davčne osnove na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDoh-2. Tožnik je bil v postopku opozorjen, naj predloži konkretno dokumentacijo in evidence, ki bi dokazovale, da tožniku dvigi gotovine ne predstavljajo drugih dohodkov, vendar tega ni storil. Zato s sklicevanjem na načelo zakonitosti in materialne resnice dokaznega bremena glede trditve, da sporni zneski ne zapadejo pod obdavčitev fizične osebe, glede na ugotovljeno dejansko in pravno podlago, ne more prevaliti na davčni organ. Riziko nedokazanih trditev mora torej tožnik prevzeti sam.
|
Predlog za obnovo postopka je nedevolutivno pravno sredstvo, o njem v skladu z 98. členom ZUS-1 odloča sodišče prve stopnje. Iz navedenega člena ne izhaja zahteva, da o predlogu ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji.Dokaz, ki ga upoštevamo kot obnovitveni razlog, je moral obstajati že v trenutku, ko je upravni organ izdal prvostopenjski upravni akt.
|
Ker tožnik v postopku, katerega namen je bil, da se preveri, ali so cene med povezanimi osebami v skladu s t. i. neodvisnim tržnim načelom, ni zagotovil dokumentacije, iz katere bi bila razvidna primerjava dodatka na stroške v povezani transakciji z dodatkom na stroške v primerljivih nepovezanih transakcijah, se je tožnik strinjal z davčnim organom, da se uporabi metoda stopnje čistega dobička. Po ugotovitvi, da uporaba metode dodatka na stroške v konkretnem primeru ni uporabljiva, se je davčni organ odločil za uporabo metode stopnje čistega dobička. Tudi pri uporabi te metode je dal tožniku možnost sodelovanja v postopku. Tožniku je dal usmeritve glede avtomatičnega dela iskanja pri pripravi primerjalne analize, ko je ocenil, da tožnikova primerjalna analiza ni ustrezna. Tožnik pa navedenim usmeritvam ni sledil. Zato je davčni organ imel podlago, da je na podlagi 68. člena ZDavP-2 davčno osnovo ugotovil z oceno.
S tako imenovano primarno prilagoditvijo...
|
V obravnavani zadevi gre za nepopolne račune in nepopolne priloge računov (naročilnic in pogodb, ki jih je tožnik sklenil z navedenimi dobavitelji) v tolikšni meri, da vsebinsko ni mogoče identificirati vrste in obsega opravljenih storitev, ki so bile tožniku zaračunane, kar posledično vpliva tudi na to, da je davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zato gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost spornih računov in njihovih prilog, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka vstopnega DDV in za relevantno okoliščino, ki že sama po sebi ne dopušča pravice do odbitka vstopnega DDV
|
Za vročanje odločb v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, se uporablja ZUP, ki v 87. členu določa, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni.
V primeru osebnega vročanja s fikcijo vročitve dan, ko je bilo pisanje puščeno v hišni predalčnik, ni pravno odločilen, saj ZUP veže pravne posledice na potek 15 dnevnega roka od prvega poskusa vročitve.
|
Odpust obveznosti, sprejet v postopku osebnega stečaja, zajema tudi zamudne obresti, nastale zaradi neplačila prednostnih terjatev. V danem primeru gre za zamudne obresti od terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike. Zato je tožba tožnice v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, utemeljena.
Pravne posledice stečajnega postopka nastanejo za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice (tožnice), ki so nastale do začetka stečajnega postopka. V danem primeru pa je bil nad tožnico 5. 6. 2013 začet postopek osebnega stečaja, ki je bil pravnomočno končan 23. 2. 2017. Odpust obveznosti prav tako učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, nastale do začetka stečajnega postopka. Obveznosti iz naslova stroškov (izdaje sklepov o davčni izvršbi z dne 21. 4. 2017, 18. 12. 2013 in 19. 12. 2013) pa so nesporno nastale po začetku stečajnega postopka (5. 6. 2013) in nanje predmetni sklep o odpust obveznosti po presoji...
|
65. člen ZZdrS ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Na tej pravni podlagi je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik).
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na...
|
Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošno veljavnimi načeli in pravili dokazovanja ter da takšno postopanje upravičuje vsakršno obdavčitev. Pomeni pa, da davčni organ v konkretnem primeru odloča z nižjo stopnjo zavesti, kot se sicer zahteva za zakonito odločbo oziroma odločanje, ki je skladno z načelom materialne resnice. Gre torej za odločanje, pri katerem dvom v resničnost nekega dejstva ali okoliščine sicer ni izključen, istočasno pa so razlogi, ki govorijo za resničnost nekega dejstva močnejši od razloga, ki govori nasprotno oziroma proti njegovemu obstoju.
V postopku je davčni organ tožniku omogočil dokazovanje dejstev, ki gredo njemu v prid glede na to, da je šlo za dokaze v njegovi sferi. Ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev...
|