Rok, ki ga za izdajo odločbe v DIN določa ZDavP-2, je zakonski instrukcijski rok. Gre namreč za rok, ki velja za organ, ki mora v določenem času opraviti določeno dejanje v postopku. Prekoračitev tovrstnih rokov pa po ustaljeni sodni praksi in pravni teoriji na nadaljnji potek postopka ne vpliva, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Stališče tožnika, da se je s prekomernim podaljševanjem davčnega postopka razširil pomen 141. člena ZDavP-2 in da pogoji za prekoračitev roka za izdajo odločb niso izpolnjeni, ni utemeljeno.
Tožnik je bil obveščen tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih in tudi seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb je bila utemeljeno zavrnjena, prav tako je bilo skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko...
|
Ker so pripadniki Al Mahdija od tožnika očitno zahtevali provizijo in ga niso preganjali zato, ker je prodajal alkohol oziroma ker bi imel določeno politično prepričanje oziroma ker bi mu akter zatrjevanega preganjanja pripisal določene politične lastnosti ali versko prepričanje, ni očitno, da bi bila v tej zadevi podana katera izmed petih možnih podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. Kvečjemu bi bilo možno izpeljati, da bi napadalci lahko na zunaj opravičevali svoje maltretiranje tudi s kršenjem verskih pravil in običajev glede na to, da iz predloženih in uporabljenih informacij o stanju v izvorni državi s strani tožnika in uradne osebe nedvomno izhaja, da je v Iraku možno preganjanje zaradi upravljanja trgovin z alkoholnimi pijačami in v tem smislu lahko gre za pripisano stališče, ki nasprotuje političnim in/ali verskim prepričanjem akterjev preganjanja. Možno bi tudi bilo, da bi tožniku grozila resna škoda, ker se je izmikal plačilu provizije...
|
Tožnik, ki posluje s tujimi dobavitelji v okviru opravljanja svoje dejavnosti, bi moral poznati vsebino klavzul na računih oziroma se pred sklenitvijo posla o tem ustrezno informirati. Če je tožnik navedenim računom s klavzulami pripisoval drugačen pomen, kot ga imajo v resnici, je sam odgovoren za posledice svojega neskrbnega ravnanja. V primeru, če je menil, da računi ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, pa bi moral takšne račune zavrniti in zahtevati izdajo pravilnih računov, česar pa tožnik ni storil. Iz vsebine spornih računov nesporno izhaja, da vsebujejo klavzule, ki določajo, da DDV v državi dobaviteljev (Madžarska) ni bil obračunan. Gre za oproščene dobave blaga znotraj Skupnosti. Na podlagi navedenih ugotovitev je pravilen zaključek davčnega organa, da bi moral tožnik pri nadaljnji prodaji vozil v Sloveniji obračunati DDV po splošni ureditvi, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo posebne ureditve, kot jih določa 103. člen ZDDV-1.
|
Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.
Glede na dejstvo, da je bil A.A. zaposlen pri tožniku ter hkrati ustanovitelj in direktor hrvaške družbe A. d.o.o., ki je edini za slednjo opravljal nakupe in prodajo vozil,...
|
Tožnikovo ravnanje, kjer celotno poslovanje temelji na zaupanju do kupcev in dobaviteljev, ki se med sabo sami dogovarjajo o poslu, tožnik pa ima vlogo posrednika med obema, pri čemer od kupca ne zahteva nikakršnih zavarovanj v primeru neplačil kupcev, močno odstopa od običajne poslovne prakse in ni mogoče trditi, da tega tožnik ni vedel. Pri tem pa ni nepomembno, da je v obravnavani zadevi šlo za dobave blaga navedenim kupcem v zelo visokih zneskih in je zato tveganje v primeru neplačil s strani kupcev zelo visoko, kar vse je bilo tožniku znano.
Dejstvo, da je šlo za poplačilo zelo visokih zneskov in da se kljub dolgim plačilnim rokom tako tožnikovi kupci kot tožnik do dobaviteljev niso držali predpisanih rokov in so s plačili praviloma zamujali ter dejstvo, da je tožnik tako situacijo sprejel in se zadovoljil z že omenjenimi pogodbami o nakazilih (ki niso podpisane s strani udeležencev) ter sprejel valutna tveganja, ki izhajajo iz opisanega načina...
|
V obravnavanem primeru ne gre za navidezne posle (tretji odstavek 74. člena ZDavP-2), marveč za zlorabo predpisov o obdavčenju (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), saj so predmetne transakcije dejansko nastale in tudi bile izvedene, vendar pa so udeleženci v predmetnih transakcijah dosegli takšne davčne učinke, kot jih sicer ne bi. Pri udeleženih subjektih je pri obravnavanih transakcijah obstajalo soglasje volje za sklenitev takšnih transakcij, vendar pa je bil njihov namen izogibanje davčnim obveznostim. Čim pa se ugotovi, da gre za izogibanje uporabi predpisov o obdavčenju se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
Ni pravilno tožničino stališče glede neizkazanosti suma zmanjšanja davčne obveznosti zaradi neplačila davka. V danem primeru je potrebno upoštevati, da je bila izdana ugotovitvena odločba, s katero je bilo ugotovljeno, da je tožnica v...
|
Ker je bil dolg na podlagi delnega pobota delno poravnan, je davčni organ v tem delu postopek izvršbe ustavil, za preostanek dolga pa je odločil, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje. Izvršilnega naslova pa v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati.
|
Odbitki, ki presegajo znesek dohodnine, odmerjene po ZDoh-2, se ne morejo uveljvljati kot odbitki v prihodnjih davčnih letih.
|
Davčni organ dovoli odlog plačila davka, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni organ ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda, ki bi jo s tem lahko preprečili. Vse navedeno mora komulativno izkzatai davčni zavezanec.
|
Najnižjo osnovo za plačilo prispevkov za socialno varnost določa četrti odstavek 144. člena ZPIZ-2. V skladu z določbo 410. člen ZPIZ-2 minimalna osnova v letu 2019 znaša 56 % povprečne plače.
Najnižja osnova za obračun prispevkov za socialno varnost za osebe v delovnem razmerju, za izplačila od 1. 1. 2019 do 28. 2. 2019, znaša 911,09 eur (56 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, ki za leto 2017 znaša 1.626,95 eur). Najnižja osnova za obračun prispevkov za socialno varnost za osebe v delovnem razmerju, za izplačila od 1. 3. 2019 do 31. 12. 2019, znaša 941,67 eur (56 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec, ki za leto 2018 znaša 1.681,55 eur).
|
|
|
|
Dodani so bili naslednji opisi:
|
|
Vrhovno sodišče sprašuje:
1. Ali je drugi odstavek 90. člena Direktive o DDV mogoče razumeti tako, da dopušča izjemo od pravice do zmanjšanja osnove za DDV tudi v primeru dokončnega neplačila, če je to dokončno neplačilo posledica opustitve dolžnega ravnanja davčnega zavezanca, na primer z opustitvijo prijave terjatev v stečajnem postopku zoper njegovega dolžnika kot v predmetni zadevi?
2. Ali je tudi v primeru, da je taka izjema od pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV dopustna, pravica do zmanjšanja davčne osnove za DDV zaradi neplačila vseeno podana, če davčni zavezanec dokaže, da tudi če bi prijavil terjatve v stečajnem postopku, te ne bi bile poplačane oziroma, da so za njegovo opustitev obstajali razumni razlogi?
3. Ali ima prvi odstavek 90. člena Direktive o DDV neposredni učinek tudi v primeru, ko je zakonodajalec države članice presegel okvir dopustnega urejanja izjem, ki jih določa drugi odstavek 90....
|
V obravnavani zadevi po presoji sodišča ob upoštevanju odločb delilne pogodbe ne gre za zamenjavo ene nepremičnine za drugo nepremičnino oziroma za dejanski stan, kot ga opredeljuje določba prve alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča gre za prenos lastninske pravice ob razdelitvi solastnine in za situacijo iz pete alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2. Davčna organa sta v postopku uporabila drugačno materialno pravo, in sta štela, da je šlo za menjavo lastniških deležev na več nepremičninah ob sočasnem doplačilu glede na razliko v vrednosti nepremičnega premoženja pa nista presojala, ali je pri prenosu lastninske pravice prišlo do obdavčljivega presežka v smislu pete alineje 3. člena ZDPN-2.
|
V izjemnem primeru, ko šibkejši posameznik zaradi preslepitve s strani organizirane skupine ostane brez doma, je dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napake volje presežen. V tožbenih trditvah opisani historični dogodek se ujema z abstraktnim dejanskim stanom iz prvega odstavka 86. člen OZ.
Presoja utemeljenosti revizijskega očitka o kršitvi metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je odvisna od odgovora na vprašanje, ali sta nižji sodišči upoštevali celoto indicev in pri tehtanju med njimi z izkustvenimi in logičnimi pravili ugotavljali, kateri indici imajo glede na vsebino pravno relevantnega dejstva odločilen pomen pri indičnem sklepanju. Odgovor na zastavljeno vprašanje je nikalen.
|
Ugovora napake volje ni mogoče uveljavljati v postopku odmere davka na promet nepremičnin, ampak v pravdnem postopku.
|
Do 28. 2. 2019 je treba vložiti napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem za leto 2018, in sicer na novem obrazcu: Napoved za odmero dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem.
Bistvena novost je tabela 9 v napovedi, kamor se vpisujejo dodatni podatki o oddanih stavbah in delih stavb za namene vodenje evidence trga nepremičnin. Slednje predstavlja za davčne zavezance poenostavitev, saj s tem preneha obveznost poročanja fizičnih oseb o najemnih pravnih poslih s stavbami in deli stavb Geodetski upravi RS. Ugotavljamo pa, da so napovedi pomanjkljivo izpolnjene, predvsem ni izpolnjena tabela pod točko 9. To je treba izpolniti le v primeru, da je bil najemni posel (pogodba ali aneks) za stavbe ali dele stavb, ki so v Sloveniji, sklenjen v letu 2018 za obdobje daljše od 6 mesecev.
Prepričani smo, da vam bodo primeri izpolnjenih napovedi v pomoč pri pravilnem izpolnjevanju vaših davčnih obveznosti.
Če potrebujete dodatno pomoč, nas lahko pokličete na 08 200 1001.
|
Plačilo denarne obveznosti, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta (davčne odločbe) samo po sebi ne pomeni škode v smislu 32. člena ZUS-1. V posledici plačila oziroma izterjave obveznosti sicer lahko nastane tudi škoda, ki je upoštevna v smislu zakona, ta pa je lahko podlaga za izdajo začasne odredbe, če je težko popravljiva. Pritožnik pa ni navajal ne upoštevne oblike škode, ne zatrjeval, zakaj bi bila težko popravljiva.
|