Finančni organ v konkretnem primeru ni ugotovil okoliščin, ki bi za mesec december 2007 izključile pravico do takojšnjega odbitka vstopnega DDV in kasnejše popravke zaradi neposlovne rabe nepremičnine, zato je nepravilno uporabljeno materialno pravo in je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
|
Tožnica ni ravnala v skladu z določbami 31. člena ZDavP-2, ki določa obveznost dokumentiranja. Tožnica bi morala voditi gotovinsko poslovanje na način, da bi se v trenutku preveritve v postopku DIN višina stanja gotovine v blagajni ujemala s poslovnimi dogodki. Slednjega tožnica v postopku ni uspela izkazati.
Tožnica sicer nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju, vendar za to, da bi izpodbila verodostojnost zapisnika z dne 4. 11. 2015, ki ima značaj javne listine, v postopku kot tudi v tožbi ni predložila nobenih dokazov.
|
V konkretnem primeru obstajajo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, omogočajo zaključek, da je tožnik vedel in ne le moral vedeti, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan.
Povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. v smislu določb ZDDPO-2 je objektivna okoliščina, ki omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljena je bila poslovna povezanost med tožnikom in družbo A. d.o.o., zaradi česar je tožnik moral biti seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Tožnik je vedel, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Sam način tožnikovega poslovanja in družbe A. d.o.o. je kazal na to, da je bil tožnik ustanovljen zgolj z...
|
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča RS v davčnih zadevah je navidezni posel pogodba, ki jo stranki skleneta, ne da bi imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina tega posla, temveč le z namenom zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkuje pogodba s tako vsebino. Stranki želita le navzven prikazati, da je med njima sklenjen takšen pravni posel, v njunem medsebojnem odnosu pa njegovega učinka ne želita.
Iz obrazložitve odločb davčnih organov ni razvidno, kaj razumeta pod pojmom navideznega pravnega posla oz. kaj razumeta pod pojmom zlorabe predpisov. Davčna organa institutov materialnega prava (tretjega in četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2) nista uporabila v skladu z njegovo vsebino.
Davčni organ se mora opredeliti in pojasniti konkretne okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da gre za navidezne posle, pri čemer mora konkretno pojasniti, katera dejstva so za to pravno podlago odločilna in zakaj ugotovljeno...
|
Pogoj za izterjavo obveznosti po določbi drugega stavka prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 obstoj izvršilnega naslova (odmerne odločbe) po določbah ZDavP-2, ki se izda v ugotovitvenem postopku, ob udeležbi stranke, to je osebe, zoper katero teče postopek. Takšna odmerna odločba skladno s 1. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 po izvršljivosti predstavlja izvršilni naslov in podlago za izvršbo zoper poroka. Ravnanje davčnega organa, ki je v obravnavani zadevi izdal izpodbijani sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva iz naslova zakonskega poroštva po 148. členu ZDavP-2 zoper tožnika kot poroka, ni pravilno.
|
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali odhodek, ki ga je tožnik izkazal v obračunu DDPO za obravnavano obdobje, izkazan na podlagi računa madžarske družbe poslovno potreben ali ne. Zlasti je sporno, ali je zaračunana pogodbeno dogovorjena razlika v ceni ekonomsko smiselna oziroma gospodarsko koristna, glede na dejstvo, da gre za transakcijo med povezanima osebama, za katero na podlagi 16. člena ZDDPO-2 veljajo določbe o transfernih cenah. Madžarska družba je na podlagi pogodbe od tožnika kupovala surovino ortoksilen, ga predelala v AFK in končni izdelek AFK (tekoči ali v luskah) prodala tožniku.
Na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi....
|
Na podlagi 121. člena ZDavP-2 velja zavarovanje do dneva izpolnitve oziroma plačila davčne obveznosti. Na podlagi 122. člena ZDavP-2 se zavarovanje ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Ko davčna obveznost ugasne ali ne more več nastati, davčni organ zavarovanje nemudoma sprosti (prvi odstavek). Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne opravičuje (drugi odstavek). Sodišče je v predmetni zadevi presojalo ali so podani predhodno navedeni zakonski pogoji za sprostitev zavarovanja. Namen instituta začasnega zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti je v tem, da se zavaruje izpolnitev bodoče terjatve in kot izhaja iz 121. člena in 122 člena ZDavP-2 traja dokler davčna...
|
Davčni organ dejanskega stanja zadeve sploh ni ugotavljal, saj je zavzel stališče, da bi morale biti transakcije najema oproščene plačila DDV in zato sploh ni ugotavljal, kolikšen del vstopnega DDV bi bil zavezanec upravičen odbiti potem, ko bi del poslovne stavbe dal v oproščen najem.
Zaradi napačne razlage določb ZDDV-1 in s tem napačne uporabe materialnega prava se obseg pravice do odbitka DDV v obravnavani zadevi sploh ni ugotavljal, zaradi česar dejansko stanje glede tega sploh ni bilo ugotovljeno.
|
V obravnavani zadevi je razlaga materialnega prava napačna in je posledično napačno in nepopolno ugotovljeno tudi relevantno dejansko stanje. V skladu z materialnopravno razlago, ki jo je podalo Vrhovno sodišče RS v sklepu je treba presoditi vse relevantne okoliščine sklenitve poslov (ali gre za sklepanje poslov preko zastopnika ali ne) ter nato posledično objektivne okoliščine na strani zastopnika glede presoje ali je podan zastopnikov subjektivni element pri sklepanju poslov in nato tudi odgovornost zastopanega (tožnika).
|
Obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu v Republiki Sloveniji, se presoja na podlagi preteklega ravnanja tujca.
Sodišče meni, da tožena stranka od tožnika ne zahteva idealnega ravnanja, pač pa ugotavlja, da se ni podrejal pravnemu redu Republike Slovenije in to ne samo v enem primeru, pač pa tako s tem, ko v daljšem časovnem obdobju, ko je bil direktor družbe A., d.o.o., to je v času petih let, ni storil ničesar, da bi družba poravnavala svoje obveznosti.
|
Če zavezanec za obračunavanje in plačevanje prispevkov za socialno varnost teh ne obračuna in ne plača, jih ugotovi davčni organ in jih zavezancu naloži v plačilo.
|
Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa zgolj verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kakor tudi višina te obveznosti.
Za zavarovanje po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti in da zato pri ugotavljanju njene višine ni treba upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.
|
Iz obravnavane zadeve izhaja, da je tožnica vložila napoved za odmero DPN v zvezi s Sodno poravnavo zaradi razdružitve solastnine na nepremičninah.
Pri tem pa v zadevi naj ne bi bil sporen prenos tožničine lastninske pravice in njena odplačnost. V takšnem položaju pa je po presoji sodišča treba upoštevati določilo 5. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 ter preveriti, ali so sploh podani pogoji za obdavčitev takšne transakcije. ZDPN-2 namreč skladno s omenjeno določbo podvrže obdavčitvi le promet s tistim delom nepremičnine, ki presega lastniški delež posameznega solastnika in ki ga je posamezni solastnik dobil plačanega. Pri razdelitvi solastnine namreč ni obdavčitve z DPN, razen v morebitnem presežku, kot je to izrecno izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji nedavni sodbi X Ips 54/2017 z dne 16. 5. 2018. Za to pa je najprej treba ugotoviti morebiten obstoj takšnega presežka.
|
O tožnikovi zahtevi je že bilo odločeno, ugotovljeno je bilo preplačilo v znesku 2.263,31 EUR, tožnik je bil seznanjen na kakšen način se bo preplačilo porabilo. Kljub temu je dne 2. 11. 2016 ponovno vložil zahtevo za vračilo preplačanih sredstev. Ker gre za ponovno vložitev zahteve, o kateri je že bilo odločeno, se sodišče strinja, da bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti zahtevi se je namreč že vodil upravni postopek in o njej je že bilo pravnomočno odločeno.
|
Navidezni posli oz. pogodbe so lahko absolutno navidezni (fiktivni), kar pomeni, da stranki pravnega posla nista sklenili in da tretjim osebam lažno prikazujeta, da sta ga; takšna pogodba torej ne prikriva druge pogodbe. Lahko pa takšna pogodba prikriva pogodbo, ki izhaja iz prikrite pogodbene volje strank, gre za relativno navidezno pogodbo (simulirano); v takšnem primeru je za obdavčenje relevanten prikrit pravni posel. Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, čeprav je praviloma povezan s tem, da se želi tretji osebi (tudi davčnemu organu) prikazati neresnična dejstva kot resnična in jo spraviti v zmoto.
|
Dohodnina od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine tožniku je bila že pravnomočno odmerjena. Odločitev je utemeljena v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.
|
Zakon ne zahteva, da davčni zavezanec splošno davčno olajšavo iz 111. člena in olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena uveljavlja, ampak se mu ti olajšavi priznata po samem zakonu, če davčni organ na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, ugotovi, da gre za takega zavezanca.
|
Pravnomočna odprava odločbe brez vrnitve v ponovni postopek učinkuje drugače, kot njena pravnomočna odprava z vrnitvijo v ponoven postopek. V prvem primeru je upravni organ dolžan odvzeto vrniti, saj izterjana oziroma prostovoljno plačana obveznost ne bo ponovno odmerjena. Kadar pa je odmera vrnjena v nov postopek, niso podani pogoji za vračilo obveznosti, ki je bila prisilno izterjana ali prostovoljno izpolnjena.
|
Tožnik v upravnem sporu ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na obstoj in obseg terjatve, ki jo ima do svojega dolžnika, saj so to pravice in pravne koristi dolžnikovega dolžnika, ki jih lahko uveljavlja le on sam.
|
Iz spisov sledi, da je bil tožnik pred začetkom nadzora poučen o pravici, da je navzoč pri nadzoru in tekoče obveščen o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih pri nadzoru. Obveščen je bil tudi o nameravanih poizvedbah, opravljenih v okviru mednarodne pomoči pri tujih davčnih organih, in seznanjen z rezultatom teh poizvedb. Medtem ko mu je bila prošnja za posredovanje podatkov o vsebini nameravanih poizvedb utemeljeno zavrnjena ter pri tem skladno z določbami 139. člena ZDavP-2 pojasnjeno, da bi informacija o tem, od katere države in za katere podatke je davčni organ opravil poizvedbo, lahko onemogočila oziroma otežila potek in namen davčnega inšpekcijskega nadzora. Gre za zaključek, ki se očitno navezuje na ugotovitve davčnih organov o nekorektnem sodelovanju tožnika v postopku nadzora in iz katerih izhaja logičen sklep, da bi se le-to lahko nadaljevalo tudi z oviranjem poizvedb pri tujih organih in s tem vplivalo na verodostojnost zbranih podatkov.
|