Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.
|
Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.
|
Prvostopenjski organ bi moral v obravnavani zadevi upoštevati, da gre pri zlorabi sistema NCTS za posebno okoliščino po 239. členu CZS, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ ugotoviti očitno malomarna ravnanja tožnika, zaradi katerega tožnik ni mogel ugotoviti navedene napake. Tako očitno malomarno ravnanje tožnika, zaradi katerega tožnik napake carinskega organa ni mogel ugotoviti, pa po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izkazano. Prvostopenjski organ navaja, da tožnik ni ravnal z vso potrebno in zahtevano skrbnostjo, ker ni sprejel vseh potrebnih ukrepov, da bi se zaščitil pred vsemi tveganji. Vendar pa dejstvo, da tožnik ni sprejel vseh potrebnih zaščitnih ukrepov, ki bi pomenili zaščito pred vsemi tveganji, po presoji sodišča lahko pomeni, da tožnik ni ravnal v smislu zelo dobrega gospodarstvenika in z veliko stopnjo odgovornosti, ne pa, da je ravnal očitno malomarno.
|
ZUP razlikuje med procesnim položajem, ko vloge sploh ni mogoče obravnavati, ker ne vsebuje najosnovnejših podatkov za to (67. člen), in položajem, ko je vlogo sicer mogoče obravnavati, vendar stranka ne predloži dokazov, na podlagi katerih bi se organ lahko prepričal o utemeljenosti njenega zahtevka. Določba, da organ v takem primeru postopek nadaljuje, zato smiselno pomeni, da mora organ odločiti na podlagi podatkov, ki so mu na voljo, oziroma nadaljevati ugotovitveni postopek.
|
Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana.
Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice...
|
Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.
|
Tožniku se očita, da je v letu 2013 knjigovodsko izkazoval vnaprej vračunane stroške, saj je fakture po Pogodbi prejel šele v letu 2014, predmet Pogodbe pa je nanj prešel šele v letu 2014, vsled česar neopredmetenih sredstev, ki so predmet Pogodbe, v letu 2013 še ni obvladoval. Zato je v nasprotju z določili SRS že v letu 2013 v svojih knjigah pripoznal nakup obravnavanih neopredmetenih sredstev in na tej podlagi neupravičeno znižal davčno osnovo na račun davčne olajšave za RR.
Nakup licenc se po drugem odstavku 7. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za raziskave in razvoj izrecno ne šteje med vlaganja za nakup RR storitev. Tožnik trdi, da Pogodba ni licenčna pogodba, saj ne gre za odplačen prenos uporabe pravice, temveč nakup RR storitev, saj je tožnik s prodajalcem pri RR storitvah sodeloval že na podlagi dogovorov iz leta 2012, kar se je odrazilo v obliki tehnologije, posledično pa je tožnik lahko kupil RR storitve, ki so jih zanj...
|
Tožnik ponavlja pritožbene navedbe, da skupaj z mamo živita na istem naslovu, vendar mami plačuje pavšal za bivanje v skupni gospodinjski enoti, s čimer ji pomaga pri plačilu nujnih skupnih stroškov, ki jim sodišče ne sledi. Tožnik poskuša te navedbe relativizirati, tudi s predložitvijo potrdila iz gospodinjske evidence, ki pa ga sodišče kot prepozen dokazni predlog zavrača. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik v zahtevi za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo jasno navedel, da živi v skupnem gospodinjstvu z mamo, takšno zahtevo pa je vložil po prejemu poziva prvostopenjskega organa na dopolnitev zahteve, s katerim ga je organ izrecno opozoril na družinske člane skupnega gospodinjstva.
|
Vrhovno sodišče je presojalo, ali je določitev plačila DDV bistvena sestavina pogodbe. Presodilo je, da je v tej zadevi odgovor pritrdilen, saj je prodajalec s takšno pogodbeno klavzulo uresničeval pravico do odbitka. Dogovor o izbiri davčnega režima po 45. členu ZDDV-1 je tako sestavni del kavze pogodbe. Ker kupec na izbiro davčnega režima ni pristal, marveč je bil pripravljen plačati tisto, kar mu bo naložila FURS, do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe ni prišlo.
|
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo...
|
Subvencija ni bila namenjena opravljanju tožnikove obdavčljive dejavnosti, marveč za doseganje ciljev, ki so v javnem interesu. Tožnik kot nosilec projekta pa je od osebe javnega prava prejel nepovratna sredstva. Tožnik je dobil povrnjena sredstva preko javnega razpisa in dobljene subvencije in tako gre za neobdavčljivo dejavnost, od katere si tožnik ne more odbijati DDV, saj se dejavnost izvaja v javnem interesu. V obravnavanem primeru za transakcije, ki so opravljene v korist organa oblasti, ki je dal subvencijo in se tako obravnavana subvencija ne odraža v ceni na stopnji končne potrošnje.
Davčni zavezanec ima pravico do odbitka DDV tudi od računov s prilogami, ki so sicer formalno pomanjkljivi, vendar pod pogojem, da vsebujejo najmanj takšne podatke, ki davčnemu organu omogočajo, da preveri ali so izpolnjeni vsi vsebinski pogoji v zvezi s to pravico. Davčni organ je pravilno ocenil, da obravnavani računi s prilogami ne zadostujejo formalnim pogojem iz...
|
Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožnik v postopku, ki se nanaša na vračilo davka družbi A. d.o.o. - v likvidaciji in v katerem je bila omenjeni družbi izdana odločba, zahteval priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, o čemer bi tekel postopek oziroma bi bilo odločeno v navedenem postopku. V navedenem postopku tožnik tako položaja stranke ni pridobil. Zato je bila tožniku tudi zavržena pritožba zoper odločbo organa prve stopnje z dne 27. 6. 2019, slednje pa je tudi razlog, da tožnik ne more biti legitimiran za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje.
|
Okoliščina za obnovo v obravnavanem primeru ni verjetno izkazana, zaradi česar bi moral prvostopenjski organ tožnikov predlog za obnovo na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavreči, tako kot pravilno navaja tudi pritožbeni organ. Vendar pa navedeno tudi po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost odločitve, saj je davčni organ odločil več, kot bi bilo treba, s čimer se tožnikov pravni položaj v obravnavani zadevi ni v ničemer poslabšal.
|
Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.
|
V konkretnem primeru ne gre za prvi promet oziroma prvo registracijo zadevnega vozila, kar preprečuje uveljavljanje oprostitve oziroma vračila davka, ki ga zahteva tožnica. Kar je tudi logično, saj je bil davek že plačan pri prvem nakupu oziroma registraciji zadevnega vozila. Ta pa lahko, kot rečeno bremeni le prvega kupca, ki bi (ob izpolnjenih pogojih iz 5. člena) lahko zahteval, da se ga oprosti plačila, pa tega očitno ni storil. Ne more pa tega zahtevati nadaljnji kupec vozila, ki bi s tem ne le neupravičeno, temveč tudi v nasprotju z zakonom posegel v že zaključeno davčno-pravno razmerje.
|
Navedba davčnega organa, da sklepa, da so bile listine (delovni nalogi) sestavljene za potrebe DIN, ker jih tožnik v postopku DIN do izdaje zapisnika ni predložil, ne zadošča. Prav tako toženka ne pojasni, zakaj naj predložene listine ne bi izkazovale obsega storitev po vrstah in obsegu, torej, v čem naj bi bile neverodostojne. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni razvidno, s čim naj bi bilo izkazano, da zaračunana storitev ni bila opravljena.
V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv poslan na navaden elektronski naslov in ne v varni elektronski predal, kar je neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Tožniku torej ni mogoče očitati zamude roka pri dostavi zaprošene dokumentacije na podlagi nepravilno vročenega poziva, zato je utemeljen tožnikov ugovor, da mu pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe.
|
Po Pogodbi je bila kupnina dogovorjena na določljiv način. Pogodbene stranke so s Pogodbo določile izhodišče glede kupnine (4 mio EUR), glede na stanje v družbi A. na dogovorjen presečni datum pa je bilo dogovorjeno, da se znesek kupnine lahko na način, ki so ga pogodbene stranke določile s Pogodbo, zviša ali zniža. Takšne pogodbe klavzule so pri transakcijah s poslovnimi deleži, ki dejansko predstavljajo celoto kapitala gospodarske družbe, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru, običajne, saj kupec s tem postane imetnik deležev, ki ga upravičujejo do popolne upravljavske avtonomije v družbi, slednja pa predstavlja „živ organizem“ oz. delujočo pravno osebo, v kateri se stanje tekoče spreminja, kupčeva obveznost pa je posledično logično odvisna od stanja v družbi na dogovorjen presečni datum. Kljub temu, da se je točen znesek kupnine izračunaval naknadno, pa je bil mehanizem za izračun dogovorjen že s Pogodbo (s čimer je bila kupnina torej že tedaj...
|
Tožnici se je z zahtevo po predložitvi dokazov o načinu pridobivanja premoženja njenega moža oziroma o poslovnih dogodkih, ki so mu omogočili izročitev gotovine, postavilo breme nemogočega dokaza, kar je z vidika učinkovitega varstva pravic nedopustno. Navedeno pa davčnemu organu ne preprečuje nasprotovanja, da je tožnica prejela darilo, vendar v tem primeru dokazno breme preide nanj. Za svoje trditve mora predložiti dokaze in navedbe dokazati, saj zakon za to fazo postopka in ne glede na obseg dostopnih informacij davčnemu organu ne omogoča delovanja na nivoju verjetno ugotovljenega dejanskega stanja.
|
Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev.
|
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US).
|