Na podlagi določb 3. in 4. odstavka 3. člena ZDavP-2 določbe zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za socialno varnost in tudi za pripadajoče zamudne obresti.
Na podlagi določbe 126. člena ZDavP tek zastaranja pravice do odmere davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere davka in o katerem je bil davčni zavezanec obveščen. Tudi po presoji sodišča predstavlja prvotna odločba o odmeri prispevkov za socialno varnost z dne 16. 2. 2007 uradno dejanje davčnega organa z namenom odmere, ki pretrga tek zastaralnih rokov.
|
Da ne bi prišlo do dvojnega obdavčenje, ima zavezanec pravico uveljavljati odbitek za ustrezni znesek davka od dohodka, ki je bil plačan v Švici. V danem primeru pa tožnik ni niti uveljavljal, niti dokazal, da bi iz naslova prejetih obresti v Švici, v omenjeni državi plačal kakršnikoli davek.
|
Institut popravka oziroma zmanjšanje davčne osnove je v pozitivni zakonodaji predviden po določenem postopku, pred tem pa mora biti opravljen popravek odbitka vstopnega DDV in obvestilo dobavitelja. Ob teh pogojih se potem popravek lahko izvrši pri dobavitelju v davčnem obdobju, v katerem je prejel pisno obvestilo prejemnika, da je popravil vstopni DDV.
|
Ni sporna ugotovitev, da je tožnik opravil storitve, kar izhaja tudi iz pogodb, za kar je prejel plačilo, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti zgolj o finančnem toku. Tudi po mnenju sodišča sam način, od kod so sredstva prišla, torej ali gre za evropska sredstva ali sredstva iz drugih skladov, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je navedena sredstva prejel po pogodbi kot partner nosilca projekta, kar ne spreminja okoliščin, da je opravil obdavčljiv promet.
|
Najemna pogodba je bila predložena pristojnemu upravnemu organu in iz nje jasno izhaja, da sta tožnik in najemnik sklenila najemno pogodbo za mesečno najemnino v višini, kot je določeno v 2. členu. Zato tudi po mnenju sodišča ne gre za situacijo iz 5. člena ZDDV glede obdavčitve uporabe blaga za neposlovne namene in ugotavljanje davčne osnove v smislu 6. točke 21. člena ZDDV, kar želi prikazati tožnik, ampak gre za obdavčitev najema v skladu s splošnimi določbami ZDDV (3. člen in 8. člen ZDDV, upoštevaje davčno osnovo po 1. odstavku 21. člena ZDDV).
|
Kot izhaja iz seznama izvršilnih naslovov, je rok plačila po izvršilnem naslovu 4. 2. 2008. Izpodbijani sklep o izvršbi z dne 5. 2. 2008 je bil izdan zakonito, potem, ko dolžnik svoje obveznosti ni prostovoljno poravnal. Zato je očitani dan zamude tožniku v obliki zamudnih obresti (74,13 EUR) utemeljeno obračunan.
Tožnik ni z ničemer izkazal, da je imel namen dolg prostovoljno poravnati, pa ga ni mogel, ker so bila sredstva blokirana (npr. z nalogom banki za prenos sredstev na račun tožene stranke v roku za izpolnitev). Zato njegovi očitki, da ni mogel pravočasno plačati naloženega zneska davka zaradi po njegovem neupravičene blokade sredstev na transakcijskem računu v času od 11. 10. 2007 do 6. 2. 2008, na pravilnost v tej zadevi obravnavanega sklepa o davčni izvršbi, ne vplivajo.
|
V obravnavanem primeru je pritožbeni organ po vloženi tožbi zaradi molka organa izdal upravni akt, s katerim je dokončno odločil o tožnikovi obveznosti in tožnik pri tožbi ne vztraja (3. odstavek 39. člena ZUS-1). Zato je sodišče ob upoštevanju odločbe US RS odločilo o stroških upravnega spora po 1. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče odloči o stroških postopka po določbah ZPP.
|
Pogoji za vračilo vstopnega DDV tožniku niso podani, saj je tudi po mnenju sodišča ugotovljena navideznost poslov po spornih računih, ki pomenijo zlorabo pravic in so v nasprotju s ciljem, ki ga zasleduje ZDDV, tožniku pa je mogoče očitati, da je vedel, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. V primerih, kot je obravnavani, gre za mreže, v katerih eden od udeleženih, t.i. missing trader državni blagajni ne plača zneska DDV, ki ga zaračuna, drugi pa ga odbije.
|
Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah, je imel davčni organ zakonsko podlago za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Davčni organ je pri ugotovitvi davčne osnove izhajal in se oprl na podatke, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, kot so: podatki o prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah ipd, kot izhajajo iz dokumentacije tožnika.
Vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP-2, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno.
Možnost sodelovanja pri sestavi zapisnika o inšpekcijskem pregledu je zagotovljena s podajanjem pripomb na zapisnik in ni treba, da bi se zapisnik pisal sproti, kot zmotno meni tožnik.
|
Izdajatelji računov za tožnika niso opravili zaračunanih storitev, od katerih je tožnik odbil vstopni DDV. V konkretnem primeru je šlo za navidezne pravne posle, tožnik pa ni uspel dokazati nasprotnega, zato iz naslova prejetih računov nima pravice do odbitka vstopnega DDV.
|
Prvostopni organ je v ugotovitvenem postopku dokazal, da t. i. neplačujoči gospodarski subjekti niso dobavili blaga tožniku, kar je ugotovljeno tudi z navzkrižnimi pregledi pri navedenih subjektih. Ker ne obstoja resnični promet blaga med izdajatelji računov in tožnikom, gre tudi po mnenju sodišča za navideznost poslov in za fiktivne račune.
Tudi iz sodb Sodišča Evropske Unije izhaja, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katere edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti.
|
Ker je bil tek 5 letnega zastaralnega roka do izterjave izvršilnih naslovov pretrgan z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe, saj gre za uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen, je zastaranje začelo teči znova. Tako ni nastopilo niti relativno niti absolutno zastaranje pravice do izterjave neplačanega RTV prispevka.
|
Pravna podlaga za toženkino odškodninsko odgovornosto je (v bistvenem delu) v 170. členu ZOR. Delodajalec odgovarja namesto delavca tudi, če je prišlo do škode v zvezi z uporabo nevarne stvari ali pri opravljanju nevarne dejavnosti, torej če je delodajalec imetnik nevarne stvari, ki jo je uporabljal prek delavca, oziroma če se delodajalec ukvarja z dejavnostjo, ki je nevarna, nevarno dejavnost pa je izvajal s pomočjo delavca.
|
Izplačevalec osebnih prejemkov se mora ravnati po davčnih predpisih tudi, če nakazuje osebni prejemek fizične osebe na transakcijski račun tretje osebe ali v tujino. Prejemnik dohodka se namreč ne more izogniti plačilu davkov tako, da znesek pred prejemom odstopi neki tretji osebi, saj lahko razpolaga le z zneskom po obdavčitvi (neto znesek), ne pa tudi z zneskom pred obdavčitvijo (bruto znesek).
|
Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakršnokoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.
|
Tožnik je sporne račune evidentiral v svoje poslovne knjige kot prejete račune za opravljene prevozne storitve, čeprav je iz CMR, ki se nanj sklicujejo računi, razvidno, da prevoznih storitev ni opravila oseba, ki je izdala račune, temveč jih je opravila tretja oseba. Računi, v katerih so zaračunane prevozne storitve, ne izkazujejo resničnega stanja poslovnih dogodkov, zato gre za neverodostojne knjigovodske listine. Ker gre za račune, ki so neverodostojni in ne izkazujejo resničnega dogajanja, saj je dobava blaga oziroma storitev tožniku potekala drugače, kot izkazujejo sporni računi, mu ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.
|
V konkretnem primeru gre za procesno situacijo, ko je upravni organ izdal odločbo, s katero je ugodil tožnikovi pritožbi. Po izdaji drugostopenjske odločbe je bil tožnik v skladu z 39. členom ZUS-1 pozvan k izjasnitvi, ali vztraja pri tožbi ali jo razširja tudi na nov upravni akt. Tožnik na poziv v postavljenem roku ni odgovoril, zato je sodišče postopek ustavilo.
|
Pravna podlaga za naložitev plačila trošarine je v 17. členu ZTro. Navedene določbe zavezujejo prav vsakogar, ki ima kakorkoli povezavo s trošarinskimi izdelki. Plačnik trošarine je tudi oseba, ki kupi trošarinske izdelke v smislu 16. člena ZTro. Solidarna odgovornost iz 4. odstavka 17. člena ZTro, po katerem je v primeru, če je v skladu s tem členom več oseb odgovornih za plačilo trošarine, odgovarjajo za plačilo trošarine solidarno.
|
Ker vrednost izpodbijanega dela sodbe ne presega revizijskega praga za dovoljenost revizije po samem zakonu in ker revizija ni bila dopuščena, jo je bilo treba kot nedovoljeno zavreči.
|
Med strankama je sporno, ali ima lahko tožnik položaj stranskega udeleženca v pritožbenem davčnem postopku zoper družbo. Na podlagi določbe 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka oseba, ki izkaže pravni interes. Tožnik v svojih vlogah kot pravni interes navaja, da bo odločitev davčnega organa imela pomemben vpliv na kazenski postopek, ki se vodi proti njemu kot izključenemu družbeniku ter na postopek v zvezi z oškodovanjem družbe. S tem pa tudi po presoji sodišča zatrjuje le posredne pravne koristi, o katerih se določa v drugih postopkih.
|