V obravnavani zadevi ne gre za prekrškovni postopek, ki se vodi po Zakonu o prekrških, marveč za davčni postopek, v katerem se kot materialno pravo uporablja ZDavPR. Gre za dva različna postopka, podlaga za oba pa je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s postopkom potrjevanja računov, ki se vodita pred različnima pristojnima organoma. Na pravilnost ugotovitve davčnega organa v izpodbijani odločbi tožbeni ugovori glede obilice dela zaradi množičnega obiska na prireditvi Pivo in cvetje v Laškem in močnega glavobola A. A., ki predstavljajo olajševalne okoliščine pri ugotavljanju tožnikove odgovornosti, na izpodbijano ugotovitev nimajo vpliva.
|
Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ne izhaja, ali se tožniku davek za plovilo PI-... odmerja, ker je to plovilo vpisano v vpisnik morskih čolnov po Pravilniku (torej po prvi alineji 2. člena ZDVP) ali ker je njegov lastnik tožnik kot rezident Slovenije, plovilo pa izpolnjuje tehnične pogoje za vpis, čeprav v vpisnik sploh ni vpisano oz. ni vpisano, ker je registrirano v tujini (torej po drugi ali tretji alineji 2. člena ZDVP). V prvem primeru bi tožnikovi argumenti o izbrisu iz vpisnika morskih čolnov z odločbo uprave za pomorstvo iz leta 2017 lahko bili pravnorelevantni, v drugem primeru pa bi utegnilo biti pravnorelevantno dejstvo, da tožnik več ni lastnik predmetnega plovila, kar dokazuje s prodajno pogodbo iz leta 2018.
|
V primeru, kot je obravnavani, finančni organ ni imel podlage, da uporabi metodo odbitka po 136. členu ZDoh-2, za kar se zavzema tožnik, saj Konvencija napotuje na uporabo metode oprostitve s progresijo. Po drugem odstavku 18. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanja utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja, ki ureja med drugim tudi obdavčitev pokojnin, se namreč plačila, ki jih država pogodbenica plača po določbah zakonodaje o socialni varnosti ali podobne zakonodaje te države (ZDA) rezidentu druge države pogodbenice (Slovenije), obdavčijo samo v državi, ki taka plačila izplačuje (torej ZDA). Slednje pomeni, da je pravica do obdavčitve konkretne pokojnine, ki jo je tožnik - rezident Slovenije, prejel iz ZDA, dana izključno samo eni državi pogodbenici (torej ZDA). To pomeni, da je tožnik v celoti obdavčen glede pokojnine v ZDA, zato se v Sloveniji ta prejemek ne obdavči in...
|
Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Bruseljsko uredbo I, saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana Tuja sodna odločba, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.
|
Davčni organ v izpodbijani odločitvi glede zmanjšanja davčne izgube ne bi smel upoštevati v nabavno vrednost nepremičnin obveznosti, ki so nastale v letu 2007, in ki so v letu 2018, ko je bila izdana izpodbijana odločba, že absolutno zastarane. Po šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano, kar pa ni obravnavani primer.
V primeru, ko se pojavi dvom v resničnost poslovnih dogodkov, je na zavezancu, torej v konkretnem primeru na tožniku, da dokaže, da se zaračunane storitve navedeni družbi dejansko nanašajo na 57. člen ZDDV-1 in so s tem oproščene obračunavanja izstopnega DDV, torej da so računi pravilni tudi po vsebini. To pa obenem pomeni, da tožnik ne more zahtevati od davčnega organ, da dokaze v tej zvezi zbira uradoma, saj je to obveznost davčnega...
|
Na podlagi določbe 97. člena ZDavP-2, ki ureja vračilo davka, se v primeru, če je z odločbo ali predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, preveč plačani znesek vrne po uradni dolžnosti. Enako velja v primeru razlike med davčno obveznostjo, obračunano in plačano po prvotnem obračunu, in višino obračunane obveznosti po popravku obračuna. Vendar pa ZDavP-2 v 97. členu tudi določa, da terjatev zavezanca za davek po tem členu ne more biti predmet razpolaganja v civilnih razmerjih, niti predmet izvršbe. Odstop oziroma cesija terjatve davčnega zavezanca do davčnega organa tretji osebi, kot civilnopravno razmerje, po zakonu (ZDavP-2) ni dopusten. Pri uveljavljanju popravka obračuna DDV in učinkov cesije terjatve na davčnem področju, veljajo davčni predpisi. V tem delu je ZDavP-2 specialnejši predpis (lex specialis), zato velja ZDavP-2 in ne OZ.
|
V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastne poslovne deleže, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu. Navedeno torej velja ne glede na očitke davčnega organa o namenu, ki da je bil v izognitvi plačilu 25 % davka na izplačilo dobička ter o ohranitvi pravic v tožeči stranki s strani družbenika, o povezanosti oseb, udeleženih pri transakciji ter o nižji obdavčitvi kupnine za lastni delež kot izplačanega dobička. Ker zakon v trenutku nastopa davčne obveznosti ni določal dodatnih pogojev za (ne) priznanje obdavčitve odkupa lastnih poslovnih deležev in prejete kupnine na podlagi ZDoh-2 oziroma za obdavčitev le-te kot dividend, pa tudi ni upoštevna presoja ekonomske in poslovne...
|
Tožnik je odbitek DDV uveljavljal na podlagi sklepa o domiku, čeprav le-ta ne vsebuje podatkov, potrebnih za uveljavljanje odbitka. Tožnik je na sklepu namreč sam napisal, da je bila kupnina plačana ter da je sklep postal pravnomočen ter da uveljavlja odbitek. V primeru, če je kot plačnik DDV določen dolžnik, sodišče v njegovem imenu plačati DDV ter pred plačilom obvestiti pristojni finančni urad, pri čemer se kot obvestilo lahko šteje tudi sklep o izročitvi nepremičnine, če vsebuje vse podatke (višina plačila, kdaj bo plačilo izvedeno, za račun katerega zavezanca); kupec nepremičnine pa lahko uveljavlja pravico do odbitka na podlagi sklepa o izročitvi, na katerem je sodišče obračunalo DDV, če le-ta vsebuje vse predpisane podatke. Šele po izdaji sklepa o poplačilu bo dejansko razvidno, kaj se iz kupnine plačuje in šele tedaj bo zavezanec prejel listino oz. račun, iz katerega bodo razvidni podatki o DDV ali DPN.
|
Davčni organ je v postopku ugotovil, da je tožnica pridobila kot darilo premično premoženje - denarna sredstva, ki se obdavčijo po določilih ZDoh-2, zato se postopek odmere davka od prejetega darila ustavi, napovedani prejemek pa se obdavči kot drugi dohodek po 105. členu ZDoh-2. Po določbi 2. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 se med druge dohodke vključujejo tudi darila. Iz predhodno navedenega izhaja, da se prvostopenjski davčni organ strinja z opredelitvijo obravnavanega prejemka tožnice kot darila, ki ga je izplačala iz svojih sredstev citirana fundacija kot tuja pravna oseba zasebnega prava. Če pa gre v obravnavani zadevi za darilo, kot ga opredeljuje Obligacijski zakonik, pa za obdavčenje daril v takem primeru prvenstveno veljajo določbe ZDDD.
|
Pri oceni procesnega dejanskega stanja glede vročitve sodbe je Vrhovno sodišče ocenilo, da predlagatelj s svojimi navedbami in predloženo izjavo A. A. ni uspel izpodbiti pravilnosti vročitve, opravljene v skladu s 142. členom ZPP (fikcija vročitve). Upravno sodišče je ravnalo pravilno, ko je sodbo poslalo na naslov, ki ga je predlagatelj sam navedel v tožbi in katerega spremembe ni javil, čeprav ga k temu zavezuje določba prvega odstavka 145. člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1. Predlog vložen skoraj eno let od vročitve je prepozen.
Predlog za dopustitev revizije kljub svojemu obsegu in kar 15 zastavljenim vprašanjem tudi ne izpolnjuje zahtev iz 367. b člena ZPP.
Namesto kratke in jedrnate predstavitve pravnega problema, povezanega s posameznimi pravnimi vprašanji, predlagatelj obširno opisuje način poslovanja družbe in s tem (prikrito) nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa ni...
|
V predmetni zadevi gre za dohodninsko obveznost na letni ravni, za izpolnitev katere se znesek davka izračuna po koncu časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja. Ker niti ZDavP-2 niti ZDoh-2 glede dohodninske obveznosti na letni ravni ne določata drugače, je davčna obveznost tožnika nedvomno nastala z iztekom leta 2016. Na odmero nastanka obveznosti ne vpliva dejstvo, da se točna višina dohodninske obveznosti ugotovi šele z odločbo, ki jo izda davčni organ, saj je narava te odločbe zgolj ugotovitvena in ne konstitutivna.
|
Iz predlogu za dopustitev revizije priloženega zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2022 izhaja, da je Upravno sodišče izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo na glavni obravnavi z utemeljitvijo, da niso relevantni za odločitev, ker se z njimi ne bi dokazovala pravno odločilna dejstva, predlagatelj pa temu takrat ni ugovarjal. Po presoji Vrhovnega sodišča je predlagatelj zato glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludiran (prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V predlogu tudi ne navaja okoliščin, ki bi mu preprečevale, da bi kršitev uveljavljal takoj, ko je to bilo mogoče (to je še na glavni obravnavi). Zato tudi morebitni uspeh v reviziji in drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča ne morejo pomeniti take spremembe, kot bi jo sicer glede na svoje navedbe v predlogu za dopustitev revizije želel doseči predlagatelj z uspehom v tem revizijskem postopku, saj bi v pojasnjeni nastali...
|
Po 21. členu ZKZ mora vsakdo, ki želi kupiti naprodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, ki jo pošlje priporočeno upravni enoti ali neposredno vloži na upravni enoti; upravna enota pa po preteku roka za sprejem ponudbe obvesti vse sprejemnike ponudbe in prodajalca priporočeno s povratnico o tem, kdo je sprejel ponudbo v roku, ki je določen v četrtem odstavku 20. člena ZKZ. Po mnenju sodišča navedenih določb ni mogoče razlagati, da od sprejemnika ponudbe terjajo, da že v sami izjavi o sprejemu ponudbe uveljavlja predkupno pravico pri nakupu; iz zakonske določbe ne izhaja ne eksplicitno niti implicitno, da bi bila sestavni del izjave o sprejemu ponudbe tudi izjava o uveljavljanju predkupne pravice. Tudi razlaga določb 21. člena ZKZ v povezavi s 23. členom ZKZ (o predkupnih upravičencih) po mnenju sodišča ne daje podlage za drugačen rezultat razlage, saj prav tako ne predpisuje načina uveljavljanja predkupne pravice.
|
Pravilno je sklicevanje tožnika na določbe 76. člena in 77. člena ZDavP-2, da dokazovanje z listinami ni izključeno in da se lahko v primeru odsotnosti listinskih dokazov dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, vendar te procesne določbe v postopku niso bile kršene. Pravno pomembna dejstva in načelo materialne resnice v obravnavanem primeru je v postopku finančni organ ugotavljal z vsemi zakonsko dopustnimi instituti. Pridobil je podatke od domačih dobaviteljev in njihove izjave in od tožnika dokumentacijo in listine, s katerimi je ta razpolagal. Zato je glede na ugotovitve v konkretnem postopku, ko tožnik ni razpolagal niti s specifikacijami računov niti raznimi izdelki-projekti, ki naj bi mu jih dobavitelji opravili, poleg nepriznavanja spornih računov upoštevati tudi, da davčni organ ugotavlja, da tožnik ni vodil poslovnih knjig, kar mu davčni organ tudi očita, glede na predpise, ki so zavezujoči glede vodenja poslovnih...
|
Kupec električne energije porabljene v metalurških procesih, ki vračilo trošarine po 19. členu ZTro-1 uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Vendar pa iz prvotno deklariranega zahtevka izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice v posameznem koledarskem letu. V obravnavanem primeru je tožnik v letu 2016 izbral mesečni način uveljavljanja vračila trošarine. Tožniku je bila po 12-ih odločbah prvostopenjskega organa vrnjena trošarina za električno energijo, porabljeno v metalurških procesih v posameznem mesečnem davčnem obdobju v livarni aluminija v Tovarni B. Tožnikov (drugi) zahtevek za vračilo trošarine z dne 22. 2. 2017, ki ga je deklariral kot letni zahtevek in s katerim je uveljavljal vračilo trošarine za porabljeno električno energijo v metalurških procesih za leto 2016 v poslovni enoti Tovarna A., je tako, glede na izbrani mesečni...
|
Med strankama ni sporno, da obveznosti niso bile poravnane. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka zoper davčnega dolžnika, seveda ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2.
|
Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.
|
Po 13. členu ZDDD je treba darilo napovedati v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti, davčna obveznost pa po določbi 6. člena istega zakona nastane na dan sprejema darila. Kar pomeni, da tudi v primeru, ko gre za več daril v razdobju 12 mesecev, davčna obveznost nastane na dan sprejema vsakega od daril in ne na dan sprejema zadnjega darila, kot razloži zakonske določbe tožena stranka v svoji odločbi. V konkretnem primeru bi bilo treba darilo za znesek 200.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela januarja 2007, napovedati najkasneje v februarju istega leta, darilo za znesek 300.000,00 EUR, ki ga je tožnica prejela februarja 2007, pa najkasneje v marcu istega leta. In ker je bil davek na darilo od omenjenih zneskov odmerjen z odločbo, izdano 4. 5. 2017 in s tem po poteku desetih let od poteka roka za davčno napoved iz 125. člena ZDavP-2, je pravica toženke do odmere davka od omenjenih zneskov zastarala.
|
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
|
V primeru obdavčitve dobička od kapitala, doseženega s pravnim poslom, ni mogoče izključiti možnosti tovrstnih naknadnih primerov, ki imajo za posledico vzpostavitev povratnih učinkov v smislu, da se premoženjsko stanje zavezanca ni spremenilo. Če se v zvezi s sklenjeno pogodbo zaradi kasnejših pravno upoštevnih okoliščin v zvezi s sklenjeno pogodbo vzpostavi stanje, kot da odsvojitve ni bilo (razveljavitev ex tunc), podlage za odmero davka ni. Katera pravna dejanja so potrebna za to, da se vzpostavi takšno stanje, je odvisno od pravnih značilnostih sklenjenega pravnega posla in razlogov, zaradi katerih se ta ni uresničil. V okoliščinah dokazane razveljavitve z ex tunc učinkom pa je o vprašanju vračila davka (enako pa velja tudi za neodmero davka) zaradi odprave učinkov obdavčljivega dogodka treba odločati na podlagi analogije z uporabo določb prvega in drugega odstavka 16. člena ZDPN-2.
|