Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga za obračun davčnega odtegljaja in vprašanje uveljavljanja dejanskih stroškov. Dejstvo, da je bil dohodek izplačan tuji pravni osebi, izdajateljici računa, ne dokazuje, da dohodek ne pripada nastopajočemu izvajalcu. Ko je izplačilo opravljeno agenciji, ki je po sklenjeni pogodbi v razmerju do tožnice nastopala kot posrednik oziroma zastopnik nastopajočih glasbenikov, gre za dohodek fizičnih oseb – nastopajočih izvajalcev in ne za dohodek od storitev nastopajočih izvajalcev, ki pripada drugi (tuji pravni) osebi. Tožnici je tako kot izplačevalki dohodkov in plačniku davka utemeljeno naloženo plačilo davčnega odtegljaja. Na podlagi določb ZDoh-2 (5. člen in drugi odstavek 68. člena) se namreč dohodek, izplačan tujemu nastopajočemu izvajalcu preko agenta, obdavči enako kot neposredno plačilo izvajalcu. Davčni odtegljaj se izračuna, odteguje in plačuje od posameznega plačila, zmanjšanega za 25 %...

V izreku sklepa o davčni izvršbi so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je pomotoma naveden znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena ZUP kadarkoli popravi. Stroški izvršbe so posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.

V prvem tednu februarja so uslužbenci mobilnih oddelkov in inšpektorji Finančne uprave RS opravili 742 postopkov nadzora izvajanja Zakona o davčnem potrjevanju računov. Odkrili so 55 nepravilnosti.

 Celotno sporočilo za javnost   

Rezidenti Slovenije so zavezani za plačilo dohodnine po t.i. »načelu obdavčitve po svetovnem dohodku«, kar pomeni, da so obdavčeni z dohodnino za vse dohodke, ki so jih dosegli v in izven Slovenije. Davčni zavezanci, ki dohodke iz tujine dosežejo pri tujih izplačevalcih, ki se praviloma ne štejejo za plačnika davka po slovenskih predpisih, so te dohodke dolžni napovedati sami pri davčnemu organu v napovedi za odmero akontacije dohodnine. Na podlagi zavezančeve napovedi davčni organ ugotovi akontacijo dohodnine od dohodka iz tujine. Davčni zavezanec – rezident mora za redni mesečni dohodek, prejet iz delovnega razmerja ali pokojnino, vložiti pri davčnem organu  Napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in pokojnine za rezidente, in sicer v 15. dneh od dneva, ko je v davčnem letu prvič prejel dohodke iz delovnega razmerja ali pokojnino. Taka napoved velja za celo davčno leto, razen kadar se dohodki zavezanca povečajo za več kot 10 odstotkov ali ko se za več kot 10 odstotkov spremenijo drugi pogoji, ki vplivajo na višino akontacije dohodka iz delovnega razmerja ali pokojnine. Davčni zavezanec – rezident mora ponovno vložiti napoved v 15 dneh od dneva, ko je prejel spremenjeno višino rednega mesečnega dohodka iz delovnega razmerja ali pokojnine ali ko se spremenijo drugi pogoji, ki vplivajo na višino akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja ali pokojnine, če ta sprememba znaša več kot 10 odstotkov. Do 15. dne v mesecu za pretekli mesec pa je treba napovedati dohodke iz zaposlitve na podlagi delovnega razmerja ali pokojnine, ko gre za neredne dohodke, kot so npr. regres, božičnica, trinajsta plača in podobno. Na podlagi vložene napovedi davčni organ izda odločbo o višini akontacije dohodnine od dohodka iz zaposlitve. Zavezanec za plačilo akontacije dohodnine na podlagi odločbe o odmeri akontacije dohodnine je davčni zavezanec...

K prijavi premoženja lahko davčni organ pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerje med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga. Za premoženje, ki ga fizična oseba v prijavi premoženja ne navede, se šteje, da je pridobljeno v obdobju od zadnje prijave premoženja, če fizična oseba ne dokaže drugače. Pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pogledu zakon zavezanca ne omejuje. Cenitev iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2 je mogoče uporabiti tako v primeru odmere dohodnine po 2. alineji prvega odstavka 68. člena ZDavP-2, kot v primeru specialne določbe iz petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Postopek ocene davčne osnove pomeni odstop od temeljnega načela materialne resnice. Z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova pa se zniža le, če zavezanec dokaže, da...

Prvostopenjski organ je pri pregledu obračuna davka od dohodkov pravnih oseb ugotovil posebne okoliščine v zvezi s knjiženjem odhodkov, zaradi katerih obstaja dvom, ali predložene listine (opcijske pogodbe) kot podlaga za knjiženje in opravljena knjiženja izkazujejo resnično vsebino poslovnih dogodkov, pomembnih za obdavčenje. Zato je zahteval od tožnika, da izkaže ekonomski namen obravnavanih poslov in torej njihovo zatrjevano vsebino. S tem je bilo na tožniku breme, da za svoje trditve predloži dokaze. Ker tega ni uspel storiti, je prvostopenjski oran utemeljeno zaključil, da so bili obravnavani pravni posli (opcijske pogodbe) navidezni, ter na tej podlagi ugotovil ter naložil v plačilo (povečano oziroma ugotovljeno) davčno obveznost.

Besedilo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje ter da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno.

Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se poleg ZDoh-2 uporablja tudi ZDDPO-2, ki napotuje na uporabo računovodskih standardov. Uporaba SRS je torej obvezna in velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnosti odvetništva. Določbe, na katere se sklicuje tožnica (OZ, ZodvT), urejajo razmerje med odvetnikom in stranko ter nimajo vpliva na izpolnjevanje davčnih obveznosti. Prihodki in odhodki se upoštevajo v skladu s temeljno računovodsko predpostavko strogega upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov, kar pomeni, da se poslovni dogodek pripozna takrat, ko se pojavi, in ne šele ob plačilu. Zato je odločitev organa, ki je povečal davčno osnovo iz naslova prihodkov od opravljenih storitev zastopanja strank v nezaključenih sodnih postopkih, pravilna in utemeljena v določbah 48. člena ZDoh-2, 12. člena ZDDPO-2 in...

Tožbeno stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejansko stanje ugotavlja z verjetnostjo, ne drži. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Z oceno določena davčna osnova se namreč zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je pri tem na davčnem zavezancu. Neutemeljen je ugovor, da so bili bančni podatki pridobljeni na nezakonit in neustaven način. Ustava zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic ter varstvo osebnih podatkov, vendar pa so posegi organov v te ustavne pravice dopustni, če imajo zakonsko podlago in če so v skladu z načelom sorazmernosti. Ustavno...

Odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako kot v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1 neobrazloženost odgovora na tožbo nima enakih posledic kot v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se dejstva, ki so navedena v tožbi, štela za priznana. Odločitev davčnega organa, da stroškov po določenih računih ne prizna, je utemeljena v določbah 12. člena ZDDPO-2 in SRS 21. Iz listin, na podlagi katerih so bili evidentirani, bi morala biti razvidna obseg in vsebina poslovnega dogodka, torej katere storitve so bile opravljene, koliko časa je bilo za to porabljenega in kdo je storitve opravil. Uporaba računovodskih standardov je predpisana z ZGD-1 (glej 54. člen) in torej ne glede na določbe ZOdvT velja tudi za tožnika. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na zapisniško ugotovljene nepravilnosti pri pripoznavanju prihodkov, za odločitev niso pomembni. Davčni organ je v korist stranke v dvomu upošteval prihodke, kot izhajajo iz...

Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve zakona. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost oziroma neustavnost odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v postopku izvršbe ni mogla uspeti in iz istega razloga s takšnimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo. Pač pa bo tožnica, če bo dosegla odpravo odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, lahko dosegla tudi ustavitev izvršbe oziroma odpravo vseh njenih posledic, vključno z vračilom plačanega zneska.

Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki predvideva, da so po tem, ko je že bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe ne izkaže. Če pa se ni strinjal s samim sklepom o izvršbi, pa bi moral podati pritožbo zoper navedeni sklep. Institut ustavitve davčne izvršbe namreč ni namenjen temu, da bi se pravna sredstva podvajala, enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe.

Dodano vprašanje:

Vprašanje 304: Po 2. januarju 2016 smo izdajali gotovinske račune iz elektronske naprave, ki ni omogočala davčnega potrjevanja računov. Ali in kako moramo takšne račune naknadno potrditi?