Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Tožnik je v tožbi in že pred dokončnostjo izpodbijane odločbe navedel nova dejstva in predložil nov dokaz o tem, da je mu je bilo za isto odmerno obdobje naloženo plačilo davka v tujini (na Malti) ter navedel razloge, zakaj dejstev in dokazov ni navedel in predložil že v postopku izdaje izpodbijane odmerne odločbe. Razlogi so prepričljivi in izkazani s predloženo odločbo malteških davčnih organov ter datumom njene izdaje, ki je po izdaji izpodbijane odločbe in pred izdajo drugostopne odločbe. In ker je obveznost plačila tujega davka, ki se ugotavlja in tožniku nalaga v plačilo s predloženo odločbo malteških davčnih organov, obstajala že v času odločanja na prvi stopnji in ker je tožnik po nespornih podatkih spisov v napovedi uveljavljal odbitek oziroma oprostitev tujega davka, se po presoji sodišča pokaže, da dejansko stanje glede upoštevanja odbitka tujega davka ni bilo ugotovljeno popolnoma in pravilno.

davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.Po določbah 77. člena ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki ga tožnik,...

Prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom ni odločil le o izterjavi tistih obveznosti, ki so bile predmet prvotnega sklepa o izvršbi, ampak je odločil (tudi) o izterjavi drugih obveznosti. S tem je prekoračil zakonski okvir odločanja iz prvega odstavka 242. člena ZUP, saj pri tem ne gre več zgolj za odločanje na podlagi pritožbe o zadevi, ki je bila predmet prvotnega upravnega akta. Davki in pripadajoče dajatve se s prejetimi plačili poplačajo po vrstnem redu, ki je kogentno določen z zakonom (93. člen ZDavP-2) ter ga zato ne zavezanec in ne davčni organ ne moreta spreminjati.

Po določbah ZDavP-2 je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, kar po eni strani pomeni, da je dolžan ugotavljati tako dejstva, ki so zavezancu v breme, kot tudi tista, ki so mu v korist. Zato da ugotovi resnično stanje stvari, lahko ugotavlja dejstva z vsemi dokaznimi sredstvi, za katera oceni, da so primerna, in zato mu ni mogoče uspešno očitati, da je zbiral podatke tudi z navzkrižno kontrolo pri drugih pravnih osebah oziroma preko tujih administrativnih organov. Pri tem je davčni organ dolžan dokazati tista dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane oziroma ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša, medtem ko je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.Način obračuna opravljenih del (po toni premoga) je resda skladen s pogodbo. Vendar pa je v pogodbi v 4. členu dogovorjeno tudi, da bo izvajalec naročniku redno do 8. dne v mesecu izstavil...

S trditvijo, da bi bila obveznost po izvršilnem naslovu izpolnjena, kolikor bi davčni organ sledil izjavi zavezanca za davek, ki je upravičen do vračila davka (A. d.o.o.) in davek vrnil tožeči stranki oziroma z njo pobotal obveznosti po izvršilnem naslovu, tožeča stranka ne more biti uspešna. Razlogom, ki jih navaja pritožbeni organ, sodišče dodaja le, da se po odpravi odločbe o odmeri DDV v davčnem postopku odpravljajo le posledice, ki izhajajo iz te odločbe, in sicer vračilo z odločbo neupravičeno naloženega in plačanega davka, ne pa tudi posledice, ki izhajajo iz načina zagotovitve sredstev za poplačilo. Skladno s 97. členom ZDavP-2 pa se, ne glede na prvi do četrti odstavek tega člena, zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno.

Znesek davka, ki je bil izračunan, odtegnjen in plačan po prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, tj. kot davčni odtegljaj, se lahko na zahtevo, naslovljeno na davčni organ, delno ali v celoti vrne, če ga nerezident delno ali v celoti ni mogel uveljavljati in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka prišlo po izračunu, odtegnitvi in plačilu davka. V konkretnem primeru tožeča stranka v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz odločbe, s katero se ji odmeri in naloži v plačilo sporni davčni odtegljaj, le-tega ni plačala. Do poplačila sporne obveznosti tudi ni prišlo v postopku davčne izvršbe. davek tako ni bil plačan, zato že iz tega razloga ni mogoče zahtevati njegovega vračila. Razlogi, iz katerih ni prišlo do plačila naložene obveznosti, z ozirom na zakonsko ureditev niso pravno pomembni. Posledično pa tudi ni in ne more biti izkazano, da nerezident davka ni mogel uveljavljati (v državi rezidentstva) in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka...

Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti. Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja...

Ob zaključku, da obravnavana izplačila pomenijo dohodke iz drugega pogodbenega (in ne iz delovnega) razmerja, je davčni organ kot osnovo za obdavčitev utemeljeno upošteval vsako posamezno izplačilo (ne glede na to, ali po vsebini zajema povračilo stroškov), zmanjšano za 10 % normiranih stroškov. Dejanske stroške lahko uveljavlja šele posamezni davčni zavezanec pri letnem obračunu dohodnine in ne že tožnica kot izplačevalka.

V konkretnem primeru je svetovanje v zvezi z davčnimi obveznostmi spadalo v okvir dejavnosti nepremičninskega posrednika.

Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove. Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira premoženje, odločilno je, ali je revident razpolagal s premoženjem že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred 2006, dokazno breme, da dokaže svoje trditve glede tega, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec...

Rok za izdajo odmerne odločbe, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato tudi po poteku tega roka izdati davčno inšpekcijsko odločbo. Namen določitve tega roka je, da se zaradi zahtevnosti postopka v inšpekcijskih postopkih zagotovi daljši rok za izdajo odločbe kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da le-te po poteku roka sploh ni več mogoče izdati.Tako v davčnem postopku kot tudi v postopku pred sodiščem v upravnem sporu ima stranka pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar pa tudi ta dolžnost davčnih organov in sodišč ni neomejena, saj je po eni strani omejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami (npr. prekluzija navajanja novih dokazov in dejstev, 52. člen ZUS-1), po drugi strani pa z vsebinsko presojo sodišča, ali obstajajo upravičeni razlogi za...

Revident ni prejel dohodka v naravi, ampak dohodek v denarju. Oproščen je bil namreč plačila določenega denarnega zneska za nakup stanovanja.Za zaključek, da je davčni zavezanec z oprostitvijo plačila obroka kupnine za nakup stanovanja prejel obdavčljiv dohodek, mora biti v postopku brez dvoma ugotovljeno, da terjatev na plačilo kupnine ne obstaja (več) oziroma da je terjatev prenehala. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke, ne da bi bilo za to izkazano soglasje nasprotne stranke, za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, ne zadostuje.Z vidika davčnega prava je bistveno, ali revident utemeljeno ni plačal drugega obroka, kar je glede na revidentove ugovore odvisno od obstoja stvarnih napak na nepremičnini in s tem utemeljenosti znižanja plačila pogodbeno dogovorjene kupnine.

Neutemeljen je tožbeni ugovor, da bi moral davčni organ za izdajo izpodbijane odločbe uporabiti posebne določbe o odmeri davka, t.j. določbe od 68. do 69. člen ZDavP-2, in ugotoviti predmet obdavčitve s cenitvijo ter na tej podlagi odmeriti davek. V obravnavnem primeru gre namreč za drugačno procesno situacijo, saj je prvostopenjski organ potem, ko je ugotovil, da so izpolnjeni pogoji po 89. členu ZDavP-2, uporabil izredno pravno sredstvo (obnovo davčnega postopka) kot pravno podlago za izdajo izpodbijane odločbe, t.j. za odmero dohodnine v obnovljenem postopku. Davčni organ se je za odmero davka s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotovitvi kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2. Ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa.

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in posledično v upravnem sporu zoper ta sklep se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Podlaga za ustavitev davčne izvršbe je odprava odmerne odločbe, to pa je mogoče doseči (le) s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka.

Tožniku so bile z odločbo z dne 8. 11. 2010 obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjske namene v celoti odpisane. Zakaj odločba, s katero tožnik glede na dodatno obrazložitev pritožbenega organa o zapadlih obveznosti, ki so se pokrivale s tožnikovimi plačili, šele v upravnem sporu dokazuje odpis obveznosti in utemeljuje ugovor, da do poplačila starejših obveznosti ni moglo priti, v knjigovodski evidenci za tožnika na dan 25. 2. 2014 in pri izpodbijani odločitvi ni upoštevana, pritožbeni organ, ob ugotovljenih poplačilih in dejstvu, da se odločba nahaja tudi v predloženih upravnih spisih, v svojih razlogih ne pojasni, v odgovoru na tožbo pa se o ugovoru tožnika tudi ne izreče. Ker navedena odločba po presoji sodišča vzbuja dvom v pravilnost višine davčnega dolga, ki se z izpodbijanim sklepom ugotavlja na podlagi knjigovodske evidence davčnega organa na dan 25. 2. 2014, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo...

Finančna uprava RS je objavila zbirne podatke o prirejanju klasičnih in posebnih igrah na srečo za leto 2015. 

 Zbirni podatki o igrah na srečo v Sloveniji