Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Pravilno in skladno s 102. členom ZDoh-2 je upoštevati kot datum odsvojitve delnic datum sklenitve družbene pogodbe. Družba se ustanovi že s sklenitvijo pogodbe in po katerih se stvarni vložki morajo v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, izročeni pa morajo biti družbi tako, da lahko poslovodja družbe z njimi prosto razpolaga (475. člen ZGD-1). Delnice A. že s sklenitvijo družbene pogodbe več ne pripadajo tožniku, temveč pripadajo družbi in so s tem podani vsi elementi pravnega dejstva odsvojitve kapitala, ki se zahteva po določbah 102. oziroma 94. člena ZDoh-2. Čim pa se pravilno upošteva kot datum odsvojitve delnic A. datum sklenitve družbene pogodbe, ki je še v letu 2007, je upoštevaje izgube (in tudi dobička), dosežene z njihovo odsvojitvijo, pri odmeri davka v letu 2008 v očitnem nasprotju z 97. členom ZDoh-2, kot se to pravilno in skladno z zakonom ugotavlja v izpodbijani odločbi. Prvo in vrhovno načelo v davčnih zadevah je...

Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno...

Glede na objektivne okoliščine posla kot celote ter glede na dejanski namen strank, razviden iz dokumenta „leasing application“ z dne 29. 6. 2010, v danem primeru dejansko ni šlo za sklenitev leasing pogodb za nepremičnine, marveč je bil namen strank izogibanje oz. zloraba predpisov. Posle je potrebno presojati po dejanski, ekonomski vsebini in glede na dejanski namen strank, ne pa glede na poimenovanje, ki so ga poslovnemu razmerju dale pogodbene stranke (v konkretnem primeru leasing pogodbe). Če se ugotovi izogibanje ali zloraba davčnih ali drugih predpisov se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju davčnih razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov. Upošteva se dejanska gospodarska (ekonomska) vsebina poslov. Davčni organ naj zato v ponovnem postopku ob upoštevanju predhodno navedenega ponovno ovrednoti in presodi predmetne posle tožnika kot celote.

V primeru odprave upravnega akta se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Z izdajo sodbe so odpravljeni tudi drugi akti, izdani v postopku odločanja o isti upravni stvari, če je sodišče presojalo in odpravilo izpodbijani upravni akt, izdan na prvi stopnji upravnega odločanja. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka kot akcesorni zahtevek, pa v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari.

Tožnici ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po spornih računih prvenstveno zato, ker ni izkazala uporabe blaga ali storitev za namene svojih obdavčenih transakcij.Tožnica bi bila dolžna davčnemu organu predložiti takšna dokazila, da bi bilo iz njih nedvomno razvidno, kakšen je njen namen. Na strani tožnice namreč je, da dokaže, da se bodo nepremičnine uporabljale za obdavčeno dejavnost. S takimi dokazili mora razpolagati že v trenutku dobave, saj lahko le tako davčni organ preizkusi, ali je resnično podan namen, kot je predpisan v prvem odstavku 63. člena ZDDV-1, to je uporaba blaga oz. storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij, pri čemer bi tak namen tožnica morala tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih lahko izkazovala z določenimi listinami.Cenitev davčne osnove predstavlja ugotovitveni postopek, s katerim se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo (68....

Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Terjatev lahko preneha na več načinov, eden od teh načinov pa je odpust dolga. Po prvem odstavku 319. člena OZ obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Enostranski odpis obveznosti v poslovnih knjigah ene stranke zato ne zadostuje za pravni zaključek, da terjatev ne obstaja več, kot zmotno menita oba davčna organa. Na to lahko kaže tudi dejstvo, da je pravna oseba kasneje (po odpisu terjatve) vložila tožbo na plačilo kupnine iz tega pravnega posla, kar poudarja tožnik. Po presoji sodišča davčni organ ni brez dvoma ugotovil, ali je terjatev prenehala oziroma v kakšni višini je prenehala. Šele v primeru, da je terjatev prenehala, je lahko stvar nadaljnje presoje, v kakšni višini je bil tožnik obogaten. Z vidika davčnega prava je bistveno, ali tožnik utemeljeno ni plačal drugega obroka kupnine. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da gre za obstoj stvarnih napak na nepremičnini (kar...

Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV.V zadevi je nedvomno...

Gre za fiktivni posel prodaje predmetnih nepremičnin, ki naj bi bil sklenjen zgolj zaradi izogiba plačila davčnih obveznosti dolžnika B.B., za kar je tožnik vedel, ter da je tožnik z izkazanimi postopki in dokumentacijo skušal ustvariti le vtis oziroma pogoje, kot da je do izvedbe transakcije kupoprodaje dejansko prišlo. Tudi po presoji sodišča je pravilna dokazna ocean, da gre za fiktiven posel v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ki se med nepovezanimi osebami ne bi mogel zgoditi, kot pravilno ugotavlja tudi toženka. Toženka hkrati ugotavlja tudi zlorabo drugih predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, glede na to, da ne gre za gospodarski cilj in da se v davčne namene transakcije presojajo z njihove ekonomske vsebine (drugi odstavek 5. člena ZDavP-2), s čimer se strinja tudi sodišče. Gre za kogentne določbe ZDavP-2, ki glede vodenja poslovnih knjig v davčne namene napotujejo na uporabo SRS (31. člen ZDavP-2). V primeru, kot je...

Razlogi za odpravo odločbe v I. točki izreka po nadzorstveni pravici so drugačni kot so stališča, ki jih je zavzelo sodišče v sodbi, s katero je odpravilo prvo prvostopno odločbo z dne 12. 11. 2008 v zvezi z odločbo druge stopnje in ki jim je sicer pravilno in v skladu z določbami 64. člena ZUS-1, po katerih je v primeru ugoditve tožbi in odprave izpodbijanega upravnega akta pri izdaji novega upravnega akta pristojni upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča, ki jih je v sodbi zavzelo sodišče, sledil prvostopni organ, ko je v zadevi ponovno odločil. Pri čemer je logično, da pravno mnenje in stališča, ki jih je zavzelo sodišče, zavezujejo tako prvostopni organ kot tudi drugostopni organ, ko odloča o pritožbi zoper odločbo, izdano v ponovljenem postopku.

Kot utemeljeno poudari tožnik, gre pri preizkusu za presojo kvalificiranosti (verjetno izkazanega) razloga za obnovo postopka in s tem za presojo, ali bi v predlogu navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne, v obravnavanem primeru odmerne odločbe. Kvalificiranost obnovitvenega razloga se ugotavlja glede na dejansko podlago, na kateri temelji odločba, na katero se nanaša predlog za obnovo postopka. Kolikor dejanska podlaga odločbe, brez izvedbe ugotovitvenega postopka preizkusa ne omogoča, nova dejstva in dokazi pa so glede na določbe materialnega zakona pravno relevantni, obnove postopka ni dopustno zavrniti.

Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, to je 7. 3. 2015, kot pravilno navaja toženka. Pravilno in skladno s podatki spisov pa tudi ugotavlja, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To tudi po presoji sodišča pomeni, da določbe ZUstS, ki jih toženka navaja, izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča. Navedene določbe je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, zato tudi po presoji sodišča ni pravne podlage, da se, četudi z izrednim pravnim sredstvom, poseže v že pravnomočno odmerno odločbo, kot želi tožnik.

Iz določb petega poglavja ZDavP-2, ki se nanaša na varovanje podatkov, izhaja, da gre pri podatkih, ki se zberejo v davčnem postopku od zavezancev za davek in pri drugih podatkih, ki se zberejo v zvezi z davčno obveznostjo zavezanca za davek, za podatke, ki se varujejo kot zaupni s tem, da je posebej določeno komu je mogoče te podatke razkriti, pod katerimi pogoji in tudi v katerem obsegu. Takšni so tudi podatki o številkah plačilnih računov v Sloveniji in zunaj nje, ki jih na podlagi 17. točke drugega odstavka 49. člena ZFU vsebuje davčni register in ki se pridobivajo v zvezi z davčno obveznostjo oziroma za namene pobiranja davkov, kar določa tretji odstavek 48. člena ZFU. Gre torej za podatke, ki se varujejo kot osebni in obenem kot davčna tajnost in ki se zbirajo s točno določenim namenom.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, se davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.

Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.

Obveščamo, da je namestitev novega strežniškega potrdila za sistem eDavki, ki je bila načrtovana za ponedeljek, 21. 11. 2016, ob 12. uri, odložena na drug termin.

Nov termin zamenjave strežniškega potrdila, bo pravočasno objavljen.

Obveščamo vas, da beležimo povečan obseg telefonskih klicev in prejete elektronske pošte zaradi težav zavezancev pri prevzemanju elektronsko vročenih dokumentov, ki zahtevajo osebno vročitev (eVročanje-OsDok). Zaradi tega so dolge čakalne vrste tako pri telefonskem odzivu, kot pri odgovorih na elektronsko pošto. V kolikor ne dobite veze na telefonu, nas o težavah lahko obvestite po elektronski pošti na  sd.fu(at)govpong.si  (v sporočilu navedite zavezančevo davčno številko). Prosimo vas, da preden se obrnete na podporo sami preverite ali ste pravilno uredili pravice in ustrezno določili pooblaščenca za vročanje: Najpogostejše napake, ki onemogočajo vpogled v elektronsko vročene dokumente so sledeče: 1. Pooblaščenec za vročanje je bil določen potem, ko je zavezanec že prejel elektronsko vročen dokument. V takem primeru je treba počakati do izteka 15 dnevnega roka, da nastopi fikcija vročitve. Zavezanec po potrebi določi pooblaščenca za vročanje (pooblastilo bo veljalo za bodoče vročitve) ali  pridobi digitalno potrdilo izdano na pravno osebo in uredi  notranja pooblastila. 2. Fizične osebe z dejavnostjo, ki vstopajo v portal eDavki z digitalnim potrdilom, ki je izdano na fizično osebo nimajo ustreznih pooblastil. Fizične osebe z dejavnostjo smiselno pooblastijo sebe kot fizično osebo,  pridobijo digitalno potrdilo za svojo dejavnost ali pooblastijo drugega  pooblaščenca za vročanje. 3. Zavezanec je določil pooblaščenca za vročanje, ki nima urejenega dostopa do portala eDavki (npr. pooblaščena je bila fizična oseba, ki dostopa do portala eDavki z digitalnim potrdilom izdanim na pravno osebo, do svojega profila v portalu eDavki pa nima dostopa). Zavezancem, ki imajo urejena notranja pooblastila ni treba določiti pooblaščenca za vročanje. Osebne vročene dokumente lahko prevzamejo z  ureditvijo notranjih pooblastil (eVrocanje-OsDok, Osebni dokument in eVrocanje-Vrocilnica, Vročilnica). 4. Splošno obvestilo, ki se sedaj vroča fizičnim osebam z dejavnostjo je...

Če želi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, ki pridobi rabljeno vozilo pod pogoji, enakimi iz prvega odstavka 46. člena ZDDV-1, ali novo vozilo iz druge države članice, vozilo registrirati, prijavi pridobitev vozila davčnemu organu na obrazcu DDV-PPS v elektronski obliki prek sistema eDavki in izkaže DDV v obračunu DDV, ne glede na to, da je vozilo namenjeno nadaljnji prodaji. Brez predložitve obrazca DDV-PPS se vozila ne sme registrirati. 

 Pridobitev vozila iz tujine in obveznost predložitve obrazca DDV-PPS