Ali je tožnik upravičen do vračila preostanka DPN ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, temveč je bilo o tem odločeno že predhodno, in sicer z odločbo prvostopenjskega davčnega organa iz decembra 2017 (čemur tožnik ne oporeka), posledično pa bi tožnik navedbe, ki jih podaja v tem upravnem sporu, moral in mogel podati v pritožbi in morebitni tožbi zoper zavrnilni del odločbe iz decembra 2017.
|
Dokazno breme glede izpolnitve pogojev za davčno oprostitev je na davčnem zavezancu, ne glede na to, da izpolnjevanje teh pogojev v konkretnem primeru preverja davčni organ v postopku DIN. Vrsta postopka namreč ne spreminja dejstva, da oprostitev zmanjšuje davčno obveznost, ki je predmet nadzora. Ker pa je po dejanskih ugotovitvah, bilo obravnavano blago iz Slovenije odpeljano s strani kupca oziroma druge osebe za kupčev račun (in ne tožnika), sta z vidika dokazovanja v konkretnem primeru relevantni določbi drugega in tretjega odstavka 79. člena PZDDV-1. Odločilno v obravnavani zadevi je, da je na tožniku, da z dopustnimi dokaznimi sredstvi, glede na okoliščine tega primera, nesporno dokaže, da je obravnavano blago fizično zapustilo Slovenijo.
|
Ne more biti ekonomsko upravičen motiv tožnika pomoč sinu in snahi večinskega družbenika tožnika za nakup stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Z zmanjšanim obsegom naložbenih nepremičnin (zaradi podaje nepremičnine) je tožnik odtujil premoženje (nepremičnino), ki bi sicer lahko bilo vir za ustvarjanje prihodka iz naslova tožnikove dejavnosti. Tožnik je organiziran kot družinska gospodarska družba v družinski lasti in sicer v lasti očeta, matere, sina in hčere. Pretežni lastnik tožnika z odločujočim vplivom je oče, ki je s cesijo (darilo) odstopil (podaril) pretežni del kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku svojemu sinu in snahi. S prodajo nepremičnine družbeniku in njegovi zakonski partnerki ter s plačilom kupnine za nakup nepremičnine s cesijo pretežnega dela kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku sta tožnik in A.A. omogočila prikrito izplačilo dobička oz. pridobitev...
|
Vsaka odločba davčnih inšpektoric, izdana v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 vsebuje podatke, s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo. Vsi dokumenti so vidno označeni z oznako „davčna tajnost“ in izpolnjujejo prej navedene kriterije. Zato gre pri vsaki od presojanih odločb za izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Prav vsak izmed dokumentov, ki so predmet zahteve tožnika, ima na vsaki strani oznako „davčna tajnost“, pri tem pa gre v vsakem od presojanih dokumentov za tolikšno količino zaupnih podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, da njihova izločitev ni mogoča na način, kot to določa 7. člen ZDIJZ. Bistveno za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke je, da anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv, ni mogoča zaradi velike koncentracije podatkov, ki...
|
Odločitev o odmeri stroškov davčnega postopka (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) je odvisna od uspeha ob koncu postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe.
|
Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato odločbo izdati tudi po poteku tega roka. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.
|
Ker se je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem je tožnik hotel sodelovati kot stranski udeleženec, že končal, tožnik po presoji sodišča ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka priznanja statusa stranskega udeleženca, saj se njegov položaj, četudi bi s tožbo v tem upravnem sporu uspel, več ne bi mogel izboljšati, saj v končan postopek več ne bi mogel vstopiti, ker se vstop v postopek se lahko zahteva samo tekom postopka na prvi stopnji, po izdaji odločbe pa le še s pritožbo oz. s predlogom za obnovo postopka.
|
Mala sestrična se, ko gre za obdavčitev, tudi po presoji sodišča ne uvršča v III. dedni red, saj je ta v točki b) 8. člena ZDDD izrecno omejen na dede in babice, pri čemer pa ta položaj po navedenem v davčnem predpisu ni izenačen s položajem, ki ga ima po ZD.
|
V konkretnem primeru je obnovo postopka začela FURS po uradni dolžnosti po tem, ko je prejela podatek o znesku, ki je bil tožniku vrnjen od davkov, poravnanih v Avstriji od dohodkov, ki jih je tam dosegel v letu 2011. Ko organ odloči o tem, da se postopek obnovi, določi tudi v kakšnem obsegu se obnovi, v primeru, ko o tem odloči po uradni dolžnosti, pa še presodi, ali so za obnovo izpolnjeni zakonski pogoji.
Po tem, ko je FURS iz tujine prejela odločbo tujega organa o odmeri davka tožniku za leto 2011, je izdala sklep, da se postopek odmere dohodnine tožniku za leto 2011, ki je bil končan s to odločbo, obnovi po uradni dolžnosti, in sicer v obsegu, da se ugotovi pravilna osnova za odmero dohodnine za to leto. Predmet obnove postopka je bilo torej le ugotavljanje pravilne osnove za odmero dohodnine, ne pa tudi presoja ali je tožnik upravičen do posebnih davčnih olajšav za stroške v zvezi z delom v tujini ter za posebne olajšave za čezmejne delovne migrante...
|
Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je opredelitev nepremičnine za stavbno zemljišče v občinskih prostorskih aktih, njena komunalna opremljenost (oziroma možnost doseči tako opremljenost) in podatki iz zemljiškega katastra, zato njena dejanska uporaba ni bistvena. Uporaba, delitev in razpolaganje z nepremičnino v preteklosti na odločitev sodišča nima vpliva, prav tako vprašanje spremembe parcelnih meja, njihovo združevanje in razdruževanje, ki je v domeni pristojnih geodetskih organov.
|
Ker ZDavP-2 v 1. točki drugega odstavka 145. člena med izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih se opravi davčna izvršba, navaja izvršljivo odločbo o odmeri davka, nima prav tožnik, ko navaja, da je mogoče začeti davčno izvršbo le zoper izvršilni naslov, ki ga izda sodišče v sodnem postopku.
Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.
|
Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).
|
Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012.
Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.
|
Sklep o dedovanju je v obravnavanem primeru postal pravnomočen pred dnevom učinkovanja razveljavitve določbe drugega odstavka 5. člena ZDDD. Res je sicer, da se davčne obveznosti praviloma odmerjajo na podlagi zakona, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Vendar pa navedeno splošno pravilo velja le, če zakon ne določa drugače. V primeru, če Ustavno sodišče RS zakon, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti zaradi ugotovljene neustavnosti razveljavi, drugače določa že navedeni 44. člen ZUstS. Določba drugega odstavka 5. člena ZDDD je bila (zgolj) razveljavljena (in ne odpravljena), razveljavitev pa je veljala za naprej, torej za postopke, ki še niso bili pravnomočno končani. Tak pa je tudi obravnavani primer.
|
Iz pravnomočnega sklepa o domiku izhaja, da se tam navedene tožniku lastne nepremičnine domaknejo kupcu za kupnino 4.500,00 EUR. Davčna obveznost je torej v obravnavnem primeru nastala s trenutkom odplačnega prenosa lastninske pravice na tožnikovih nepremičninah, na podlagi zakona, pri čemer ni pomembno, da je do prenosa prišlo brez tožnikove volje, v izvršilnem postopku.
|
V upravnem spisu se nahaja e-sporočilo, da je bil predmetni izvršilni naslov odložen v osebno mapo tožnika v sistemu eDavki, s katerim se tožnika obvešča, da je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen dokument, ki ga je potrebno tožniku osebno elektronsko vročiti. Iz njega je razvidno tudi opozorilo tožniku, dano v skladu z določbo 85.a členu ZDavP-2, da se vročitev po e poti opravi tako, da se dokument odloži v portal eDavki, naslovniku pa se posreduje informativno sporočilo v portal eDavki ter na njegov e naslov, če ga je posredoval davčnemu organu, da mora dokument prevzeti v 15 dneh. Tožnik je bil z e-sporočilom v portalu eDavki 23. 9. 2017 ponovno opozorjen, da mu je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen naveden dokument. Dne 30. 9. 2017 je bil tožnik tudi seznanjen, da je prišlo do fikcije vročitve dokumenta, zato se v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2 vročitev šteje za opravljeno, dokument pa si lahko tožnik ogleda z...
|
Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.
|
Davčni organ je ugotovil, da gre pri projektih za projekte, katerih namen je razvoj spletnih aplikacij ter da gre za funkcionalno nadgradnjo uporabniških aplikacij. Pravilno je ugotovil, da tožnik ni predložil verodostojne projektne dokumentacije v takšni obliki, da so iz nje dosledno, jasno, konkretno in preverljivo razvidne RR vsebine, RR osebje in ostali viri za RR, RR cilji, RR mejniki, izhodiščno mednarodno RR stanje in RR napredek glede na stanje. Prav tako tožnik tudi ni predložil dokaza o prisotnosti pomembnega elementa novosti in razreševanja znanstvene in/ali tehnološke nejasnosti.
Iz določbe tretjega odstavka 8. člena Pravilnika o uveljavljanju davčnih olajšav za vlaganja v raziskave in razvoj izhaja, da lahko davčni organ glede presoje, ali se konkretno vlaganje kvalificira kot vlaganje v RR, za mnenje zaprosi ministrstvo pristojno za tehnologijo, vendar pa to ni obvezno. Davčni organ je od omenjenega ministrstva pridobil splošna mnenja kot...
|
V kolikor tožeča stranka s sklicevanjem na prehodne določbe ZDavP-2 ugovarja zastaranje pravice do odmere davka, tak ugovor v tem postopku ne pride v obzir. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se namreč lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo uveljavljati ugovorov zoper izvršilni naslov (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Ti se namreč lahko uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper izvršilni naslov (v obravnavanem primeru s pravnimi sredstvi zoper odmerni odločbi). Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.
|
V upravnem sporu tožeča stranka ne more izpodbijati izvršilnega naslova, zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan.
V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za davčno izvršbo, saj so bili izvršilni naslovi opremljeni s klavzulo izvršljivosti, davčni organ pa ni pristojen, da bi posegal v njihovo vsebino, niti ugotovitev njihove izvršljivosti.
|