Sporen je obstoj okoliščin, v katerih so bile transakcije (prodaje) poslovnih deležev, ki se primerjajo, izvedene. Tožnik namreč v svojih vlogah izpostavlja vprašanje zastave drugega poslovnega deleža in iz tega izvirajoče možnosti stečaja cele družbe (A.) kot pomembno okoliščino, ki je obstajala v času, ko je svoj delež odsvojil in ki je že v času prve prodaje drugega deleža in še zlasti pri tretji prodaji ni bilo več. Teh okoliščin pa davčni organ ne presodi in ne sprejme predlogov za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o okoliščinah, v katerih je bil odsvojen tožnikov delež in s tem o takratnih možnostih njegove prodaje. Primerljivost okoliščin transakcij je namreč treba ugotavljati za čas, ko so se transakcije izvedle. Pri tem ne gre za ugotavljanje subjektivnih okoliščin, temveč za objektivne okoliščine, za katere se trdi v tožbi, da so bile različne ob zadevni prodaji tožnikovega deleža in ob prodaji drugega poslovnega deleža nepovezani...
|
O priglasitvi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov se ne odloča z upravnim aktom - odločbo, takšne vloge nima niti označitev v davčnem registru. Zato sodišče zavrača kot neutemeljeno zahtevo tožnika, da se označba zavezanca v davčnem registru šteje za odločitev v upravni (davčni) zadevi, in posledično trditev, da je bilo v zadevi dvakrat odločeno ter s tem kršeno načelo ne bis in idem.
V obravnavani zadevi gre za vprašanje, kako razumeti zakonsko ureditev, konkretno besedno zvezo „prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju“. Po presoji sodišča je lahko uporaba tega besedila le dobesedna, saj je določba izrecna in kaže na namen zakonodajalca, da se prav v tem in takšnem primeru ugotavljanja prihodkov uporabijo določbe SRS in ne ureditev oziroma uporaba tistih določb zakona (ZDoh-2), ki se nanašajo na ugotavljanje višine davčne osnove. Prav ta izrecno drugačni pristop je odločilen za njihovo...
|
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
|
Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku v 28. členu definicije stanovskega združenja ne podaja, takšne definicije pa tudi ne opredeljuje kakšen drugi, področni zakon, zlasti upoštevaje, da je bil upravni postopek, v katerem je tožnika zastopal pooblaščenec, davčni postopek, dejavnost njegovega pooblaščenca pa je davčno svetovanje, ki pa v Republiki Sloveniji ni reguliran poklic, denimo na način, da bi bilo predpisano (obvezno) članstvo v določeni organizaciji, npr. zbornici kot „stanovskem združenju“. Zato je po presoji sodišča pri tem treba in moč izhajati le iz samega besedila 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku: stanovski pomeni takšen, ki se nanaša na poklic, združenje pa v najširšem pomenu besede pomeni zbir, skupino subjektov, ki jih druži skupna ideja, interes. Klub davčnih svetovalcev po presoji sodišča ustreza takšni definiciji stanovskega združenja, saj združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim...
|
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje...
|
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1...
|
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1...
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nabavna vrednost kapitala (poslovnega deleža) določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije, ali pa se davčno osnovo oziroma nabavno vrednost kapitala (poslovnega deleža) ob njegovi pridobitvi, to je ob učinkovanju nakupne opcije, določa z ugotovitvijo njegove tržne vrednosti.
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v zvezi z zahtevkom za vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala odpadla pravna podlaga za njeno izdajo z učinkom za nazaj (ex tunc), pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določila ZDavP-2 ali pa bi moralo analogno uporabiti pravila vračanja za primer naknadno odpadle pravne podlage za plačilo.
|
V zadevi je ugotovljeno, da je tožnik sicer izvajal storitve izobraževanja, ni pa izvajal javno veljavnega izobraževalnega programa, o čemer ni spora. Spora tudi ni o tem, da ni bil (in po navedenem tudi ni mogel biti) vpisan v razvid šol, ki opravljajo javno veljavne izobraževalne programe, kar je zakonski pogoj za začetek opravljanja dejavnosti izobraževanja. S tem pa ostaja neizkazano tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki jih morajo skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZOFVI izpolnjevati zasebne šole, ki izvajajo javno veljavne programe.
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, po kateri ta velja tudi za materialne določbe zakona (med drugim tudi za določbe o višini obrestne mere obresti iz 95. člena ZDavP-2), skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in prepovedjo povratne veljave zakonov iz 155. člena Ustave RS?
2. Ali se spremenjena (višja) obrestna mera obresti iz 95. člena ZDavP-2 lahko uporabi tudi v postopkih, za katere velja tretji odstavek 71. člena ZDavP-2, čeprav je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J?
|
Po določbah 58. člena ZDavP-2 je plačnik davka oseba, ki v svoje breme izplača dohodek, od katerega se izračuna, odtegne in plačuje davčni odtegljaj. Bistveno za opredelitev plačnika davka je torej, kdo v svoje breme dohodek izplača. To pa je bila v konkretnem primeru tožeča stranka, ki je nesporno opravila izplačilo kupnine za poslovne deleže na podlagi sklenjene prodajne pogodbe fizičnim osebam in s tem postala plačnik davka iz 58. člena ZDavP-2.
|
Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko tožnik uveljavlja tudi v primeru, če zatrjuje, da je prišlo do očitne napake, ker je odločba o odmeri davka od premoženja utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi toženka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Tega dejstva pa toženka zaradi napačnega stališča, da v obravnavnem primeru ne gre za očitno napako v smislu prvega odstavka 90. člena ZDavP-2, ni ugotavljala.
|
Za sklepanje, da je bil objekt tožnikov na kanalizacijsko omrežje priklopljen zakonito, načeloma zadostuje, da ni bil izveden v nasprotju z voljo ali brez vedenja upravljavca, zato je zmotno stališče toženke, da priklopa ni mogoče šteti za zakonitega zgolj zato, ker tožnikom ni bilo izdano še formalno soglasje v skladu z določbami Odloka o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode v Občini Medvode ter določbe Programa opremljanja stavbnih zemljišč s sanitarno in meteorno kanalizacijo v naseljih Vaše, Goričane, Rakovnik in Sora. Na druge okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o morebitni nezakonitosti priklopa (npr. neizpolnjevanje nadaljnjih pogojev iz navedenih predpisov), pa se toženka ne sklicuje.
|
Glede na to, da je bil sklenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja, bi po presoji sodišča moral davčni organ v obravnavani zadevi v skladu z drugim odstavkom 7. člena ZDoh-2 upoštevati določila navedenega sporazuma. Slednjega pa davčni organ pri izpodbijani odločitvi ni upošteval.
|
Ali je tožnik upravičen do vračila preostanka DPN ni bilo predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, temveč je bilo o tem odločeno že predhodno, in sicer z odločbo prvostopenjskega davčnega organa iz decembra 2017 (čemur tožnik ne oporeka), posledično pa bi tožnik navedbe, ki jih podaja v tem upravnem sporu, moral in mogel podati v pritožbi in morebitni tožbi zoper zavrnilni del odločbe iz decembra 2017.
|
Dokazno breme glede izpolnitve pogojev za davčno oprostitev je na davčnem zavezancu, ne glede na to, da izpolnjevanje teh pogojev v konkretnem primeru preverja davčni organ v postopku DIN. Vrsta postopka namreč ne spreminja dejstva, da oprostitev zmanjšuje davčno obveznost, ki je predmet nadzora. Ker pa je po dejanskih ugotovitvah, bilo obravnavano blago iz Slovenije odpeljano s strani kupca oziroma druge osebe za kupčev račun (in ne tožnika), sta z vidika dokazovanja v konkretnem primeru relevantni določbi drugega in tretjega odstavka 79. člena PZDDV-1. Odločilno v obravnavani zadevi je, da je na tožniku, da z dopustnimi dokaznimi sredstvi, glede na okoliščine tega primera, nesporno dokaže, da je obravnavano blago fizično zapustilo Slovenijo.
|
Ne more biti ekonomsko upravičen motiv tožnika pomoč sinu in snahi večinskega družbenika tožnika za nakup stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja, kot to izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Z zmanjšanim obsegom naložbenih nepremičnin (zaradi podaje nepremičnine) je tožnik odtujil premoženje (nepremičnino), ki bi sicer lahko bilo vir za ustvarjanje prihodka iz naslova tožnikove dejavnosti. Tožnik je organiziran kot družinska gospodarska družba v družinski lasti in sicer v lasti očeta, matere, sina in hčere. Pretežni lastnik tožnika z odločujočim vplivom je oče, ki je s cesijo (darilo) odstopil (podaril) pretežni del kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku svojemu sinu in snahi. S prodajo nepremičnine družbeniku in njegovi zakonski partnerki ter s plačilom kupnine za nakup nepremičnine s cesijo pretežnega dela kupnine od prodaje dela poslovnega deleža tožniku sta tožnik in A.A. omogočila prikrito izplačilo dobička oz. pridobitev...
|
Vsaka odločba davčnih inšpektoric, izdana v obdobju od 30. 6. 2011 do 30. 6. 2016 vsebuje podatke, s katerimi razpolaga davčni organ, ki se nanašajo na davčnega zavezanca in ki so v zvezi z davčno obveznostjo. Vsi dokumenti so vidno označeni z oznako „davčna tajnost“ in izpolnjujejo prej navedene kriterije. Zato gre pri vsaki od presojanih odločb za izjemo po 5. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ.
Prav vsak izmed dokumentov, ki so predmet zahteve tožnika, ima na vsaki strani oznako „davčna tajnost“, pri tem pa gre v vsakem od presojanih dokumentov za tolikšno količino zaupnih podatkov, ki predstavljajo davčno tajnost po prvem odstavku 15. člena ZDavP-2, da njihova izločitev ni mogoča na način, kot to določa 7. člen ZDIJZ. Bistveno za presojo pravilnosti odločitve tožene stranke je, da anonimizacija zahtevanih dokumentov na način, da posamezni davčni zavezanec ne bi bil določljiv, ni mogoča zaradi velike koncentracije podatkov, ki...
|
Odločitev o odmeri stroškov davčnega postopka (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) je odvisna od uspeha ob koncu postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe.
|