Upravni organi morajo pri odločanju o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi stranke praviloma uporabiti predpis, ki velja v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, saj se relevantno dejansko stanje ugotavlja šele tekom postopka, zato nastop pravnih posledic ne more biti odvisen od obstoja dejstev v nekem trenutku pred zaključkom postopka na prvi stopnji. Izjema od tega pravila pa je podana, če bi za posamezen primer zakon izrecno določal drugače in bi uporabo materialnega predpisa po izrecni zakonski določbi vezal na drug časovni trenutek. Vendar takšne izjeme ZTro-1 v prehodnih določbah ni predpisal. Prvostopenjski organ je po presoji sodišča pravilno svojo odločitev oprl na določbe ZTro-1, saj je bil to materialen predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe prvostopenjskega organa.
V konkretnem primeru trošarinski izdelki niso bili vneseni v trošarinsko skladišče prejemnika, družbe B., v skladu z izdanim trošarinskim dovoljenjem, so...
|
Ni sporno, da je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih uradoma in na podlagi prijave premoženja, ki jo je dal tožnik, ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranem obdobju razpolagal s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki so precej presegli napovedane dohodke. Zato je davčni organ utemeljeno začel postopek odmere davka po citiranem petem odstavku 68. člena ZDavP-2.
|
Kolikor tožnik dokazil, ki dokazujejo, da je blago iz stvarnega vložka v resnici zapustilo skladišče, nima, tega pa tožnik niti ne zatrjuje, njegove pavšalne navedbe, da je blago prodal in dostavil strankam, da je bil posel realiziran skladno s pogodbami in da je blago kasneje odkupil nazaj, ob tem pa tožnik v postopku tudi ni dokazal, da naj bi bile na blagu opravljene storitve, dogovorjene s pogodbami, ki se nanje sklicuje, tudi sodišče ocenjuje, da njegove trditve niso izkazane.
Glede na ugotovitve dejanskega stanja o navideznih dobavah blaga in storitev, kot tudi ugotovitev glede nepopolnih računov, kot izhaja iz obrazložitve odločbe finančnega organa in toženke, je pravilna odločitev glede nepriznavanja odbitka vstopnega DDV (63. člen v povezavi s 67. členom ZDDV-1), ker ni dokazano, da je bila dobava opravljena, kakor tudi iz razlogov bistveno pomanjkljivih računov (šesta točka prvega odstavka 82. člena ZDDV-1), pri čemer se navedena (ne)ustreznost...
|
Zadošča pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Ob izdaji začasnega sklepa iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčnim organom ni več treba izkazovati pričakovanja, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali preveč otežena, kot se je to zahtevalo pred spremembo, temveč se takšna nevarnost glede na višino pričakovane obveznosti očitno domneva.
|
V izpodbijani, še ne pravnomočni odločbi, je zaradi zaradi previsoke (70%) uporabljene davčne stopnje izpodbijana odločitev v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča in s tem nepravilno uporabljeno materialno pravo.
|
Glede na to, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo sam predlagal, naj tožnica predloži sporni dokaz, in dokaznega predloga kasneje ni umaknil, je sodišče pravilno upoštevalo ta dokaz kot pravočasen.
|
Ker skupno premoženje ob zaključku sojenja na prvi stopnji še ni bilo razdruženo, je pravni posel, s katerim je eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolagal z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje, izpodbojen. Na stanje v zemljiški knjigi, po katerem sta bila zakonca solastnika nepremičnine vsak do ½, bi se bil mogel sklicevati le dobroverni tretji.
|
|
|
|
|
|
|
V zadevi ni sporno, da drugostopenjski organ ni odločil o tožničini pritožbi s 13. 6. 2019 zoper odločbo Občinske uprave Občine Cerkno in da ga je tožnica 6. 9. 2019 pisno pozvala, naj o zadevi odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Na glavni obravnavi 10. 11. 2020 je tožnica povedala, da do tega dne odločba drugostopenjskega organa še ni bila izdana, do izdaje te sodbe pa sodišče tudi ni prejelo nobenega obvestila, da so se v vmesnem času te okoliščine spremenile. Poleg tega plačilo upravne takse ni procesna predpostavka za obravnavo vloge oziroma pritožbe v upravnem postopku, temveč zakon za njeno neplačilo predvideva nastop drugih pravnih posledic (zamudne obresti, prisilna izterjava). Toženka bi tako morala o tožničini pritožbi odločiti ne glede na dejstvo, ali je upravna taksa plačana ali ne.
|
Upoštevajoč relevantne prehodne določbe tretjega odstavka 32. člena novele ZFPPIPP-G, se sprememba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP uporablja za postopke, uvedene PO uveljavitvi novele, torej po 26. 4. 2016. Osebni stečaj tožnice pa je bil uveden 5. 5. 2014, to pa je še pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, torej se za predmetno zadevi novela ZFPPIPP-G ne uporablja. Po presoji sodišča je bilo v zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo in sicer določba 21. člena ZFPPIPP.
|
Iz ugotovljenega dejanskega stanja, navedenega v obrazložitvi izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da so bile dobave obravnavanih vozil dejansko opravljene in ne zgolj listinsko, posledično pa je tudi po mnenju sodišča podan sum, da je tožnik zlorabil ID za namene DDV.
|
Neutemeljene so tožbene trditve, da bi morala toženka uporabiti zemljiškoknjižne oziroma svoje podatke, češ da bi zaradi napovedi za plačilo davka na promet z nepremičnino morala vedeti, da jo je tožnik odtujil, saj je ta promet priglasil. Toženki noben predpis ne nalaga, da vodi in vzdržuje lastno evidenco lastnikov oziroma neposrednih uporabnikov zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe, ampak ji 404. člen ZDavP-2 nalaga, da NUSZ odmeri upoštevaje podatke, ki jih prejme od občine.
Tožnik v roku 30 dni MOL ni sporočil, da je stanovanje prodal. Zato je MOL toženki sporočila takšne podatke, ki jih je imela v podatkovni zbirki, katere lastnik in skrbnik je, in ki je osnova za odmero nadomestila (prvi odstavek 12. člena Odloka).
|
V obravnavanem primeru je bil z izpodbijano odločbo davek od nenapovedanih dohodkov tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2007 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2 v predmetni zadevi ne bi smel uporabiti. S tem je bilo pri obravnavani odmeri davka od nenapovedanih dohodkov tožniku materialno pravo napačno uporabljeno.
|
Ker tožnik svoje obveznosti ni poravnal, je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo. Izpodbijanje izvršilnega naslova v postopku izvršbe ni več mogoče.
|
Stroški, ki naj bi poslancem nastali v zvezi z delom v volilni enoti, niso stroški, ki so v smislu takrat veljavnega prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 neposredno povezani z opravljanjem dela, za katerega je bil poslancem izplačan obdavčljiv dohodek. Sodišče pritrjuje stališču obeh davčnih organov, da so v prvem odstavku 44. člena ZDoh-2 taksativno našteti dohodki, ki so iz obdavčitve izključeni. Navedenemu stališču pritrjuje dejstvo, da je bil mesečni pavšalni znesek za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti, v 3. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 vključen šele z novelo ZDoh-2R, ki se je začela uporabljati za davčna obdobja od 1. 1. 2017 dalje.
|
Sodišče sodi, da za izdajo take odločbe (t.i. ''ugotovitvene odločbe'' o ne-ravnanju zavezanca - tožnika v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 5. člena ZPDZC-1) organ ni imel podlage v ZPDZC-1, čemur smiselno ugovarja tudi tožnik.
|
Iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi tega, zakaj tega dokaza ni izvedla oziroma zakaj ga je štela za nepomembnega, ni pojasnila. Nadalje ni pojasnila, zakaj po njenem prepričanju tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba (in ne z izdajo odločbe, ko bi bila ta konstitutivna) in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno ta dan. Prav tako ni pojasnila, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Pri tem pa je sama preverjala in v izpodbijanem sklepu ugotavljala tožnikove...
|