Ker so bile v obravnavanem primeru odmerne odločbe odpravljene in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek in odločitev, to pomeni, da o tožnikovi obveznosti plačila carinskega dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem pravnem stanju stvari pa je že potekel petletni rok od nastanka carinskega dolga.
|
Iz listin v upravnih spisih izhaja, da se je blago ob prijavi v postopek sprostitve v prost promet že nahajalo na carinskem območju RS, zato ni bil izpolnjen pogoj za carinsko oprostitev po 1. členu Tržaškega sporazuma o maloobmejnem prometu, to je, da se je blago dejansko izvozilo in prodalo iz obmejne cone Trsta.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
CELEX:62021CN0457: Zadeva C-457/21 P: Pritožba, ki jo je Evropska komisija vložila 22. julija 2021 zoper sodbo Splošnega sodišča (sedmi razširjeni senat) z dne 12. maja 2021 v združenih zadevah T-816/17 in T-318/18, Luksemburg in Amazon/Komisija
|
CELEX:62021CN0461: Zadeva C-461/21: Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunalul Prahova (Romunija) 27. julija 2021 – SC Cartrans Preda SRL/Direcţia Generală Regională a Finanţelor Publice Ploieşti – Administraţia Judeţeană a Finanţelor Publice Prahova
|
CELEX:62019TB0482: Zadeva T-482/19: Sklep Splošnega sodišča z dne 7. septembra 2021 – BT Group in Communications Global Network Services/Komisija
|
CELEX:62019TB0754: Zadeva T-754/19: Sklep Splošnega sodišča z dne 7. septembra 2021 – Stagecoach Group/Komisija
|
CELEX:62019TB0475: Zadeva T-475/19: Sklep Splošnega sodišča z dne 7. septembra 2021 – Bunzl in drugi/Komisija
|
V obravnavanem primeru niso izpolnjeni niti formalni pogoji za popravek obračuna DDV, ki pa jih davčni zavezanec nedvomno mora izpolnjevati po nacionalni zakonodaji. Zato tožnik ne more uspeti z zahtevo o popravi izstopnega DDV oziroma popravi obračunanega DDV, kljub temu, da je bil v njegovo korist v predhodnem obdobju po inšpekcijski odločbi obračunani izstopni DDV upoštevan pri naložitvi davčne obveznosti.
|
Tožnica sicer pravilno opozarja, da tega, ali so podani elementi avtorskega dela, ni mogoče presojati nasploh, ampak le pri posameznem delu, in da je zato bistveno, kakšno delo so snemalci po predmetnih pogodbah opravili. Vendar pa je bilo na njej breme, da navede (nato pa tudi dokaže), na katera konkretna avdiovizualna dela so se sploh nanašala obravnavana izplačila in kakšna so bila ta dela. Šele tako bi bilo namreč mogoče presoditi, ali ta dela izpolnjujejo zakonske predpostavke za avtorsko delo, oziroma, ali prispevek snemalcev v konkretnih primerih ustreza prispevku glavnega snemalca (direktorja fotografije), ki ga ZASP uvršča med soavtorje avdiovizualnih del.
|
Posamezno izplačilo je mogoče davčno obravnavati kot dohodek avtorja iz avtorskih pravic le, kolikor gre dejansko za tovrsten dohodek, tj. dohodek, ki ga avtor prejme za avtorsko delo (prenos avtorskih pravic). Trditveno in dokazno breme o tem pa je (bilo) tako v davčnem kot v sodnem postopku na tožnici. Zahtevam, ki izhajajo iz pravil o dokaznem bremenu, se stranka ne more izogniti z uveljavljanjem uporabe instituta ocene davčne osnove, kot zmotno meni tožnica.
Listine, ki jih je predložila tožnica v zvezi z obravnavanimi izplačili, je treba presoditi celostno in v medsebojni povezavi.
|
Tožnik, kot direktor zavoda, ni ravnal skladno s predpisi in je nujna dela izvajanja gozdarske javne službe ustavil v nasprotju z njimi, zato sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnikovo ravnanje izkazuje zakonski dejanski stan iz tretje alineje drugega odstavka 38. člena ZZ. Nadalje je s svojim nevestnim in nepravilnim delom povzročil zavodu in s tem Republiki Sloveniji večjo škodo, s tem, ko je z nepravilnim delom ustavil izvajanje opravljanja del javne gozdarske službe in z nevestnim delom ob ugotovitvi, da bo izpadel del prihodkov zavoda ni takoj poskrbel za spremembo Programa dela in Finančnega načrta ZGT., s čimer je podan pogoj za njegovo razrešitev tudi po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZS.
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine zaradi prikrajšanja v izplačilu plače, sodišče v tem postopku nima podlage. V upravnem sporu sicer sodišče lahko odloči tudi o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda, vendar v...
|
Pravdno sodišče ob odločanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi izgube na dohodku, ne bi smelo odšteti zneska akontacije odhodnine, ampak bi morali tožniku prisoditi celoten znesek odškodnine zaradi izgube dohodka. Toženka bi nato ob plačilu sama odločila, po kakšni stopnji bo obračunala akontacijo davka, tožnik pa bi lahko, če bi menil, da je bil plačan previsok davek, uveljavljal pravno varstvo po ZDavP-2.
|
Eden od pogojev za izrek denarne kazni je, da je bila priča pravilno vabljena, kar pa po sodni presoji ne velja za obravnavani primer. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč med drugim izhaja, da je bila tožnici izrečena denarna kazen, ker se 8. 8. 2018, niti kasneje, ni udeležila zaslišanja, na katerega je bila vabljena kot priča, pri čemer se je davčni organ s tožnico za uro in datum zaslišanja dne 8. 8. 2018 dogovoril na način, da jo je poklical na njeno službeno telefonsko številko. Na enak način, torej telefonsko, je davčni organ o zaslišanju obvestil tudi pooblaščenca. Vse navedeno po sodni presoji pomeni, da tožnica na zaslišanje ni bila pravilno povabljena s pisnim vabilom, kot to določa tretji odstavek 70. člena ZUP.
|
Pri odmeri predmetnega davka je davčni organ pravilno uporabil materialno pravo in sicer določbo prvega in tretjega odstavka 5. člena ZDDD. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na darilo je davčni organ pravilno pri ugotavljanju primerljive tržne vrednosti predmetnega poslovnega deleža družbe v skladu s tretjim odstavkom 5. člena ZDDD izhajal iz vrednosti kapitala, razvidne iz bilance stanja obravnavane družbe pred letom pridobitve deleža, s čimer se je tožnik v davčnem postopku tudi strinjal.
|
Davčni organ ni pojasnil, za kakšno zlorabo naj bi šlo v obravnavanem primeru in v čem naj bi tožnik v obravnavanih primerih posloval drugače kot sicer. V izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno obrazloženo, katere (dejanske) ugotovitve, ki jih davčni organ sicer obširno našteva za vsakega od tožnikovih dobaviteljev, utemeljujejo neizpolnjevanje posameznih pogojev za odbitek (tj. iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno za primer DDV po vsakem posameznem računu, zakaj, tj. zaradi katerega od omenjenih štirih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka, temveč so ti razlogi kar samo navrženi, brez konkretizacije, na katerih dejanskih okoliščinah so utemeljeni, in na katere račune se nanašajo), tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni saniral.
|