1. Zadeva: 

Case C-377/23 z dne 5.2.2024 

"Predhodno odločanje – Člen 99 Poslovnika Sodišča – Odgovor, ki ga je mogoče jasno izpeljati iz sodne prakse – Obdavčenje – Davek na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Davčni nadzor – Prodaja rabljenih vozil končnim potrošnikom – Transakcije, ki so predmet DDV – Člena 73 in 78 – Davčna osnova – Načelo davčne nevtralnosti – Napačno zaračunavanje ničelne stopnje DDV – Uporaba splošne stopnje DDV s strani davčne uprave –  Vključitev dolgovanega DDV v prodajno ceno »

2. BISTVO:

Če je zavezanec za davek na dodano vrednost (DDV) na računih, ki jih je poslal končnim potrošnikom, napačno vključil ničelno stopnjo DDV, ko je veljala višja stopnja, je treba ceno oziroma znesek, naveden na teh računih, vseeno šteti kot ceno že vključno z DDV, razen če ima davčni zavezanec po nacionalni zakonodaji možnost, da prenese na končne potrošnike in od njih povrne DDV, ki ustreza uporabi popravljene stopnje.

.....

5. V skladu s členom 2(2)(b)(i) te direktive se kopenska motorna vozila štejejo za nova prevozna sredstva, če so dostavljena v šestih mesecih od začetka uporabe ali če število prevoženih kilometrov ne presega 6.000 kilometrov.

......

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8 Družba DC opravlja gospodarsko dejavnost prodaje rabljenih motornih vozil končnim potrošnikom. Ker je družba DC menila, da za prodajo teh vozil velja posebna ureditev DDV, ki se uporablja za rabljeno blago, je na računih za to prodajo navedla "člen 16(6), [Código do Imposto sobre o Valor Acrescentado (zakonik o davku na dodano vrednost" (CIVA)" ali "maržna ureditev – rabljeno blago" in stopnjo DDV "0 %".

.........

9 Davčna uprava je med nadzorom menila, da bi morala za transakcije, ki jih je opravilo podjetje DC, veljati splošna ureditev DDV, ker se nanašajo na "nova" prevozna sredstva v smislu člena 2(2)(b) Direktive 2006/112. Zato je opravila popravek z določitvijo dolgovanega DDV z uporabo 23-odstotne stopnje DDV za znesek, naveden na prodajnih računih, ki jih je družba DC poslala končnim potrošnikom.

11 Tožeča stranka navaja, da se vprašanje iz postopka v glavni stvari nanaša le na določitev davčne osnove za DDV. V zvezi s tem družba DC trdi, da je treba davek izračunati ob upoštevanju prodajne cene, navedene na računu, in ne, kot je menila davčna uprava, kot cene brez DDV, ki jo je treba povečati za DDV, ampak kot cene, ki že vključuje DDV. Navaja, da DDV ne more več prevaliti na končne potrošnike, saj za to ni mehanizma za ureditev DDV. Iz tega sklepa, da bi metoda, ki jo je uporabila davčna uprava, povzročila zvišanje prodajne cene, navedene na računu, za znesek DDV, kar bi bilo v nasprotju s členoma 73 in 78 Direktive 2006/112 ter načelom davčne nevtralnosti, kot ga razlaga Sodišče.

3: Komentar

 

Načelo nevtralnosti DDV-ja je ključno načelo, ki "prepoveduje" razlagao materialnih določb DDV zakonodaje na način, da ne upošteva obdavčitve dejanske dodane vrenosti, ki jo "prejme" izvajalec storitve. Ali drugače. Z DDV-jem je potrebno obdavčevati (z vidika "države") zgolj dodano vrednost, ki se ugotovi na podlagi razlike med vstopnimi in izstopnimi DDV-ji. Izračun dodane vrednosti (v tehničnem smislu) mora zagotoviti t.i. dejansko dodano vrednost, ki jo oseba z identifikacijo za DDV (npr. oseba A), dejansko doseže. 

V konkretnem primeru lahko "država popravi" zmoto, ki jo je "zagrešila" oseba A na način, da dejansko zaračuna pravilni znesek DDV-ja, kar pa se lahko zagotovi zgolj na način, da se upošteva dejanski znesek prejete kupnine. Ali drugače. Davčni organ lahko ugotovi, da je v prejetem znesku kupnine, že vkalkuliran DDV. 

DDV zakonodajo, brez dejanskega razumevanja t.i. načela nevtralnosti, ni mogoče pravilno uporabiti. V Sloveniji moramo spremeniti ravnanja FURS v smeri obravnavane sodbe, predvsem v primerih, ko in če FURS "prekvalificira" storitve po 76.a. členu ZDDV-1. V praksi lahko zasledimo, da davčni organ, zgolj na podlagi vpogleda v račune (brez ugotvaljanja dejanskega stanja), sprejme odločitev, da morajo izdajatelji računa obračunati DDV po splošni stopnji, četudi izdajatelj računa razume svojo dejavnost na način, da se uporabi t.i. 76.a. člen ZDDV-1 (npr. vgradno pohištvo).

Ravnanje organa, kot je opisano v prejšnjem odstavku grobo krši temeljno načelo davčne nevtralnosti, kar povzroči t.i. dvojno obogatitev države. Davčno nevtralnost je potrebno razlagati na način, da "država" ne sme obdavčevati zavezancev na način, da se ne upošteva t.i. dejanska dodana vrednost. Če oseba A ni prejela "denarja" za plačilo izstopnega DDV-ja (npr. če obračuna storitev po 76.a. členu ZDDV-1), seveda državi "ne pripada DDV po stopnji 22%, če se DDV ne upošteva, da je del "prejete kupnine". Kar jasno poved tudi sodba iz tega prispevka!

 

Pripravil: mag. FRanc Derganc