ALI SME UPRAVNI ORGAN ZAČETNIKA – PRAVNO OSEBO OBRAVNAVATI DRUGAČE KOT ZAČETNIKA – FIZIČNO OSEBO PRI PREDKUPNI PRAVICI ZA KMETIJSKA ZEMLJIŠČA?
Ustavnoskladna uporaba 23. in 24. člena ZKZ pri gospodarski družbi, ki šele začenja opravljati kmetijsko dejavnost
Avtor: mag. FRANC DEGANC, analitični del izveden z AI TAXIN
DATUM: 21.09.2026
PREDGOVOR
Povod za ta članek je konkreten primer, v katerem sta se pravna oseba A d.o.o. in pravna oseba B d.o.o. pri družbi DSU, ki je v državni lasti, potegovali za nakup nepremičnine, katere del predstavlja tudi kmetijsko zemljišče. Pravna oseba A je v postopku zatrjevala in dokazovala, da šele začenja opravljati kmetijsko dejavnost ter da predmetno zemljišče potrebuje prav za njen dejanski začetek in razvoj. Upravni organ pa je njen položaj presojal predvsem skozi formalni pogoj iz 24. člena ZKZ, po katerem mora kmetijska organizacija že ustvarjati več kot 50 odstotkov prihodkov iz kmetijske dejavnosti. Prav tu nastane temeljni pravni problem.
ZKZ namreč pri fizični osebi izrecno pozna začetnika. Fizična oseba lahko pod zakonskimi pogoji pridobi položaj kmeta tudi tedaj, ko kmetijske dejavnosti še ne opravlja v obsegu, iz katerega bi že ustvarjala zahtevan dohodek, ampak izkaže, da jo bo začela opravljati in da bo iz nje v prihodnje pridobivala pomemben del dohodka. Vrhovno sodišče je šlo pri tej razlagi še korak dlje: pri fizični osebi je zavrnilo strogo formalistično stališče, da mora biti njen položaj v celoti vzpostavljen že ob sprejemu ponudbe oziroma na samem začetku postopka, in je dopustilo, da se relevantna izjava poda tudi med postopkom odobritve pravnega posla.
Pri pravni osebi pa ZKZ posebnega instituta »začetnika« izrecno ne ureja. Besedilo zakona od kmetijske organizacije zahteva že dosežen delež prihodkov iz kmetijske dejavnosti. Tako nastane nenavadna posledica: fizična oseba lahko pridobi kmetijsko zemljišče prav zato, da bo kmetijsko dejavnost šele začela opravljati, medtem ko pravna oseba, ki želi storiti isto in to tudi konkretno dokazuje, lahko obstane pred zahtevo, da mora že imeti prihodke iz dejavnosti, ki je zaradi pomanjkanja zemljišča sploh še ne more začeti izvajati v potrebnem obsegu.
Prav zato osrednje vprašanje tega članka ni samo, ali je mogoče določbo 24. člena ZKZ neposredno uporabiti tudi za pravno osebo. Vprašanje je širše:
Ali pri pravni osebi res ne velja nič od pravnega razloga, zaradi katerega zakon in sodna praksa varujeta fizičnega začetnika?
Če je Vrhovno sodišče pri fizični osebi poudarilo vsebino začetka kmetijske dejavnosti, namen ZKZ in zavrnilo pretirani formalizem glede trenutka izpolnitve pogojev, mora upravni organ pojasniti, zakaj ta pravna logika pri pravni osebi ni niti razlagalno pomembna. Gola ugotovitev, da je eden od subjektov fizična, drugi pa pravna oseba, še ne odgovori na vprašanje, ali je ta razlika glede na namen ZKZ tudi pravno odločilna.
Članek zato preučuje, ali je dopustna razlaga, po kateri ima fizična oseba zakonsko in sodno priznano možnost postati kmetijski začetnik, pravna oseba pa je že zaradi svoje pravnoorganizacijske oblike iz take možnosti v celoti izključena. Če sta oba subjekta glede bistvenega dejstva v primerljivem položaju – oba želita šele začeti resnično kmetijsko dejavnost in za to potrebujeta zemljišče – mora obstajati stvaren in razumen razlog, zakaj se njun položaj obravnava različno.
To pa ni več samo vprašanje razlage ZKZ. Postane tudi vprašanje drugega odstavka 14. člena Ustave – enakosti pred zakonom, 22. člena Ustave – pravice do vsebinsko obrazložene odločitve ter 120. člena Ustave, po katerem upravni organ ne deluje samo na podlagi zakona, temveč v okviru Ustave in zakonov.
Osrednja dilema članka je zato naslednja:
Če zakon fizični osebi izrecno omogoča položaj začetnika in če je sodna praksa pri fizični osebi dodatno poudarila, da pri presoji ni odločilen zgolj formalni trenutek izpolnitve pogojev, ampak vsebina in namen kmetijske dejavnosti – ali sme upravni organ pri pravni osebi vse te argumente preprosto prezreti samo zato, ker zakon zanjo instituta začetnika ni izrecno zapisal?
Prav odgovor na to vprašanje je predmet nadaljnje analize.
1. Problem ni samo v 24. členu ZKZ
Predstavljajmo si gospodarsko družbo A d.o.o., ki je registrirana za opravljanje kmetijske dejavnosti, želi dejansko začeti kmetijsko proizvodnjo in za to potrebuje kmetijska zemljišča. Družba sprejme ponudbo za nakup kmetijskega zemljišča in uveljavlja položaj predkupnega upravičenca po Zakonu o kmetijskih zemljiščih.
Težava nastane pri 24. členu ZKZ.
Zakon pri fizični osebi izrecno pozna položaj osebe, ki šele namerava začeti kmetovati. Taka oseba lahko pod pogoji iz zakona izjavi, da bo pridobljena zemljišča sama ali s pomočjo drugih obdelovala ter da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka. Zakon torej pri fizični osebi dopušča, da se njen prihodnji položaj kmeta presoja ex ante – na podlagi dejavnosti, ki jo šele namerava začeti.(1)
Pri gospodarski družbi je zakonsko izhodišče drugačno. Za kmetijsko organizacijo se šteje gospodarska družba, kmetijska zadruga ali druga pravna oseba, ki je registrirana za kmetijsko dejavnost in dosega več kot polovico prihodkov iz kmetijske dejavnosti, kar se ugotavlja na podlagi njenega poslovnega izida.(1) ZKZ gospodarski družbi ne daje izrecno enake »začetniške« poti, kakršno daje fizični osebi.
Na prvi pogled bi bil zato odgovor preprost: fizična oseba začetnik lahko izpolni pogoje na podlagi prihodnje dejavnosti, družba A d.o.o., ki šele začenja kmetovati in zaradi tega še nima zahtevanega deleža kmetijskih prihodkov, pa jih ne more.
Toda prav tu se pravo vprašanje šele začne.
Vprašanje namreč ni zgolj, kaj dobesedno piše v 24. členu ZKZ, ampak tudi, kako sme oziroma mora upravni organ to določbo razlagati in uporabiti znotraj ustavnega pravnega reda.
2. Vrhovno sodišče je že zavrnilo pretirano formalističen pristop do »začetnika«
Za razumevanje problema je bistvena sodba Vrhovnega sodišča X Ips 15/2023 z dne 5. februarja 2025.(2)
Vrhovno sodišče je presojalo položaj fizične osebe, ki je status kmeta uveljavljala na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Odločilo je, da lahko sprejemnik ponudbe izjavo, s katero uveljavlja ta položaj, veljavno poda tudi po sprejemu ponudbe, med postopkom odobritve pravnega posla.
Pomen te odločbe presega zgolj vprašanje trenutka podaje izjave.
Vrhovno sodišče je zavrnilo razlago, ki bi iz procesnega formalizma ustvarila oviro za vstop nove osebe v kmetijsko dejavnost. Pri razlagi ZKZ je poudarilo namen zakonske ureditve, povezane z varovanjem kmetijskih zemljišč in njihovim smotrnim izkoriščanjem.
S tem je Vrhovno sodišče postavilo pomembno metodološko izhodišče: določb ZKZ o predkupnih upravičencih ni dopustno razlagati izključno slovnično in izolirano od njihovega namena.
Podobno izhaja iz sklepa X Ips 14/2023 z dne 29. novembra 2023. Vrhovno sodišče je pri presoji zlorabe predkupne pravice poudarilo pomen dejanskega namena njenega uveljavljanja. Če je pravica uporabljena v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo je zakonodajalec uvedel, je mogoče njeno uveljavljanje zavrniti. Toda obstoj zlorabe mora organ ugotoviti glede na konkretne okoliščine primera.(3)
Za primer A d.o.o. je to pomembno tudi v nasprotni smeri. Če je namen družbe resnično pridobiti zemljišče zaradi začetka kmetijske proizvodnje, njenega položaja ni mogoče presojati samo skozi formalno oznako »pravna oseba« in zgodovinski poslovni izid, ne da bi organ sploh obravnaval namen zakonske ureditve.
3. Ključno vprašanje: ali je pravna oblika stvaren razlog za različno obravnavanje?
Pri tem ne gre za trditev, da sta fizična in pravna oseba vedno v enakem pravnem položaju. Nista.
Pravno relevantno vprašanje je ožje:
Ali sta fizična oseba, ki šele začenja opravljati kmetijsko dejavnost, in gospodarska družba, ki dokazljivo šele začenja opravljati isto dejavnost, glede na namen konkretne ureditve ZKZ v bistveno primerljivem položaju?
Tu nastopi drugi odstavek 14. člena Ustave, po katerem so vsi pred zakonom enaki.(4)
Odločba Ustavnega sodišča Up-676/15 je za takšno presojo posebej pomembna. Ustavno sodišče je izrecno poudarilo, da načelo enakosti ne zavezuje samo zakonodajalca. Zavezuje tudi izvršilno in sodno oblast. Zato niti razlaga zakona ne sme ustvariti razlikovanja, ki bi bilo ustavno nedopustno, če bi ga neposredno določil že zakonodajalec. Bistveno enake položaje je treba obravnavati enako, različno obravnavanje pa mora temeljiti na razumnem razlogu, ki je stvarno povezan s predmetom urejanja.(5)
To je za obravnavano vprašanje bistveno.
Če fizična oseba še nima kmetijskega dohodka zato, ker šele začenja kmetovati, ji ZKZ omogoča, da prihodnjo dejavnost izkaže. Če gospodarska družba še nima več kot 50 odstotkov kmetijskih prihodkov iz istega razloga – ker prav tako šele začenja kmetovati –, ji zakon take izrecne poti ne daje.
Razlika obstaja.
Toda ustavnopravni test se ne konča z ugotovitvijo, da je ena oseba fizična, druga pa pravna.
Organ mora ugotoviti, ali je prav ta razlika stvarno povezana z namenom zakonske ureditve.
Če je namen predkupne ureditve spodbujati učinkovito kmetijsko rabo zemljišč, njihovo ohranjanje v proizvodni funkciji ter preprečevati pridobivanje zemljišč za namene, ki s kmetijsko dejavnostjo nimajo dejanske povezave, je treba pojasniti, zakaj družba, ki dejansko začenja kmetijsko proizvodnjo, glede tega namena ni primerljiva s fizično osebo, ki počne isto.
Mogoče je, da za razlikovanje obstajajo razumni razlogi. Zakonodajalec bi lahko želel pri pravnih osebah zahtevati višjo stopnjo objektivno preverljive že obstoječe dejavnosti ali preprečevati špekulativne nakupe zemljišč preko gospodarskih družb.
Toda tak razlog mora biti identificiran, razumen in povezan z namenom zakona.
Ne zadošča stavek:
»Sodna praksa se nanaša na fizično osebo, v konkretnem primeru pa gre za pravno osebo.«
To je opis razlike med subjektoma.
Ni pa obrazložitev, zakaj je ta razlika pravno odločilna.
4. Upravni organ zakona ne uporablja ločeno od Ustave
Prav tu pridemo do po našem mnenju najpomembnejšega dela problema.
V upravni praksi se lahko pojavi razumevanje, da mora upravni organ veljavni zakon uporabiti takšen, kakršen je, vprašanje njegove morebitne protiustavnosti pa naj bi bilo stvar sodišč.
Takšna trditev je pravilna samo deloma.
Upravni organ res nima pristojnosti, da bi veljaven zakon sam razveljavil ali da bi njegovo uporabo preprosto odklonil samo zato, ker meni, da zakon ni skladen z Ustavo.
Iz tega pa nikakor ne sledi, da lahko Ustavo pri odločanju zanemari.
Drugi odstavek 120. člena Ustave določa, da upravni organi svoje delo opravljajo v okviru in na podlagi Ustave in zakonov.(6) Ustava torej zakona in Ustave ne postavlja v dve ločeni pravni sferi. Uprava je vezana na oba.
Prav to je zelo jasno pojasnilo Ustavno sodišče v sklepu U-I-41/10 z dne 11. marca 2010.(7)
Ustavno sodišče je zavrnilo stališče, da upravni organi ob soočenju z morebitno protiustavnostjo zakona nimajo nobene možnosti ukrepanja. Poudarilo je, da so upravni organi v svojih postopkih dolžni varovati ustavni red ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Ta obveznost ni pridržana samo sodiščem.
Hkrati je Ustavno sodišče postavilo pomembno mejo. Upravni organ zakona ne more sam odkloniti in sam nima procesnega položaja iz 156. člena Ustave. Če pa meni, da bi moral uporabiti protiustaven zakon, mora na problem opozoriti nadrejeni organ; ta mora ustavnopravno vprašanje preučiti in lahko sproži ustrezno institucionalno ukrepanje.
To pomeni, da je pravno napačna poenostavljena formula:
»Zakon je takšen, zato ga moramo uporabiti, vprašanje Ustave pa za upravni organ ni pomembno.«
Pravilna formula je bistveno zahtevnejša:
»Zakon moramo uporabiti, vendar ga moramo najprej razlagati in uporabiti znotraj ustavnega pravnega reda. Če ustavnoskladna razlaga ni mogoča, zakona sami ne moremo razveljaviti, vendar ustavnopravnega problema ne smemo prezreti.«
Ta razlika je bistvena.
5. Najprej je treba iskati ustavnoskladno razlago
Pri uporabi 24. člena ZKZ mora biti zato prvo vprašanje, ali zakonsko besedilo dopušča več pravno dopustnih razlag.
Če jih dopušča, mora imeti prednost razlaga, ki je skladna z Ustavo.
Takšna metodologija je posebej jasno izražena v novejšem sklepu Ustavnega sodišča U-I-42/24 z dne 17. aprila 2025. Ustavno sodišče je v zvezi z dolžnostjo sodišč poudarilo, da je zahteva za presojo ustavnosti skrajno sredstvo. Sodišče mora najprej uporabiti splošno sprejete metode pravne razlage in iskati rešitev, pri kateri bo uporaba zakona v konkretni zadevi ustavnoskladna. Šele če take razlage ni mogoče doseči in sodišče meni, da je zakon protiustaven, nastopi postopek iz 156. člena Ustave.(8)
Čeprav se ta odločba neposredno nanaša na sodišča, je njena logika pomembna tudi za upravo. U-I-41/10 namreč jasno pove, da je tudi uprava vezana na Ustavo.
Pri A d.o.o. mora zato organ preveriti, ali je mogoče 23. in 24. člen ZKZ z jezikovno, sistemsko, namensko in ustavnoskladno razlago uporabiti tako, da se prepreči neutemeljeno razlikovanje.
Toda tu je potrebna previdnost.
Ustavnoskladna razlaga ne pomeni dovoljenja za ustvarjanje nove zakonske norme.
Če je zakonsko besedilo tako jasno, da gospodarski družbi začetniškega položaja brez že doseženega zahtevanega deleža prihodkov ni mogoče priznati brez dejanskega spreminjanja zakona, upravni organ ne sme sam ustvariti nove kategorije »kmetijske organizacije začetnice«.
V takem primeru se pravni problem spremeni.
Ne gre več samo za vprašanje razlage 24. člena ZKZ, ampak za vprašanje ustavnosti same razlike, ki jo zakon vzpostavlja.
6. Zakaj je pomemben tudi 22. člen Ustave
Drugi odstavek 14. člena Ustave daje materialni standard enakosti. Toda pri konkretnem upravnem odločanju je enako pomemben 22. člen Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi.(9)
Njegov pomen v obravnavani zadevi ni v tem, da bi iz njega neposredno izhajala materialna pravica A d.o.o. do statusa kmetijske organizacije.
Pomen je procesen.
Če stranka postavi konkreten ustavnopravni argument in se pri tem sklicuje na relevantno sodno prakso, mora organ ta argument dejansko obravnavati.
Ustavno sodišče je že v odločbi Up-2/94 poudarilo, da mora biti iz upravne odločbe razvidno relevantno dejansko stanje, uporabljena pravna podlaga in preudarki, ki so organ privedli do odločitve. Če teh razlogov ni, je lahko pravno sredstvo samo navidezno učinkovito. Pomanjkljiva obrazložitev lahko zato pomeni kršitev 22. člena Ustave.(10)
Ta zahteva se neposredno dopolnjuje z 214. in 254. členom ZUP.
Prvostopenjski organ mora obrazložiti dejansko in pravno podlago svoje odločitve ter razloge, zaradi katerih strankinemu zahtevku ni ugodil. Drugostopenjski organ pa mora presoditi vse pritožbene navedbe.(11)
Zato se II. stopnja ne more zadovoljiti samo z naslednjim odgovorom:
»Sodba X Ips 15/2023 se nanaša na fizično osebo in je zato v primeru A d.o.o. ni mogoče uporabiti.«
Tak odgovor bi lahko bil začetek obrazložitve.
Ne more pa biti njen konec.
Če je pritožnik zatrjeval, da ratio decidendi sodbe o fizični osebi začetniku kaže na širše načelo, po katerem ni dopustno onemogočiti začetka kmetijske dejavnosti samo zaradi odsotnosti že doseženega prihodka, mora II. stopnja pojasniti, zakaj tega pravnega razloga ni mogoče prenesti ali vsaj upoštevati pri presoji pravne osebe.
Odgovoriti mora na vprašanje primerljivosti položajev.
Odgovoriti mora na vprašanje namena zakona.
Odgovoriti mora na vprašanje stvarnega razloga za razlikovanje.
In odgovoriti mora, zakaj predlagana ustavnoskladna razlaga zakonskega besedila ni mogoča.
Upravno sodišče je v zadevi I U 307/2020-7 izrecno poudarilo pomen drugega odstavka 254. člena ZUP in ugotovilo kršitev, ker upravna organa na pomemben pravni ugovor stranke nista odgovorila.(12)
7. Pravno osebnost A d.o.o. je treba obravnavati previdno
Tudi stališče, da gre pri A d.o.o. »samo za pravno osebo«, ustavnopravno ne zadošča.
Ustavno sodišče je v odločbi U-I-40/12 podrobneje obravnavalo ustavnopravni položaj pravnih oseb in potrdilo, da so tudi pravne osebe lahko nosilke ustavno varovanih pravic, kadar je to združljivo z naravo posamezne pravice. Posebej pomembna so pravna jamstva, povezana z gospodarsko dejavnostjo, lastnino in procesnim varstvom.(13)
Še bolj neposredno je za obravnavani problem pomembna Up-676/15, saj je bila pritožnica v tej zadevi gospodarska pravna oseba. Ustavno sodišče ji je priznalo varstvo iz načela enakosti ter zahtevalo razumne in stvarne razloge za različno obravnavanje primerljivih položajev.
Iz tega ne izhaja, da morata biti gospodarska družba in fizični kmet vedno obravnavana popolnoma enako.
Izhaja pa, da besedi »pravna oseba« sami zase še nista ustavnopravna obrazložitev različnega obravnavanja.
8. Kako bi morala ravnati I. stopnja?
V primeru družbe A d.o.o. bi morala I. stopnja najprej natančno ugotoviti dejansko stanje.
Preveriti bi morala, ali družba resnično začenja kmetijsko dejavnost, ali je zanjo ustrezno registrirana, zakaj potrebuje konkretna zemljišča, kakšen je njen dejanski poslovni načrt, kakšna proizvodnja je predvidena ter ali obstajajo objektivna dejstva, ki potrjujejo resnost namena.
Nato bi morala opredeliti namen 23. in 24. člena ZKZ ter pojasniti, kakšno funkcijo ima zahteva po več kot 50 odstotkih prihodkov pri kmetijski organizaciji.
Šele potem bi bilo mogoče opraviti primerjavo s fizično osebo začetnikom.
Če organ meni, da sta položaja različna, mora povedati, zakaj je razlika relevantna prav glede na namen ZKZ.
Če sta položaja glede na namen zakona primerljiva, mora ugotoviti, ali obstaja stvaren razlog za različno obravnavanje.
Nato mora preveriti, ali tak rezultat dopušča ustavnoskladna razlaga veljavnega ZKZ.
Če ne dopušča, mora tudi to jasno povedati.
To je povsem drugačen način odločanja kot zgolj preverjanje ene številke v preteklem poslovnem izidu.
9. Kako bi morala ravnati II. stopnja?
Za II. stopnjo je standard še strožji, če pritožnik v pritožbi izrecno odpre vprašanje Ustave in sodne prakse.
Če pritožba zatrjuje, da je fizični osebi začetniku sodna praksa priznala možnost uveljavljanja statusa na podlagi prihodnje kmetijske dejavnosti, da je A d.o.o. glede namena zakona v primerljivem položaju ter da drugačna obravnava odpira vprašanje 14. člena Ustave, mora II. stopnja odgovoriti na prav to vprašanje.
Formalna ugotovitev, da se citirana sodba nanaša na fizično osebo, ne predstavlja celovitega odgovora.
Drugostopenjski organ bi moral pojasniti, kateri del pravnega razloga iz X Ips 15/2023 je neločljivo vezan na fizično osebo in zakaj ga ni mogoče uporabiti kot razlagalni argument pri pravni osebi.
Prav tako bi moral pojasniti, kateri stvaren razlog, povezan z namenom zakona, zahteva drugačno obravnavanje.
Če meni, da jasnost zakonskega besedila preprečuje širšo ustavnoskladno razlago, bi moral obrazložiti tudi to.
Prav to je bistvo učinkovitega pravnega sredstva.
Pritožnik mora iz drugostopenjske odločbe razumeti zakaj njegov ustavnopravni argument ni uspešen, ne zgolj izvedeti, da ga organ ne sprejema.
10. Kaj če je problem v samem zakonu?
Mogoč je tudi rezultat, da se po opravljeni analizi ugotovi, da 24. člena ZKZ z običajnimi metodami pravne razlage preprosto ni mogoče razložiti tako, da bi pravni osebi začetnici omogočal položaj, primerljiv s fizično osebo začetnikom.
To samo po sebi še ne pomeni, da sme upravni organ zakonsko določbo prenehati uporabljati.
U-I-41/10 jasno določa mejo pristojnosti uprave.
Toda ko zadeva pride pred Upravno sodišče, položaj ni več enak.
Ustava v 156. členu določa, da mora sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem.(14)
Iz U-I-42/24 pa izhaja, da je to druga faza. Najprej mora sodišče preveriti, ali je mogoče zakon razložiti ustavnoskladno. Če to ni mogoče, šele nato pride v poštev 156. člen Ustave.
Pravno vprašanje se tako lahko razvije v dveh smereh.
Prva možnost je, da zakonsko besedilo omogoča ustavnoskladno razlago, ki prepreči neutemeljeno razlikovanje.
Druga možnost je, da je zakonska razlika tako jasna, da take razlage ni mogoče sprejeti.
V drugem primeru temeljno vprašanje ni več:
Ali A d.o.o. izpolnjuje 24. člen ZKZ?
Temveč:
Ali je 24. člen ZKZ skladen z drugim odstavkom 14. člena Ustave, če fizični osebi omogoča dokazovanje prihodnje kmetijske dejavnosti, gospodarski družbi v sicer primerljivem položaju pa priznanje položaja pogojuje z že doseženimi prihodki iz dejavnosti, ki jo šele začenja opravljati?
To vprašanje je bistveno zahtevnejše od običajne razlage ZKZ.
In prav zato ga upravni organ ne sme preskočiti.
11. Sklep
Primer gospodarske družbe, ki šele začenja opravljati kmetijsko dejavnost, razkriva širši problem upravnega odločanja.
Načelo zakonitosti ne pomeni, da upravni organ zakon bere in uporablja ločeno od Ustave.
Pomeni prav nasprotno.
Drugi odstavek 120. člena Ustave upravni organ izrecno umešča v okvir Ustave in zakonov. U-I-41/10 temu dodaja jasno zahtevo, da mora tudi uprava varovati ustavni red in človekove pravice. Up-676/15 pa opozarja, da načelo enakosti zavezuje tudi izvršilno oblast in da pravna razlaga sama ne sme proizvajati neutemeljenega razlikovanja.
X Ips 15/2023 je za področje kmetijskih zemljišč pomembna zato, ker kaže, da formalistična razlaga določb ZKZ ne sme izničiti njihovega namena.
Iz vsega navedenega ne sledi avtomatičen zaključek, da mora A d.o.o. nujno dobiti status kmetijske organizacije začetnice.
Sledi pa nekaj drugega:
upravni organ njene zahteve ne sme zakonito zavrniti samo z ugotovitvijo, da nima več kot 50 odstotkov preteklih prihodkov iz kmetijske dejavnosti, če je stranka odprla argument začetništva, primerljivosti s fizično osebo, relevantno sodno prakso ter vprašanje skladnosti take razlage z Ustavo, ne da bi se do teh vprašanj vsebinsko in argumentirano opredelil.
Še manj zadostuje stališče II. stopnje, da sodne prakse o fizični osebi ni treba upoštevati samo zato, ker v obravnavanem primeru nastopa pravna oseba.
Sodišče je lahko odločilo o fizični osebi.
Pravni razlog, na katerem odločitev temelji, pa je treba šele analizirati.
Če je ta razlog povezan z dejanskim začetkom kmetijske dejavnosti, namenom varovanja kmetijskih zemljišč in preprečevanjem pretiranega formalizma, mora upravni organ pojasniti, zakaj je oziroma ni relevanten tudi za družbo A d.o.o.
To zahteva načelo enakosti.
To zahteva pravica do obrazložene odločbe.
In predvsem to zahteva ustavno načelo, po katerem uprava ne deluje samo na podlagi zakona, ampak v okviru in na podlagi Ustave in zakonov.
SKLEP: ČE ZAKON POLOŽAJA PRAVNE OSEBE ZAČETNICE NE UREJA IZRECNO, GA JE TREBA NAJPREJ RAZLOŽITI USTAVNOSKLADNO
Bistvo obravnavanega primera je razmeroma jasno. ZKZ za fizično osebo izrecno predvideva možnost, da v kmetijsko dejavnost šele vstopa. Vrhovno sodišče je v zadevi X Ips 15/2023 to ureditev dodatno razložilo vsebinsko in zavrnilo stališče, da morajo biti vsi elementi položaja kmeta začetnika nujno podani že ob sprejemu ponudbe. Pri pravni osebi posebnega pravila o »kmetijski organizaciji začetnici« ni.
Toda iz tega ne sledi, da je pravna oseba začetnica zato avtomatično izključena.
Prav nasprotno: odsotnost posebne določbe pomeni, da mora upravni organ najprej odgovoriti, kako je treba obstoječe določbe ZKZ razložiti v konkretnem primeru, da bo njihova uporaba skladna z Ustavo.
To je bistvo ustavnoskladne razlage.
Ustavno sodišče je v sklepu U-I-42/24 zelo jasno pojasnilo metodologijo: pri iskanju ustavnoskladne rešitve je treba uporabiti vse splošno sprejete metode pravne razlage, med več mogočimi razlagami pa izbrati tisto, ki je skladna z Ustavo.(15) Enako stališče je Ustavno sodišče že prej sprejelo v zadevah U-I-106/16, U-I-238/12 in drugih.
Še pomembnejša za upravne organe je zadeva U-I-96/10. Ustavno sodišče je poudarilo, da razlaga zakonske določbe in njena uporaba v konkretnem primeru najprej sodita v pristojnost tistega organa, ki mora predpis izvrševati, ter da je njegova ustavna obveznost, da predpis z ustaljenimi metodami pravne razlage uporabi oziroma razloži v skladu z zakonom in Ustavo.(16)
To pomeni, da organ I. stopnje v obravnavanem primeru ne sme ravnati po logiki:
»ZKZ pravne osebe začetnice ne omenja, zato zanjo začetništvo ne obstaja.«
Takšen sklep je prehiter.
Najprej mora ugotoviti, ali A d.o.o. dejansko začenja opravljati kmetijsko dejavnost in ali zemljišče potrebuje prav za to dejavnost. Nato mora ugotoviti namen 23. in 24. člena ZKZ ter upoštevati X Ips 15/2023 in drugo sodno prakso, ki poudarja vsebinsko in namensko razlago pravil o prometu s kmetijskimi zemljišči.
Šele nato mora odgovoriti na bistveno vprašanje:
Ali je mogoče 23. in 24. člen ZKZ razložiti tako, da se tudi pri pravni osebi, ki šele začenja opravljati kmetijsko dejavnost, upoštevajo dejanska vsebina dejavnosti, namen pridobitve zemljišča in objektivni dokazi o resničnem začetku kmetovanja, čeprav zakon zanjo posebnega instituta začetnika izrecno ne ureja?
Pri tem mora organ upoštevati tudi drugi odstavek 14. člena Ustave.
Up-676/15 je tu posebej pomembna. Ustavno sodišče je izrecno povedalo, da načelo enakosti ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno oblast. Organ torej zakona ne sme razložiti tako, da bi njegova lastna razlaga ustvarila ustavno nedopustno razlikovanje. Če sta dva položaja glede na predmet in namen urejanja bistveno enaka, mora za njuno različno obravnavanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja.(17)
Zato mora I. stopnja odgovoriti na vprašanje, ki ga sama odsotnost posebnega pravila za pravno osebo ne rešuje:
Zakaj bi bila fizična oseba, ki danes še ne izpolnjuje vseh dejanskih značilnosti razvite kmetijske dejavnosti, vendar kmetijstvo šele začenja, upravičena do posebnega obravnavanja, pravna oseba, ki dokazljivo počne vsebinsko isto, pa ne?
Če za razlikovanje obstaja stvaren razlog, ga mora organ navesti in obrazložiti.
Če ga ni, mora obstoječe določbe ZKZ, kolikor njihove meje to dopuščajo, razložiti na način, ki takšno protiustavno razlikovanje prepreči.
To je ustavnoskladna razlaga.
Kaj mora zato narediti I. stopnja?
I. stopnja mora najprej razlagati in šele nato uporabiti zakon.
Ne sme iz odsotnosti posebnega pravila avtomatično izpeljati prepovedi.
Ugotoviti mora vsebino in namen zakonske ureditve, upoštevati sodno prakso o začetniku ter opraviti test enakosti med fizično osebo začetnikom in pravno osebo začetnico.
Če ZKZ dopušča več razlag, mora uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo.
Takšna zahteva za upravo ne izhaja samo posredno iz splošnih ustavnih načel. Ustavno sodišče je v U-I-41/10 izrecno zapisalo, da upravni organi svoje delo opravljajo v okviru in na podlagi Ustave in zakonov ter da so v svojih postopkih dolžni varovati ustavni red ter človekove pravice in temeljne svoboščine.(18)
Zato I. stopnja ne uporablja:
ZKZ brez Ustave,
ampak:
ZKZ, razložen v okviru Ustave.
Kaj mora narediti II. stopnja?
II. stopnja mora preveriti prav to.
Če je I. stopnja zaključila:
»Pravna oseba nima posebne določbe o začetniku, zato začetništva ni mogoče upoštevati,«
mora II. stopnja preveriti, ali je takšna razlaga materialnega prava sploh pravilna.
Ni dovolj ponovno prepisati 24. člena ZKZ.
Ni dovolj ugotoviti, da se X Ips 15/2023 nanaša na fizično osebo.
In ni dovolj reči, da zakon pri pravni osebi instituta začetnika izrecno ne določa.
II. stopnja mora odgovoriti na vsebinsko vprašanje:
Ali je I. stopnja med mogočimi razlagami ZKZ izbrala ustavnoskladno razlago in ali je njen rezultat skladen z drugim odstavkom 14. člena Ustave?
Če meni, da sodbe X Ips 15/2023 pri pravni osebi ni mogoče upoštevati niti kot razlagalnega argumenta, mora pojasniti zakaj.
Če meni, da fizična in pravna oseba začetnica nista v primerljivem položaju, mora povedati v čem je stvarno relevantna razlika.
Če meni, da sta položaja primerljiva, vendar je različno obravnavanje kljub temu dopustno, mora povedati kateri razumen in z namenom ZKZ povezan razlog to razlikovanje upravičuje.
To je naloga II. stopnje pri pravilni uporabi materialnega prava.
In če ustavnoskladna razlaga res ni mogoča?
Šele tu je meja.
Ustavnoskladna razlaga ne pomeni, da lahko upravni organ napiše nov zakon. Razlaga mora ostati znotraj meja, ki jih dopuščajo besedilo, sistematika, namen in druge priznane metode razlage.
Če organ po opravljeni ustavnoskladni razlagi ugotovi, da ZKZ ne dopušča nobene pravno sprejemljive razlage, ki bi preprečila različno obravnavanje fizične in pravne osebe začetnice, potem problem ni več samo vprašanje uporabe zakona.
Takrat nastane vprašanje:
Ali je zakon sam v tem delu v neskladju z Ustavo?
Upravni organ zakona sam ne sme razveljaviti ali odkloniti njegove uporabe. Toda U-I-41/10 jasno pove, da zaradi tega ustavnopravnega problema ne sme prezreti; nanj mora ustrezno opozoriti znotraj sistema izvršilne oblasti.(18)
Če pa spor pride pred Upravno sodišče, mora sodišče ponovno najprej poskusiti zakon razložiti ustavnoskladno. Šele če z vsemi priznanimi metodami razlage to ni mogoče in meni, da je zakon protiustaven, nastopi 156. člen Ustave in postopek pred Ustavnim sodiščem.(15)
Zato je končni sklep članka naslednji:
Dejstvo, da ZKZ za pravno osebo začetnico nima posebne določbe, ni konec pravne presoje. Je njen začetek.
I. in II. stopnja morata najprej ugotoviti, kakšno razlago obstoječega ZKZ zahtevajo njegov namen, sodna praksa Vrhovnega sodišča in predvsem Ustava.
Če je mogoče zakon razložiti na več načinov, ne smeta izbrati razlage, ki brez stvarnega razloga povzroči neenako obravnavanje primerljivih položajev.
In prav zato vprašanje ni:
»Kje v ZKZ piše, da je lahko d.o.o. začetnik?«
Pravno pravilno vprašanje je:
»Kako je treba ZKZ razložiti v položaju pravne osebe, ki dokazljivo šele začenja opravljati kmetijsko dejavnost, da bo njegova uporaba skladna z Ustavo, načelom enakosti in namenom zakona?«
Šele odgovor na to vprašanje pomeni pravilno uporabo materialnega prava.
OPOMBE
(15) Ustavno sodišče RS, sklep U-I-42/24 z dne 17. 4. 2025, ECLI:SI:USRS:2025.I.42.24, vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ustavno sodišče je določilo jasen metodološki vrstni red pri razlagi zakona. Organ, ki zakon uporablja, mora najprej iskati ustavnoskladno rešitev z uporabo splošno sprejetih metod pravne razlage. Če obstaja več mogočih razlag, mora biti uporabljena tista, ki je skladna z Ustavo. Šele kadar zakona z metodami pravne razlage ni mogoče razložiti ustavnoskladno, nastopi vprašanje njegove protiustavnosti. Za članek je odločba ključna, ker pokaže, da ugotovitev »zakon tega izrecno ne določa« sama po sebi še ni dokončana pravna analiza.
(16) Ustavno sodišče RS, sklep U-I-96/10 z dne 5. 5. 2010, ECLI:SI:USRS:2010.I.96.10, vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ustavno sodišče je poudarilo, da razlaga zakonskih določb in njihova uporaba v konkretnem primeru najprej sodita v pristojnost organa, ki mora predpis izvrševati. Izrecno je opozorilo na ustavno obveznost, da se zakonska določba z ustaljenimi metodami pravne razlage uporabi oziroma razloži skladno z zakonom in Ustavo. Ustavno sodišče ni namenjeno temu, da bi pred pristojnimi organi dajalo svetovalna mnenja o tem, katera od mogočih razlag zakona je pravilna. Primarna odgovornost za ustavno pravilno interpretacijo je torej pri organu, ki zakon uporablja v konkretnem primeru. Za obravnavani članek je to posebej pomembno, ker I. in II. stopnja ne moreta odgovornosti za ustavnoskladno razlago preložiti šele na Upravno ali Ustavno sodišče.
(17) Ustavno sodišče RS, odločba Up-676/15 z dne 23. 11. 2017, ECLI:SI:USRS:2017.676.15, vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Odločba neposredno povezuje pravno razlago z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavno sodišče je poudarilo, da načelo enakosti ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno oblast. Zakonske določbe zato ni dopustno razložiti tako, da razlaga sama ustvari razlikovanje, ki bi bilo protiustavno, če bi ga določil zakonodajalec. Bistveno enake položaje je treba obravnavati enako, za razlikovanje pa mora obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Za A d.o.o. je odločba ključna, ker zahteva odgovor na vprašanje, ali je razlika med fizično in pravno osebo začetnico glede na namen ZKZ sploh stvarno odločilna.
(18) Ustavno sodišče RS, sklep U-I-41/10 z dne 11. 3. 2010, ECLI:SI:USRS:2010.I.41.10, vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ustavno sodišče je posebej obravnavalo položaj upravnih organov in poudarilo, da svoje delo opravljajo v okviru in na podlagi Ustave in zakonov. Upravni organi so v svojih postopkih dolžni varovati ustavni red ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Res je, da upravni organ zakona zaradi dvoma v njegovo ustavnost ne sme sam odkloniti in tudi nima pristojnosti iz 156. člena Ustave. To pa ne pomeni, da lahko ustavnopravno vprašanje prezre; ob zaznanem problemu mora ukrepati v okviru hierarhije izvršilne oblasti. Za članek je ta odločba temeljna, ker neposredno zavrača razumevanje, da mora upravni organ zakon zgolj mehansko uporabiti in se z njegovo ustavnoskladno uporabo ni dolžan ukvarjati.
OPOMBE IN KLJUČNI PRAVNI VIRI
(1) Zakon o kmetijskih zemljiščih – 23. in 24. člen ZKZ; Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije (PISRS), veljavno besedilo, dostop 21. 9. 2026.
23. člen določa vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Med njimi so solastnik, kmet mejaš, zakupnik, drug kmet ter na petem mestu kmetijska organizacija oziroma samostojni podjetnik posameznik, če zemljišče potrebujeta za opravljanje kmetijske oziroma gozdarske dejavnosti. 24. člen fizično osebo opredeljuje kot kmeta tudi v položaju, ko šele namerava začeti kmetovati: pri upravni enoti lahko poda izjavo o prihodnji obdelavi zemljišča, katerega pridobitev izkaže, o prihodnjem pomembnem dohodku iz kmetijske dejavnosti in mora izpolnjevati pogoj ustrezne usposobljenosti. Isti člen samostojnega podjetnika in kmetijsko organizacijo opredeljuje drugače. Kmetijska organizacija je gospodarska družba, kmetijska zadruga ali druga pravna oseba, registrirana za kmetijsko dejavnost, ki dosega več kot 50 odstotkov prihodkov iz kmetijske dejavnosti, kar se preverja na podlagi zadnjega ustreznega poslovnega izida. Prav razlika med prihodnjim položajem fizične osebe začetnika in zahtevo po že realiziranih prihodkih pravne osebe predstavlja jedro obravnavanega ustavnopravnega vprašanja.
(2) Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sodba X Ips 15/2023 z dne 5. 2. 2025, ECLI:SI:VSRS:2025:X.IPS.15.2023; vir: PISRS, sodna praksa.
Vrhovno sodišče je odločilo, da lahko sprejemnik ponudbe položaj kmeta na podlagi četrte alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ uveljavlja z izjavo tudi med postopkom odobritve pravnega posla. Sodba je pomembna, ker zavrača pretirano formalistično razlago statusa fizične osebe začetnika. Pri razlagi zakona upošteva cilj in namen ureditve predkupnih pravic ter varstvo smotrne rabe kmetijskih zemljišč. Hkrati zavrača pavšalno sklicevanje na možnost špekulacij in zahteva konkretno presojo okoliščin posameznega primera. Za obravnavani članek je sodba ključna predvsem kot izhodišče za vprašanje, ali je njen pravni razlog omejen samo na fizično osebo ali predstavlja širši razlagalni standard za presojo dejanskega začetka kmetijske dejavnosti.
(3) Vrhovno sodišče Republike Slovenije, sklep X Ips 14/2023 z dne 29. 11. 2023, ECLI:SI:VSRS:2023:X.IPS.14.2023; vir: PISRS, sodna praksa.
Odločba obravnava zlorabo statusa kmeta pri uveljavljanju predkupne pravice. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je lahko uveljavljanje pravice zavrnjeno, kadar predkupna pravica dejansko ni uporabljena v skladu z namenom, zaradi katerega jo zakon priznava. Obstoj zlorabe mora upravni organ ugotavljati konkretno. Odločba zato potrjuje, da pri ZKZ formalna izpolnitev posameznih kriterijev ni edini element pravne presoje, ampak je relevanten tudi namen uporabe zakonskega instituta. Za A d.o.o. je pomembna zato, ker mora organ ugotoviti, ali gre za dejanski začetek kmetijske dejavnosti ali za pridobivanje predkupnega položaja iz drugega razloga.
(4) Ustava Republike Slovenije – 14. člen, enakost pred zakonom; vir: PISRS, veljavno besedilo Ustave RS.
14. člen vsebuje dve povezani ustavni jamstvi. Prvi odstavek prepoveduje neenako zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin zaradi osebnih okoliščin. Drugi odstavek določa splošno načelo enakosti pred zakonom. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da to načelo zahteva enako obravnavanje bistveno enakih položajev, drugačna obravnava pa mora temeljiti na razumnem in stvarnem razlogu, ki izhaja iz narave stvari oziroma predmeta urejanja. Za obravnavani članek je odločilen predvsem drugi odstavek 14. člena.
(5) Ustavno sodišče Republike Slovenije, odločba Up-676/15 z dne 23. 11. 2017, ECLI:SI:USRS:2017:Up.676.15; vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ustavno sodišče je poudarilo, da načelo enakosti pred zakonom ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi izvršilno in sodno oblast. Zato razlaga predpisa ne sme povzročiti razlikovanja, ki bi bilo protiustavno, če bi ga izrecno uzakonil zakonodajalec. Bistveno enake položaje je treba obravnavati enako. Za razlikovanje morajo obstajati razlogi take narave in teže, da ga objektivno upravičujejo. Za članek je odločba posebej pomembna, ker kaže, da tudi način razlage zakona s strani upravnega organa lahko sam po sebi povzroči kršitev načela enakosti.
(6) Ustava Republike Slovenije – 120. člen, organizacija in delo uprave; vir: PISRS, veljavno besedilo Ustave RS.
120. člen določa, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja funkcionarjev ureja zakon. Njegov drugi odstavek je za članek bistven: upravni organi svoje delo opravljajo samostojno, vendar znotraj pravnega okvira, ki ga skupaj tvorita Ustava in zakon. Tretji odstavek zagotavlja sodno varstvo zoper odločitve in dejanja upravnih organov ter nosilcev javnih pooblastil. Člen torej ne vzpostavlja vezanosti uprave samo na zakon, ampak izrecno tudi na Ustavo. To je temelj za zavrnitev teze, da se upravni organ pri konkretnem odločanju z ustavnopravnim ugovorom ni dolžan ukvarjati.
(7) Ustavno sodišče Republike Slovenije, sklep U-I-41/10 z dne 11. 3. 2010, ECLI:SI:USRS:2010:U.I.41.10; vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Odločba je eden najpomembnejših virov tega članka. Ustavno sodišče je pojasnilo, da so tudi upravni organi dolžni varovati ustavni red ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Upravni organ zaradi lastnega dvoma v ustavnost zakona sicer ne sme sam odkloniti njegove uporabe in tudi nima pristojnosti za neposredno sprožitev postopka po 156. členu Ustave. Toda če meni, da bi moral uporabiti protiustaven zakon, mora na problem opozoriti nadrejeni organ, ki mora vprašanje preučiti in po potrebi sprožiti ustrezno institucionalno ukrepanje. Odločba zato neposredno nasprotuje razumevanju, da je edina naloga upravnega organa mehanična aplikacija veljavnega zakona ne glede na ustavnopravni problem.
(8) Ustavno sodišče Republike Slovenije, sklep U-I-42/24 z dne 17. 4. 2025, ECLI:SI:USRS:2025:U.I.42.24; vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ustavno sodišče je poudarilo subsidiarno naravo postopka iz 156. člena Ustave. Redno sodišče mora pred začetkom ustavnosodnega postopka najprej uporabiti vse splošno sprejete metode pravne razlage ter iskati ustavnoskladno rešitev konkretnega pravnega problema. Če obstaja več mogočih razlag, mora uporabiti tisto, ki je skladna z Ustavo. Šele če zakona na ustavnoskladen način ni mogoče razložiti, sodišče pa meni, da je protiustaven, mora začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Za članek odločba jasno razmejuje med ustavnoskladno razlago zakona in položajem, ko problem ni več interpretativen, temveč gre za morebitno protiustavnost same zakonske norme.
(9) Ustava Republike Slovenije – 22. člen, enako varstvo pravic; vir: PISRS, veljavno besedilo Ustave RS.
22. člen zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopkih pred sodišči, državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz ustavnosodne prakse izhaja tudi zahteva po obrazloženi odločbi, možnosti izjave ter obravnavi bistvenih argumentov stranke. Za naš primer je ta določba pomembna zato, ker mora biti ustavnopravni argument A d.o.o. dejansko obravnavan. Če organ navede zgolj rezultat, ne pa nosilnih pravnih razlogov, je učinkovito pravno sredstvo bistveno oteženo.
(10) Ustavno sodišče Republike Slovenije, odločba Up-2/94 z dne 8. 5. 1997, ECLI:SI:USRS:1997:Up.2.94, OdlUS VI, 78; vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Odločba vzpostavlja temeljni ustavni standard obrazložitve upravne odločbe. Iz odločbe morajo biti razvidni pravno relevantno dejansko stanje, dokazi ter pravni preudarki, ki so organ privedli do odločitve. Zgolj navedba pravne norme oziroma rezultata ne zadostuje. Ustavno sodišče obrazložitev razume kot vsebinski dialog med organom in stranko. Za članek je pomembna, ker podpira zahtevo, da mora upravni organ vsebinsko odgovoriti na argument o primerljivosti začetnika-fizične osebe in začetnika-pravne osebe ter na izpostavljeno sodno prakso.
(11) Zakon o splošnem upravnem postopku – 214. in 254. člen ZUP; vir: PISRS, veljavno besedilo.
214. člen zahteva, da obrazložitev upravne odločbe vsebuje zahtevke in navedbe strank, ugotovljeno dejansko stanje, dokaze, razloge za dokazno presojo, uporabljene predpise, pravne razloge, ki ob ugotovljenem dejanskem stanju narekujejo odločitev, in razloge, zaradi katerih posameznemu zahtevku ni bilo ugodeno. 254. člen ta pravila smiselno razširja tudi na drugostopenjsko odločbo in posebej zahteva presojo vseh pritožbenih navedb. Drugostopenjski organ se lahko na razloge I. stopnje sklicuje samo, če jih je ta že pravilno presodila. Za obravnavani problem to pomeni, da mora biti pritožbeni ugovor glede 14. in 22. člena Ustave ter sodne prakse vsebinsko obravnavan. Formalna navedba, da gre pri sodni praksi za fizično osebo, sama zase še ne pomeni presoje pravnega argumenta.
(12) Upravno sodišče Republike Slovenije, sodba in sklep I U 307/2020-7 z dne 17. 4. 2020, ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.307.2020.7; vir: PISRS.
Upravno sodišče je ugotovilo kršitev pravil upravnega postopka, ker se upravna organa nista opredelila do pomembnega pravnega ugovora stranke. Izpostavilo je zahtevo drugega odstavka 254. člena ZUP, po kateri mora II. stopnja presoditi pritožbene navedbe. Če iz odločbe ni mogoče ugotoviti, na kateri dejanski in pravni podlagi je organ odločil, odločbe ni mogoče učinkovito preizkusiti. Za članek je odločba neposredno pomembna pri presoji, kakšen odgovor mora II. stopnja dati na argument o ustavni enakosti in relevantni sodni praksi. Vsebinsko neodgovorjen pritožbeni argument lahko predstavlja samostojno postopkovno nezakonitost.
(13) Ustavno sodišče Republike Slovenije, odločba U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013, ECLI:SI:USRS:2013:U.I.40.12, Uradni list RS, št. 39/2013; vir: Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Odločba sistematično obravnava ustavnopravni položaj pravnih oseb. Ustavno sodišče izhaja iz tega, da so pravne osebe umetne tvorbe pravnega reda, vendar jih posamezniki ustanavljajo prav zaradi uresničevanja določenih pravno varovanih interesov in pravic, med drugim tudi svobodne gospodarske pobude. Zato pravnim osebam ni mogoče na splošno odreči ustavnega varstva. Obseg posamezne pravice je odvisen od njene narave in od narave pravne osebe. Za članek je odločba pomembna zato, ker preprečuje avtomatično sklepanje, da ustavna jamstva zaradi pravne osebnosti A d.o.o. niso relevantna.
(14) Ustava Republike Slovenije – 153. in 156. člen; vir: PISRS, veljavno besedilo Ustave RS.
153. člen določa hierarhijo pravnih aktov. Zakoni in drugi splošni pravni akti morajo biti skladni z Ustavo, posamični akti državnih organov pa morajo temeljiti na zakonu oziroma zakonitem predpisu. Ta določba potrjuje, da je ustavnost sestavni del pravnega sistema in ne ločeno vprašanje, ki bi bilo relevantno šele pred Ustavnim sodiščem. 156. člen določa poseben položaj sodišča: če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti ter začeti postopek pred Ustavnim sodiščem; po njegovi odločitvi se sodni postopek nadaljuje. Za obravnavani primer je to končna varovalka, če ustavnoskladna razlaga 24. člena ZKZ ni mogoča.