Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.
|
Pogoj za uvedbo postopka davčnega inšpekcijskega nadzora na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 je bilo ugotovljeno nesorazmerje med razpolaganjem s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s pridobitvijo premoženja, in višino s strani tožnika napovedanih dohodkov. Tožnik ni dokazal, da vir njegovega premoženja predstavljajo posojila oziroma da slednja predstavljajo vir sredstev za njegovo pridobitev premoženja. Z ugovorom, da ni vedel, katere od listin bi moral predložiti, ker od davčnega organa ni prejel jasne zahteve, s katerimi listinami naj dokaže svoje trditve, ne more uspeti. Davčni organ mora stranki postopka omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni je pa dolžan posebej pozivati k predložitvi konkretnih dokazov. Če ni listinskih dokazov, se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen, primeren in ustrezno...
|
Vsi odhodki morajo temeljiti na verodostojni knjigovodski listini, sestavljeni na način in z vsebino, kot jih določa Slovenski računovodski standard SRS 21.
|
Transakcije, vključno s posredovanjem z delnicami predstavljajo finančne storitve, ki so oproščene plačila DDV po 4e. točka 1. odstavka 27. člena ZDDV. Iz upravnih spisov nedvomno izhaja, da tožnik v letu 2003 ni opravljal obdavčljivega prometa in tudi ni izstavljal računov, saj je v tem letu ustvaril le prihodke iz financiranja, ne pa tudi prihodkov iz poslovanja oz. je v letu 2004 tudi izstavil dva računa za opravljene storitve. Če torej po povedanem tožnik v letu 2003 iz naslova obdavčljive dejavnosti ni opravil nič prometa oz. je v letu 2004 izdal (le) dva računa, ostalo pa je dosegel iz naslova oproščene dejavnosti, sta tožena stranka oz. prvostopni organ ugotovila odbitni delež vstopnega DDV po 41. členu ZDDV.
|
Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.
|
Iz spornega dolgovnega seznama je razvidno, da vsebuje izvršilne naslove za vse obveznosti, razen za obveznost plačila članarine Obrtni zbornici, za katero zgolj navaja mesec nastanka obveznosti in datum izvršljivosti. Tako opredeljen izvršilni naslov, pa po presoji sodišča ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu določbe 1. odstavka 44. člena ZDavP, po kateri izvršilni naslov predstavlja odločbo o odmeri, ugotovitveno odločbo o neobračunani oziroma premalo obračunani dajatvi ali obračun dajatve, torej odločbo ali obračun, ki bi dajatev določal (v določenem znesku).
|
Minimalna osnova za prispevke samozaposlenih v letu 2016 znaša 56 % zadnje znane povprečne letne plače (razen za prispevke ZZ, ki se obračunajo najmanj od zneska 60 % PP).
Minimalna osnova za prispevke za družbenike v letu 2016 znaša 70 % zadnje znane povprečne letne plače.
Pri obračunu prispevkov za januar 2016 se kot zadnja znana povprečna letna plača upošteva PP2014 = 1.540,25 EUR.
Od obračuna za februar 2016 dalje pa se bo upoštevala PP2015 (v skladu z objavo tega podatka na SURS).
Mesečni zneski veljavnih minimalnih osnov in prispevkov so na voljo tukaj.
|
Novi različici programa Silvester Pelias za pripravo obračuna DDPO (DOD-DDPO) in Silvester Fineus za pripravo obračuna DohDej (DDD-DDD).
Obveščamo vas, da je na spletni strani eDavki na voljo nova različica programa Silvester Pelias, za pripravo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb (obrazec DOD-DDPO) in nova različica programa Silvester Fineus, za pripravo davčnega obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti (obrazec DDD-DDD), obe verzija 7.0.0.4.
S programom lahko v skladu z novostmi predpisov na tem področju pripravite davčne obračune DDPO za koledarsko leto 2015 in 2016, obračune DDD-DDD pa za koledarsko leto 2015 in z določenimi omejitvami glede Priloge 3 in 4 za koledarsko leto 2016. Pripravljene obrazce obračunov DDD-DDD na tej verziji za leto 2016 (z ugotavljanjem dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov) bo mogoče vložiti preko portala eDavki predvidoma do konca februarja 2016. Vložitev obračunov DDD-DDD za leto 2015 (dejanski in normirani odhodki) ter vložitev obračunov DDD-DDD za leto 2016 (normirani odhodki) je omogočena tudi še na prejšnji verziji programa (7.0.0.3).
Več o tem si lahko preberete tukaj.
|
Pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika in da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. V tem postopku lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnik ugovarja, da (v pretežni meri) ni dolžan. S tem ugovarja obstoju terjatve, kar pa ni ugovor, ki bi se lahko uveljavljal v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
|
Tožnica je rok za pritožbo zamudila za en dan, kar je drugostopenjski organ pravilno ugotovil, vendar pa je napačno presodil, da razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja tožnica, ne predstavljajo očitne pomote. Pojem očitne pomote je nedoločen pravni pojem, ki se razlaga v vsakem konkretnem postopku posebej. Določba tretjega odstavka 103. člena ZUP je, v nasprotju s prvim odstavkom istega člena, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje zaradi objektivnih oziroma nezakrivljenih okoliščin, namenjena ravno saniranju kratkih zamud pri opravi procesnih dejanj, do katerih pride zaradi subjektivnih okoliščin na strani stranke ali njenega pooblaščenca. Po mnenju sodišča je tožničino navedbo, da ji je mama sporočila napačen datum vročitve odločbe, v konkretnem primeru šteti za očitno pomoto. Gre namreč za laični osebi, rok za pritožbo je bil zamujen le za en dan, oba dneva pa sta del istega tedna, zato je njuna zamenjava toliko bolj verjetna.
|
Poleg pogojev za ugotavljanje davčne osnove so v petem odstavku 68. člena ZDavP-2 določeni tudi vsi elementi, potrebni za izračun davčne obveznosti (davčna osnova, davčna stopnja, davčno obdobje). Gre za materialne določbe, ki so specialna ureditev v razmerju do določb ZDoh-2. Predmet obdavčitve po navedeni določbi pomeni na predpisani način ugotovljena razlika, ne glede na vir oziroma vrsto dohodkov, iz katerih izvira. Stališče, da bi davčni organ moral ugotoviti dejavnosti, s katerimi so bili doseženi neprijavljeni dohodki, ne drži. Na zavezancu je, da dokaže, da sredstva izvirajo iz neobdavčljivih virov. Metoda cenitve ni predpisana. Ker je cilj cenitve, da se čimbolj približa resničnemu dejanskemu stanju, metodo davčni organ izbere ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Skladno z načelom zaslišanja stranke je davčni organ dolžan stranki omogočiti, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za...
|
Stališču toženke, da na sodbo (Vrhovnega) sodišča, izdano v drugi, pa čeprav istovrstni zadevi, ter na uporabo oziroma razlago zakona, ki jo vsebuje takšna sodba, ni vezana, je sodišče že pritrdilo. Je pa tudi že poudarilo, da nevezanost na odločitev sodišča ne velja, če upravni organ na podlagi sodne odločbe ponovno odloča v isti zadevi. V takšnem primeru je pri ponovnem odločanju v skladu z določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.
|
Ker gre pri plačniku davka iz 58. člena ZDavP-2 za osebo, ki v svoje breme izplača dohodek, se v konkretnem primeru, ob nespornem dejstvu, da je tožnica plače in s tem dohodke izplačala, pokaže kot bistveno, v čigavo breme je bil dohodek dejansko in ne formalno izplačan - v breme družbe A. ali v breme tožnice. Predmet obdavčitve in za to bistvene okoliščine ter dejstva se namreč vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini. Pri odgovoru na to vprašanje ni mogoče prezreti dejstva, da je bila tožnica ustanovljena in je poslovala na povezan oziroma usklajen način z družbo A. zato, ker je bilo družbi A. zaradi insolventnosti in blokiranega računa onemogočeno poslovanje. Zato je plače delavcem izplačevala tožnica. Izplačevala jih v neto zneskih, na podlagi sklenjene posojilne pogodbe. Obračunala pa je plače družba A., ki je izkazovala tudi vse obveznosti iz obračunov. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki...
|
V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prekiniti upravni spor in na Ustavno sodišče RS vložiti zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-2 oziroma ZDavP-1, sodišče pojasnjuje, da v ZDavP-2 in tudi v predhodnem ZDavP-1 ni določenih časovnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Sodišče zato nima pomislekov glede preverjanja okoliščin o tožnikovem premoženju tudi v obdobju pred 1. 1. 2005 oziroma po 1. 1. 2008. Ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim premoženjem namreč ni bilo podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z dohodki, osebno porabo in premoženjem v inšpiciranem obdobju, temveč gre pri teh ugotovitvah za okoliščine, ki dogajanje v obravnavanem obdobju pojasnjujejo. Ker...
|
Po določbi 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme poteči šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Navedeni rok, ki velja za organ, je instrukcijski in ne prekluziven.Cenitveni postopek je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Tako ugotovljena verjetna davčna osnova se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Kar pomeni, da za upoštevanje trditev zavezanca ni dovolj, da so verjetne, temveč morajo biti dokazane in s tem prepričljive oziroma takšne, da o njihovem obstoju ni razumnega dvoma. V davčnem postopku dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ mora, da se doseže čim večje ujemanje ocene z dejanskim stanjem, preveriti vse trditve...
|
Če davčni organ ugotovi, da obračun davka temelji na neresničnih ali nepravilnih podatkih, oziroma če ugotovi, da so prihodki, izkazani v obračunu davka, nesorazmerni odhodkom, izkazanim v davčnem obračunu, in davčni zavezanec za to ne navede opravičljivih razlogov, lahko predmet obdavčitve ugotovi s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek. Za takšno ravnanje zadošča že en izpolnjen pogoj iz navedene določbe prvega odstavka 68. člena ZDavP-2. Poročilo Urada za meroslovje, ki je bilo sestavljeno na zahtevo tožnika po izdaji prvostopenjske odločbe in brez sodelovanja toženke pri opravljenih tehtanjih, lahko pomeni le enega izmed dokazov, ki pa ima tudi po mnenju sodišča naravo novega dokaza. Tožnik namreč ni zadovoljivo pojasnil, zakaj tega poročila brez svoje krivde ni uspel predložiti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, oziroma zakaj ni uspel pravočasno naročiti njegove izvedbe. Le v takem primeru bi bilo namreč na podlagi...
|
V konkretnem primeru gre za obvezno priglasitev iz 47. člena ZDoh-2, ki je bila opravljena zato, ker naj bi skupni dohodek članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti presegel 7.500,00 EUR. Pri ugotavljanju skupnega dohodka so bili tudi po presoji sodišča upravičeno upoštevani zneski, ki jih je tožnik pridobil iz naslova podpore za promocijo vina.Priglasitev, ki jo je vložil tožnik, je sicer res obvezna, kar pa ne spreminja dejstva, da se postopek začne na podlagi vloge zavezanca za davek in ne po uradni dolžnosti. Tega tudi ne spreminja obvestilo, ki ga je tožniku poslal davčni organ. Obveščanje oziroma poziv k priglasitvi s strani davčnega organa namreč z zakonom ni predviden kot akt, s katerim se uvede postopek. Predstavlja le opozorilo zavezancu, medtem ko se postopek, to je določitev načina ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v skladu z določbami 304. člena ZDavP-2...
|
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
|
V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga za obračun davčnega odtegljaja in vprašanje uveljavljanja dejanskih stroškov. Dejstvo, da je bil dohodek izplačan tuji pravni osebi, izdajateljici računa, ne dokazuje, da dohodek ne pripada nastopajočemu izvajalcu. Ko je izplačilo opravljeno agenciji, ki je po sklenjeni pogodbi v razmerju do tožnice nastopala kot posrednik oziroma zastopnik nastopajočih glasbenikov, gre za dohodek fizičnih oseb – nastopajočih izvajalcev in ne za dohodek od storitev nastopajočih izvajalcev, ki pripada drugi (tuji pravni) osebi. Tožnici je tako kot izplačevalki dohodkov in plačniku davka utemeljeno naloženo plačilo davčnega odtegljaja. Na podlagi določb ZDoh-2 (5. člen in drugi odstavek 68. člena) se namreč dohodek, izplačan tujemu nastopajočemu izvajalcu preko agenta, obdavči enako kot neposredno plačilo izvajalcu. Davčni odtegljaj se izračuna, odteguje in plačuje od posameznega plačila, zmanjšanega za 25 %...
|
V izreku sklepa o davčni izvršbi so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je pomotoma naveden znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena ZUP kadarkoli popravi. Stroški izvršbe so posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.
|