Sodna praksa Sodišča EU, lastni članki, spremembe davčne zakonodaje....

Odločanje o obstoju terjatve kot o predhodnem vprašanju ne ustvarja učinkov izvršilnega naslova, zato ne more predstavljati podlage za naložitev obveznosti tretji osebi, naj poplača tuj davčni dolg, če tretja oseba ne soglaša s tem, da vstopa v davčni postopek kot dolžnica davčnega dolžnika. Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.

Pojma „očitne napake“ iz 90. člena ZDavP-2 se ne more razlagati tako, da vključuje tudi kršitve materialnega prava, ker je tovrstna kršitev kot izpodbojni razlog izrecno določena v 88. členu ZDavP-2, ki je njihovi presoji tudi sistemsko namenjeno.

Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni v nasprotju s pravom Evropske unije. Razlogi, s katerimi revident pojasnjuje, zakaj je odbitek vstopnega DDV za leti 2009 in 2010 uveljavljal šele decembra 2012, torej več kot tri leta oziroma več kot dve leti po pridobitvi pravice do odbitka DDV, pa ne utemeljujejo neprimernosti dolžine predpisanega roka.

Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Po presoji Vrhovnega sodišča so pristojnosti davčnega organa za zasledovanje enakomerne obremenitve vseh davčnih zavezancev in s tem zasledovanje javnega interesa po učinkovitem pobiranju davkov kot bistvenem viru fiskalnih dohodkov primerne in ne posegajo nesorazmerno v položaj in pravice davčnih zavezancev. S tem je zagotovljeno sorazmerje (a fair balance) med javnim in zasebnim interesom. Postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 ni kaznovalne narave. Zgolj to, da se predmetni postopek vodi zaradi okoliščin, ki jih povzroči davčni zavezanec, ker ne prijavi dohodkov, še ne pomeni, da gre za postopek, primerljiv kazenskemu.

V upravnem sporu se na podlagi 22. člena ZUS-1 glede procesnih vprašanj, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla.V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. V 41. členu ZDavP-2 je sicer določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo....

Načelo sorazmernosti varuje davčnega dolžnika pred uporabo sredstev davčne izvršbe, ki po vrednosti nesorazmerno presega višino dolga in ne, kot meni revident, pred uporabo sredstva izvršbe, ki ne dosega višine dolga.Po ZDavP-2 ni izključena hkratna izdaja sklepov o davčni izvršbi glede na različne predmete izvršbe, vse do poplačila dolga. V skladu s 144. členom ZDavP-2 pa je lahko za dosego namena izterjave davčne obveznosti predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe.

Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne zahteva, da se obdavči celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval. Ugotovljena vrednost premoženja je omejena z davčnim obdobjem, v katerem se povečanje premoženja lahko ugotavlja. Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati, naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja.

Kršitve določb postopka ni mogoče utemeljevati z nasprotovanjem ugotovitvam glede dejanskega stanja, ali z mnenjem, da bi morale biti te ugotovitve drugačne, če bi se pravilno upoštevalo predložene dokaze. S takšnimi trditvami revident prikrito izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog. Da bi šlo za bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke drugega odstavka ZPP, mora biti možnost preizkusa sodbe popolnoma izključena, če obrazložitev kljub pomanjkljivostim še vedno dopušča preizkus, pa procesna kršitev ni podana.Davčni organ mora na podlagi 5. člena ZDavP-2 po uradni dolžnosti ugotoviti tudi dejstva, ki so za davčnega zavezanca ugodna. Primarno dokazno breme pa je na davčnemu zavezancu glede zniževanja z oceno določene davčne osnove, kjer gre za obrnjeno dokazno breme, saj davčni zavezanec izpodbija domnevo davčnega organa o njeni višini. Načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2 ureja...

Smisel poziva na prijavo premoženja po 69. členu ZDavP-2 je izdaja odločbe o odmeri davka po 68.a členu ZDavP-2 in ne pridobitev same prijave premoženja. Predmetni poziv upravnega organa je zato samo del širšega postopka.Uveljavljanje posegov v temeljne pravice in svoboščine, do katerih naj bi prišlo v predmetnem postopku, ni možno v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora zoper odmerno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z oceno, da je plačilo računov določeni osebi mogoče dokazati le s plačilom preko transakcijskega računa, postavilo novo dokazno pravilo in omejilo dokazovanje. S tem je kršilo 22. člen Ustave RS.Sodišče prve stopnje je dokaze, ki jih je v tožbi predlagal revident, ocenilo kot nedopustno tožbeno novoto in jih tudi kot nesubstancirane zavrnilo. Tako ravnanje je v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1, po katerem v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Stvar presoje Vrhovnega sodišča je pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje. Če revident določene navedbe v tožbi ni podal in zato sodišče prve stopnje tega ugovora ni presojalo, mu ni mogoče očitati kršitev, bodisi materialnega, bodisi procesnega prava.

Ker je o postavljenem pravnem vprašanju glede učinkovanja razveljavitvene odločbe Ustavnega sodišča U-I-175/11 z dne 10. 4. 2014 na izpolnjene davčne obveznosti že oblikovana sodna praksa Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne odstopa, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo izdano v upravnem sporu, izdano na prvi stopnji, torej zoper sodbo upravnega sodišča. Posledično se mora revizija v svojih razlogih, na podlagi katerih naj bi bila utemeljena, osredotočiti na odločitev, ki je bila sprejeta z izpodbijano sodbo in obrazložitev te odločitve, ki je podana v sodbi.V upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje in dokazna ocena upravnega organa, ne moreta biti predmet presoje Vrhovnega sodišča v revizijskem postopku. Navedeno se lahko odrazi le pri presoji pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, in sicer glede ustreznosti in popolnosti njene obrazložitve. Sodišče prve stopnje se mora do dokazne ocene in ugotovljenega dejanskega stanja opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi, da ne pride do kršitev določb postopka v upravnem sporu.V postopku obdavčitve dohodkov iz virov, ki ostanejo nepojasnjeni, je bistveno, kdo je premoženje...

Do pravilnosti davčnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (načelo materialne resnice, 5. člen ZDavP-2) in dokazne ocene, napravljene v davčnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP, tudi 73. člen ZDavP-2), se mora sodišče prve stopnje v svoji odločbi opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi. Podobno velja tudi za ugotavljanje dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje v upravnem sporu, saj mora dokazna ocena sodišča ustrezati dokaznemu standardu skrbnosti in vestnosti kot ga določa 8. člen ZPP, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Kršitev navedenih dolžnosti sodišča prve stopnje lahko v nasprotnem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa je predmet revizijske presoje (1. točka prvega...

Dokazno breme glede predložitve dokazil o pravilnem zaključku tranzitnih postopkov je v obravnavanih zadevah na revidentu. Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.Obravnavane odločitve o naknadni vknjižbi carinskega dolga niso skladne z določbami 220. člena CZS, ker ne presojajo, ali je z zlorabo sistema NCTS prišlo do napake romunskih carinskih organov in tako pomenijo zmotno uporabo materialnega prava.Odločitev, da se, če je to mogoče, relevantni pogoji po b) točki drugega odstavka 220. člena CZS presojajo že v postopku same odmere, je v skladu z načelom učinkovitosti in ekonomičnosti postopka.

Če zavezanec za vložitev napovedi za odmero dohodnine do 15. junija 2016 na dom ni prejel informativnega izračuna dohodnine, čeprav je imel v letu 2015 dohodke, ki so obdavčeni z dohodnino, mora  dohodninsko napoved vložiti sam, in sicer najpozneje do 1. avgusta 2016, ne glede na višino prejetega dohodka. Napoved vloži na finančnem uradu, v katerem je v času vložitve napovedi vpisan v davčni register. Podrobnejše informacije so objavljene  v javnem pozivu.Ali ste v preteklem letu prejeli dohodke iz tujine? Če zavezanci dohodkov, prejetih v tujini, niso napovedali že v letu 2015, niti jih niso napovedali  v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine, jih morajo napovedati  v napovedi za odmero dohodnine. Odbitek tujega davka se prizna pri izračunu ali poračunu dohodnine na letni ravni le, če zavezanec uveljavlja odbitek tujega davka v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine (ne glede na predhodno uveljavljanje tujega davka pri odmeri akontacije dohodnine) oziroma v napovedi za odmero dohodnine. K letni napovedi za odmero dohodnine je treba priložiti ustrezna dokazila o obstoju davčne obveznosti v tujini; tj. znesek davka, plačanega v tujini, osnovo za plačilo davka ter dejstvo, da je znesek davka, plačan v tujini, dokončen in dejansko plačan.Stroške prehrane in prevoza v zvezi z delom v tujini mora zavezanec uveljavljati na zakonsko predpisan način, sicer izgubi pravico, t.j. najpozneje v roku za vložitev ugovora na informativni izračun dohodnine oziroma v roku za vložitev napovedi za odmero dohodnine, če mu informativni izračun ni bil izdan, to je do 1. avgusta 2016. Podrobnejše informacije glede dohodkov, doseženih  iz  zaposlitev v tujini pri tujem delodajalcu so objavljene  na spletni strani Finančne uprave RS.

 Spremembe zakonodaje na področju DDV (2. izdaja)    

 Arhiv sprememb