Pridobitev igralnega promocijskega lističa (kot dobitek v nagradni igri) za fizične osebe, ki ga dobijo, pomeni dohodek (čeprav v negotovinski obliki), in sicer v vrednosti, ki je na lističu navedena. Fizični osebi se s tem, ko je ta v nagradni igri dobila promocijski listič (dobitek), omogočila igranje v vrednosti, ki je bila navedena na lističu, pri tem pa ni pomembno, da listič ni bil zamenljiv za denar, da ga ni bilo mogoče uporabiti v drugi igralnici, da z njim ni bilo mogoče igrati na vseh igralnih avtomatih. S tem je bila namreč dana fizični osebi določena ugodnost v vrednosti (znesku) na lističu in čeprav v trenutku prejema lističa od revidentke na fizično osebo ni prišlo do na zunaj zaznavnega prenosa premoženja, je do tega dejansko prišlo, saj se je revidentkino premoženje zmanjšalo za znesek, v katerem je bilo fizični osebi omogočeno igranje in ga fizična oseba ni plačala, je pa za ta znesek igrala na določenih igralnih avtomatih. Prav tako za...
|
V zvezi z dohodki, ki so bili izplačani po pogodbah, sklenjenih z zdravniki samostojnimi podjetniki izhaja, da so bile te pogodbe sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi in da se zato dohodki zdravnikov, ustvarjeni na podlagi neveljavnih pogodb, ne morejo davčno obravnavati kot dohodki po 46. členu ZDoh-2, kot je to storila tožeča stranka. Sodišče je te dohodke napačno ovrednotilo kot dohodke iz delovnega razmerja (37. člen ZDoh-2) zato je treba tovrstne dohodke zdravnikov, zaposlenih pri tožeči stranki, enako kot dohodke zdravnikov, ki so bili zaposleni drugje, davčno obravnavati kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2. Ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča je torej očitno, da v že omenjenem delu, to je glede obračuna davkov in prispevkov od dohodkov pri tožeči stranki zaposlenih zdravnikov, v davčnem in sodnem postopku ni bilo pravilno odločeno in da je zato izpodbijana odločba v tem delu nezakonita in jo je zato potrebno odpraviti.
|
Nejasnost davčnih predpisov ter temu sledeče navodilo Ministrstva za finance s posledično odmero prometnega davka davčnemu zavezancu po previsoki stopnji – kar je končno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča – izključuje protipravnost ravnanja davčnega organa za škodo, ki je davčnemu zavezancu nastala zaradi neutemeljeno izterjanega prometnega davka.
|
V obravnavani zadevi gre za naknadno preverjanje carinske deklaracije po uradni dolžnosti po odobritvi prepustitve blaga v smislu 13. člena in 78. člena Uredbe Sveta EGS, št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 (CZS), katere namen je bil pregled pravilne uvrstitve blaga v tarifno oznako KN in TARIC kodo. Po navedeni določbi lahko carinski organ po prepustitvi blaga preveri dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom. Naknadno preverjanje deklaracije je bilo opravljeno na podlagi carinske deklaracije in prilog ter podatkov, ki jih je posredoval sam tožnik. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer se upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo.
|
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.
|
Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.
|
Ker glede na zavzeto materialnopravno stališče dejstvo, o katerem po revizijskih trditvah v sodbi ni razlogov, ni bilo odločilno, očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih ni utemeljen.
|
Veljajo enaka pravila za obračun in odvod davka in prispevkov tako glede plačila plače kot glede drugih izplačil iz oziroma v zvezi z delovnim razmerjem, razen tistih izplačil, ki se po zakonu ne vštevajo v davčno osnovo. Ker med temi izjemami nadomestilo zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule ni navedeno, hkrati pa je to nadomestilo mogoče umestiti med dogovorjena nadomestila v zvezi z zaposlitvijo oziroma izplačila v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (5. in 6. točka prvega odstavka 25. člena ZDoh-1), veljajo tudi pri izplačilih tega nadomestila glede obračuna in odvoda davka in prispevkov enaka pravila.
Med delavcem in delodajalcem dogovorjena višina nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule lahko predstavlja le bruto znesek, to je za prispevke in davek nezmanjšani znesek, če iz dogovora izrecno ne izhaja kaj drugega.
|
Poskus praviloma in na splošno ni kazniv, pač pa samo izjemoma, ko je to posebej določeno bodisi v splošnem delu KZ bodisi pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu KZ.
Poskus majhne tatvine ni kaznivo dejanje. Če zakon nekega dejanja ni določil za kaznivo dejanje, po naravi stvari ni mogoče ugotavljati njegovih znakov.
|
V tem upravnem sporu se izvršilnega naslova ne more izpodbijati, ker je ta že postal pravnomočen in izvršljiv, zato je davčni organ nanj vezan, tožbeni ugovori, ki se nanj nanašajo pa neutemeljeni.
|
Davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati. Davka ne odpiše kadar se je nad davčnim zavezancem končal postopek osebnega stečaja. davek, ki v postopku osebnega stečaja ni bil plačan, se odpiše le na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o odpustu obveznosti. Postopek za odpust obveznosti se izvede znotraj postopka osebnega stečaja, pod pogojem, da je dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vložil predlog za odpust obveznosti.
|
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Vrhovno sodišče v postopku z revizijo na kršitve pravil postopka upravnega spora ne pazi po uradni dolžnosti, zato se kljub taki opustitvi v reviziji uveljavljana kršitev lahko upošteva zgolj tedaj, če je (zaradi narave kršitve, načina teka postopka itd.) sploh ni bilo mogoče ugovarjati v postopku pred sodiščem prve stopnje.
Revident je glede uveljavljanja procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) v reviziji prekludiran, saj ne iz zapisnika o glavni obravnavi ne iz prepisa zvočnega snemanja, ki se nahajata v spisu, ni videti, da bi revident navedenim kršitvam ugovarjal na glavni obravnavi, ko je to možnost imel.
|
Pri razlagi pravnega vprašanja, katere obveznosti v skladu z drugim odstavkom 56. člena ZZZDR bremenijo oba zakonca, je treba prvenstveno izhajati iz dejstva, da je vsak posameznik avtonomen in v prvi vrsti sam odgovarja za svoja ravnanja (in obveznosti). V skladu z navedenim izhodiščnim načelom je ustavnopravno dopustno naprtiti obveznost še komu drugemu (v tem primeru zakoncu) le, če to izhaja iz narave stvari. Takšna narava stvari je tudi prelivanje premoženjske sfere obeh zakoncev v vsakdanjem življenju, skupnem bivanju ali skupnem podjemu. Ta v določenem obsegu z razlogi nujnosti terja, da se ju v razmerju do tretjih obravnava kot enoten (skupen) premoženjskopravni subjekt.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
|
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej navaja. Iz besedila zakona ni videti prepričljivega razloga, da se davčna napoved iz 63. člena ZDavP-2 razlikuje od davčne napovedi iz 61. člena ZDavP-2, ki splošno določa vsebino davčne napovedi. Ta določa, da mora zavezanec v davčni napovedi navesti podatke, ki so potrebni za odmero davka in davčni nadzor, vključno z osebnimi in drugimi podatki, potrebnimi za identifikacijo davčnega zavezanca in drugih oseb, v zvezi s katerimi davčni zavezanec uveljavlja določeno davčno ugodnost.
|
Niti sistematična niti jezikovna, pa tudi ne zgodovinska in ne teleološka razlaga 63. člena ZDavP-2 ne vodijo do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon določa le končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne predstavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec lahko v njej navaja. Samoprijava je namreč posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi tistim davčnim zavezancem, ki davčne napovedi ne oddajo pravočasno ter predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog. Prav zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v davčnih postopkih. Sistematična razlaga zakona torej ne nudi opore za stališče, da bi bil že zaradi uporabe instituta samoprijave zavezanec prekludiran za uveljavljanje stroškov dela in davčnih olajšav.
|
Zahteva tožeče stranke za vpogled se nanaša na dokumentarno gradivo zbrano v postopku finančne preiskave zoper tožečo stranko, ki se je vodila na podlagi 131. člena tedaj veljavnega (ZDavP-2), ki določa, da davčni inšpektor po opravljeni davčni preiskavi izdela zaključno preiskovalno poročilo, v katerem opiše ugotovitve davčne preiskave in navede zbrane podatke, dokumente in druge dokaze (četrti odstavek 131. člena ZDavP-2). Če so razlogi za sum utemeljeni, davčni organ začne postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, s tem, da zavezancu za davek izda sklep o začetku postopka in ga seznani z ugotovitvami v izvedeni preiskavi. Po tedaj veljavni zakonodaji, se je postopek davčne preiskave časovno uvrščal v tako imenovano "predpostopkovno fazo", torej v čas pred uradnim-formalnim začetkom postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, zato tožeča stranka pred začetkom davčnega postopka ni dobila pravice do vpogleda v zahtevane dokumente...
|
Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.
|
ZDR v drugem odstavku 92. člena določa le minimalne odpovedne roke, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec iz poslovnih razlogov. Sodišče je pravilno presodilo, da je bilo v tožničinem primeru potrebno uporabiti določbe 64. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, ki za primer prenehanja delovnega razmerja za tožnico določajo daljši odpovedni rok.
|
Če davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi, izrek katerega mora vsebovati vse sestavine na podlagi 151. člena ZDavP-2.
|