Z opredelitvijo odvetniških storitev v pogodbi kot „storitev pravnika družbe“, ob pavšalno dogovorjenem mesečnem plačilu, vrsta in obseg storitev nista določena v zadostni meri. Pomanjkljiva je tudi opredelitev storitev v računih, ki se zgolj sklicujejo na pogodbo. Taka pa je tudi naknadno predložena specifikacija računov, iz katere ni razvidno obdobje, v katerem so bile odvetniške storitve opravljene, vrsta posamezne storitve ter za kateri subjekt holdinga je bila opravljena. Davčni organ je zato navedene listine pravilno opredelil kot neverodostojne in stroškov, ki jih je na tej podlagi tožnik prikazal v davčni bilanci, upravičeno priznal.
Prav tako tožniku utemeljeno niso bili priznani odhodki iz naslova obresti in negativnih tečajnih razlik v zvezi s krediti, najetimi za odkup lastnega poslovnega deleža ter za nakup poslovnih deležev v drugih družbah. Tožnik sicer ugovarja, da je nakup teh poslovnih deležev posledica dejavnosti holdingov, ki jo...
|
Zamudne obresti so na podlagi določb tedaj veljavnega ZDavP začele teči naslednji dan po poteku roka za plačilo davka po takrat veljavni obrestni meri in so nato tekle vse obdobje po obrestni meri na podlagi vsakokrat veljavnega predpisa, to je ZDavP, ZDavP-1 in ZDavP-2. Obračun zamudnih obresti je namreč odvisen od dneva nastanka zamude plačila davčne obveznosti, zato se določbe ZDavP-2 ne morejo uporabiti za obračun zamudnih obresti za tisto zamudo s plačilom davčnih obveznosti, ki je nastala pred njegovo uveljavitvijo.
V zvezi s sklicevanjem na zastaranje izterjave sodišče pripominja, da je bil tožniku dne 11. 12. 2006 osebno vročen sklep o davčni izvršbi z dne 29. 11. 2006, s katerim so se od njega terjale iste obveznosti. S tem je bil tek zastaranja pravice do izterjave pretrgan.
|
Pravila o dokazovanju v postopku upravnega odločanja dokazovanje z izjavo stranke dopuščajo le, če za ugotovitev nekega dejstva ni dovolj drugih dokazov.
V davčnem postopku se dejansko stanje ugotavlja in dokazuje prvenstveno z listinami.
Davčni organ dokaznemu predlogu za zaslišanje prič utemeljeno ni sledil. Za dokazovanje vsebine in kraja opravljenih storitev, v odsotnosti kakršnihkoli pisnih dokazov, ki jih glede na v davčnem postopku zatrjevano vsebino storitev kot možne primeroma navajata že davčni organ prve stopnje in pritožbeni organ (npr. projekti, zapisniki meritev, izračuni, načrti, itd.) oziroma ki jih ob na glavni obravnavi zatrjevanem posredovanju in lobiranju navede tožena stranka, izpovedbe prič ne zadoščajo.
|
Dejstvo, da je davčni organ izplačilo obravnaval kot plačo za čas od 1. 5. 2004 do 29. 5. 2006 na pravno podlago obdavčitve ne more vplivati. Gre za davčno obveznost, ki se odmerja na podlagi zakona, veljavnega v času izplačila. Da je bil v obravnavanem primeru prejemek izplačan v letu 2004, pa med strankama ni sporno.
Neizvedba predlaganega dokaza sama po sebi ne predstavlja kršitve ustavne pravice iz 22. člena Ustave. Sklicevanje na kontradiktornost postopka pa v upravnem postopku, kot je obravnavani in ki se ga kot stranka udeležuje le zavezanec za davek, ni utemeljeno.
|
V postopku ugotovljena dejstva so zadostna podlaga za ugotovitev, da je bil sklep o povečanju osnovnega kapitala sprejet ne s ciljem, da se osnovni kapital družbe dejansko poveča, temveč s ciljem njegovega takojšnjega zmanjšanja in s tem neobdavčenega izplačila alikvotnega deleža. Zadevni korporacijski pravni posli so bili torej sklenjeni izključno z namenom izigravanja davčnih predpisov. Gre za zlorabo pravic oziroma njihovo uporabo za namen, ki je nedopusten. Tožeča stranka sicer pojasnjuje zakonitost svojega manevra s stališča ZGD, zakaj je v danem primeru, ne s stališča ZGD, pač pa s stališča poslovno ekonomske odločitve, ravnala tako, kot je, pa zadovoljivo ni pojasnila. Tako ostaja edini izkazan namen za njen manever prikrito izplačilo dobička.
Tožeča stranka nima prav, ko trdi, da v konkretnem primeru niso bili podani zakonski pogoji za obdavčitev, saj naj bi ta nastopila šele z uveljavitvijo ZDDPO-2. Vrhovno sodišče se je v primeru presoje...
|
Za isto upravno zadevo gre, kadar se na isti dejanski in pravni podlagi odloča o isti pravici ali obveznosti. Tožeči stranki je bil z dokončno odločbo z dne 22. 9. 2005 odmerjen davek od dobička pravnih oseb za leti 2003 in 2004, z odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu, pa se ji davek od dobička pravnih oseb za navedeni leti nalaga v doplačilo na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Njeno stališče, da gre za odločanje o isti obveznosti v smislu iste upravne zadeve, torej ne drži.
Pogoji, pod katerimi sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal pri nabavah blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, pri uvozu blaga ter kot prejemnik storitve (vstopni DDV), so določeni v 40. členu ZDDV. Sodišče se zato ne strinja s stališčem pritožbenega organa, kolikor ta pravico do odbitka DDV pogojuje z davčnim priznavanjem odhodkov na...
|
Šteje se, da so zemljišča komunalno opremljena v zahtevanem obsegu, če imajo zagotovljen dostop do javnega cestnega omrežja in je zanje možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko ter na javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Le za tako komunalno opremljena nezazidana stavbna zemljišča je mogoče odmeriti nadomestilo za uporabo stavbnega zemjišča.
Trditve o komunalni neopremljenosti parcele št. 922/2 se raztezajo tudi na kasneje nastale parcele. Zato bi moral organ tožnico pozvati, da za svoje trditve predloži dokaze, česar pa ni storil in je posledično dejansko stanje o tem vprašanju ostalo nepopolno ugotovljeno.
|
Odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi, da ni izkazano, da bi storitve, navedene na obravnavanih dveh računih, opravila družba, ki je ta dva računa izstavila. Zato se davčnemu organu niti ne bi bilo treba ukvarjati z ugotavljanjem, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Odbitni DDV se namreč davčnemu zavezancu prizna za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec.
|
ZDavP, ki je veljal v času, ko je tožeča stranka plačala navedeni znesek davka, je v 99. členu določal, da davčni zavezanec plačuje davek na podlagi odločbe o odmeri davka, ki jo izda davčni organ; na podlagi obračuna, ki ga izvrši davčni zavezanec sam (samoobdavčitev) in na podlagi obračuna in vplačila davka, ki ga za davčnega zavezanca izvrši delodajalec oziroma izplačevalec od vsakega posameznega dohodka. Določba 2. odstavka 99. člena ZDavP-2, kot vse enake določbe v ZDavP in ZDavP-1, ne daje podlage za plačilo obresti, temveč iz kroga upravičencev do njih izključuje tiste, ki sami izračunajo in plačajo davek med letom in ga plačujejo z akontacijami.
|
Neutemeljene so tožbene navedbe, da je odločba davčnega organa nezakonita, ker bi moralo izvršilno sodišče odločiti o poplačilu davka iz zneska, dobljenega s prodajo. Odločanje o načinu poplačila, ki se izvaja v izvršilnem postopku na podlagi izvršljive odmerne odločbe, ni predmet postopka odmere davčne obveznosti in tudi ne presoje sodišča v obravnavanem primeru.
|
Sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo,...
|
Dopustna je istočasna uporaba več predmetov izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova in zoper istega davčnega zavezanca, vse z namenom uspešne izterjave davčnih obveznosti, davčni organ pa je dolžan uporabiti tista sredstva davčne izvršbe, ki so glede na okoliščine primera sorazmerne znesku davka, ki ga je treba izterjati.
|
Tožeči stranki je bil vročen sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora. S tem se je začel postopek nadzora, ki se je na podlagi ter v skladu z odločbo druge stopnje kasneje v istem obsegu in z isto vsebino le ponovil in ne ponovno začel, zato ni bilo podlage za ponovno izdajo sklepa.
Sklepni razgovor res ni bil opravljen, vendar ta kršitev ni bistvena, saj iz zbranih podatkov, pa tudi navedb tožeče stranke ni razvidno, da bi opustitev razgovora vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe.
Tožeča stranka bi morala kot proizvodna organizacija voditi analitične evidence ter na ta način spremljati nabavo in porabo materiala ter obenem omogočiti kontrolo njegove namenske porabe. Ker ustreznih evidenc za spremljanje proizvodnega procesa ni predložila, hkrati pa so bile ugotovljene tudi nepravilnosti pri vrednotesnju zalog nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov ter s tem nepravilnosti pri podatkih, na katerih temelji davčni obračun, so...
|
Iz določbe tretjega odstavka 90. člena ZDoh-2 torej izhaja, da se z dohodnino obdavči že sam pripis dobička kapitalskemu deležu družbenika družbe z neomejeno odgovornostjo, ki se na podlagi 94. člena ZGD-1 opravi na temelju letnih računovodskih izkazov na koncu vsakega poslovnega leta.
Sodišče se strinja s stališčem, da je dobiček kapitalskemu deležu družbenikov pripisan neposredno na podlagi zakona v trenutku sprejema letnega poročila družbe in da zato ni podlage za drugačno ureditev uporabe dobička v družbeni pogodbi in sklepih družbenikov.
|
Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se nanaša na dejansko vzdrževanje le-teh v letu, za katero se dohodnina odmerja, saj gre za obremenitev vseh dohodkov leta, za katero se dohodnina odmerja, tudi tistih, ki so bili izplačani za pretekla leta. Po presoji sodišča tožena stranka tožniku upravičeno ni priznala pravice do posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana v letu 2001, kajti stroški vzdrževanja žene v letih 1993 do 1998 niso obremenili njegovih dohodkov, ki jih je prejel v letu 2001.
|
Premije oziroma nadomestila za prodajo oziroma ustanovitev opcij spadajo med osebne prejemke, ki so obdavčeni z dohodnino na podlagi določbe 4. alineje 1. odstavka 15. člena ZDoh.
|
V 27. členu Sprememb in dopolnitev KPDVIZ za leto 1999 je bil predviden prehod dodatka za bibliotekarje iz 80.f člena na 80.e člen šele takrat, ko bosta univerzi sprejeli pravila o habilitaciji bibliotekarjev in bodo ti izvoljeni v naziv ter zasedli delovna mesta, za katere je pogoj izvolitev v naziv. V tej določbi so določeni kumulativni pogoji za prehod dodatkov, zato ne zadošča zgolj to, da je tožena stranka sprejela pravila o habilitaciji bibliotekarjev in da so bili ti izvoljeni v naziv bibliotekarja, temveč da zasedajo tudi delovna mesta, za katere je pogoj izvolitev v ta naziv.
|
Za pravnomočno razsojeno stvar ne gre samo takrat, ko sodišče ponovno vsebinsko razpravlja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem je pravnomočno odločeno, temveč tudi takrat, ko o njem ne razpravlja po vsebini, odločitev o zahtevku pa, zavedajoč se njene pravnomočnosti, povzame v izrek sodne odločbe. Kajti le izrek sodbe (s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku oziroma o zahtevku iz nasprotne tožbe, 333. člen ZPP) postane pravnomočen, v izrek povzeta pravnomočna odločitev pa dobi tudi nove časovne meje pravnomočnosti.
|
V situaciji, ko je treba poplačati le edinega upnika, ki je tudi kupec nepremičnine, in je hkrati očitno, da dosežena kupnina ne dosega višine izterjevane terjatve, bi zahteva, da se v sklepu o poplačilu navede tudi natančen obračun, predstavljala goli formalizem, ki bi bil namenjen le sam sebi, saj zanj ni nobene vsebinske potrebe.
|
Tožeča stranka v postopku ni predložila nobenih poslovnih listin (pogodb, poročil, specifikacij), kljub temu, da je bila s strani prvostopenjskega davčnega organa k temu večkrat pozvana. Predložila je zgolj pisna pojasnila družbe B. d.o.o. in odvetnika E.E. v zvezi z zaračunanimi storitvami, dodatno pa je vsebino storitev pojasnjeval direktor tožeče stranke. Navedena pojasnila so enako splošna kot opisi storitev na spornih računih, zato tudi na njihovi podlagi ni mogoče zaključiti, da gre v primeru izdatkov po spornih računih za davčno priznane odhodke v smislu prvega odstavka 29. člena ZDDPO-2. Tožeča stranka ob ugotovljeni neverodostojnosti knjigovodskih listin po merilih SRS ni uspela dokazati resničnosti poslovnih dogodkov, posledično pa tudi ne, da so bili odhodki po spornih računih potrebni za pridobivanje prihodkov.
|