V zvezi s tožbenimi navedbami in ugovori sodišče ponovno izpostavlja, da obveznost, ki se tožnici nalaga z izpodbijanim sklepom, temelji na pravnomočni in izvršljivi odločbi o prekršku in s tem na že sprejeti odločitvi AJPES-a in da se z izpodbijanim sklepom opravlja zgolj izterjava dolgovanega zneska, kar pomeni, da je FURS pri izdaji izpodbijanega sklepa vezan na vsebino izdanega izvršilnega naslova ter da se v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti ne more spuščati.
|
Drugostopenjski organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, ne more odločati o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, če je sam odločal o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo ter tako odločbo presodil za zakonito.
|
Davčne olajšave je treba tolmačiti ozko, ob upoštevanju njihovega namena ter vseh okoliščin konkretnih poslov. Investicijska olajšava iz 1. odstavka 39. člena ZDDPO je bila predpisana z namenom spodbujanja davčnih zavezancev v dodatna vlaganja z namenom nabave osnovnih sredstev zaradi nadomeščanja starih osnovnih sredstev ali razširitve poslovanja, vse pa v sferi opravljanja dejavnosti zavezanca. Za njeno uveljavitev tako ne zadošča, da zavezanec kupi eno od sredstev, naštetih v SRS 1.22., in ga izkaže v poslovnih knjigah kot osnovno sredstvo, ampak mora verodostojno izkazati tudi izpolnjevanje vsebinskih pogojev glede nameravane uporabe sredstva, v zvezi s katerim uveljavlja olajšavo, kot osnovnega sredstva. Povedano drugače, izkazano mora biti, da je sredstvo pridobil z namenom opravljanja (sedanje ali bodoče) dejavnosti v smislu določb SRS 1.21. (ne pa npr. z namenom plasiranja sredstev v drugo, morebiti tudi davčno bolj ugodno obliko.
Zahteva, da je...
|
Sodišče ne dvomi v tožnikov položaj aktivnega družbenika izbrisane družbe. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik eden od ustanoviteljev izbrisane družbe, da je njen (čeprav manjšinski) družbenik ter obenem tudi direktor družbe. Glede na družbeno pogodbo kot direktor vodi posle družbe in zastopa družbo brez omejitev. Čim je tako, so izpolnjene zahteve, ki jih je za položaj aktivnega družbenika postavilo Ustavno sodišče. Kot direktor družbe je namreč tožnik imel najmanj možnost, da poslovodi družbo in da je vključen v gospodarjenje, to je v njeno redno upravljanje, in da je z njim, kolikor sam ne ukrepa, vsaj seznanjen, s tem pa je imel tudi možnost vpliva tudi na nastanek spornih davčnih obveznosti družbe in njihovo izpolnjevanje.
Solidarna odgovornost družbenikov za dolgove družbe pomeni, da lahko upnik zahteva izpolnitev, vse dokler obveznost ni izpolnjena, od kateregakoli dolžnika. Zato ni ovire, da se obveznost terja in sklep o...
|
Po 2. odstavku 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka podana tudi, če odločbe ni mogoče preizkusiti. Odločba v dejanskem pogledu preizkus omogoča le, če je dejansko stanje v njeni obrazložitvi opisano v vseh bistvenih točkah. Prvostopna odločba tej zahtevi ne zadosti. Drugostopni organ v svoji odločbi to sicer ugotovi in obrazložitev na podlagi 251. člena ZUP dopolni, vendar ugotovljene pomanjkljivosti ne odpravi v celoti. Niti v prvo- niti v drugostopni odločbi namreč ni obrazložena višina dohodka, ki ga tožnik v svoji napovedi za odmero dohodnine za leto 2002 ni napovedal, pa bi ga moral.
|
Po uradnih podatkih, ki se vodijo pri tem sodišču, je bila o isti zadevi, to je o tožbi zoper izpodbijano davčno odločbo, že izdana pravnomočna sodba. Zato je sodišče tožbo, ki se nanaša na isti upravni akt, zavrglo.
|
Ob izdaji izpodbijanega sklepa, s katerim je davčni organ tožniku prepovedal razpolaganje z nepremičninami do dneva izpolnitve davčne obveznosti ter hkrati pristojnemu sodišču odredil vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v zemljiško knjigo, je bilo podano dovolj utemeljeno pričakovanje, da bo izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali precej otežena. Pri tem je treba poudariti, da se z ozirom na zakonsko besedilo 111. člena ZDavP-2 ne zahteva, da bo zavezanec za davek sam onemogočil ali precej otežil izpolnitev obveznosti in s tem obstoj subjektivne nevarnosti za neizpolnitev, temveč zadošča obstoj objektivnih okoliščin, ki jih davčni organ lahko ugotovi tudi po uradni dolžnosti.
|
Postopek uveljavljanja ugodnosti iz mednarodnih pogodb glede plačila davka od dohodkov nerezidentov, ki imajo vir v RS, v obravnavanem obdobju ni bil jasno zakonsko urejen. Pri odločitvi je zato treba, kolikor so ob izplačilu s konvencijo določeni pogoji bili izpolnjeni in zato izplačevalec davka ni obračunal, upoštevati določbo 13. točke 19. člena ZDoh. Skladno s tem lahko izplačevalec za prejemnika uveljavlja ugodnosti po konvenciji že ob izplačilu prejemka v primeru izključne pravice obdavčitve v drugi državi in pod pogojem, da je izpolnjevanje dejanskih pogojev za uveljavljanje ugodnosti po konvenciji izkazano že ob izplačilu. Dokazno breme je na strani izplačevalca. Če izključna pravica države rezidentstva do obdavčitve ni določena, pa se dohodek lahko obdavči v državi vira in je država rezidentstva tista, ki je dolžna odpraviti ali omiliti posledice take dvojne obdavčitve.
|
Upravni organi so, skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP), pri odločanju vezani ne le na Ustavo in zakon, temveč tudi na podzakonske predpise. Instituta exceptio illegalis zato ne morejo uporabiti.
O povračilih (stroškov, ki se po določbah zakona ne vštevajo v davčno osnovo) je že po naravi stvari mogoče govoriti le, če stroški v zvezi z delom delojemalcu dejansko nastanejo.
|
Tožeča stranka se ne strinja z izločitvijo odhodkov iz odtujitve naložbenih nepremičnin in posledičnim povečanjem davčne osnove za leto 2006. Kot običajno na področju gradbeništva navaja prakso, po kateri investitorji izvajalce plačujejo z nepremičninami. Način plačila gradbenih storitev (s kompenzacijo) sam po sebi ni sporen in ne vpliva na višino odhodkov. Nanjo (ob prodaji) vpliva dogovorjena nabavna vrednost nepremičnine, ki je bila po pavšalnih in neizkazanih navedbah tožeče stranke v davčnem postopku, skladno z zatrjevano prakso na področju gradbeništva, višja od njene tržne vrednosti. Takšne prakse, tudi če bi bila izkazana, po presoji sodišča ni mogoče opredeliti kot običajno poslovno prakso v gradbeni dejavnosti. Če je torej v gradbeni dejavnosti običajen način poplačila gradbenih storitev z nepremičninami, pa kot običajnih ni mogoče priznati nabavnih vrednosti nepremičnin v višini, ki presega tržne cene.
|
V obravnavanem primeru je odločitev v pogledu osnove za davek od dobička pravnih oseb, ob upoštevanju načina poplačila zavarovalnih premij (pobot z zavarovalno vsoto po polici št. …), pa tudi v pogledu ugotovljene bonitete, odvisna od vprašanja upravičenca in s tem obstoja terjatve tožeče stranke po navedeni zavarovalni polici. V tej smeri pa je dejansko stanje v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ostalo nepopolno ugotovljeno.
|
V obravnavanem primeru ostaja sporna razlaga 1. točke 7. odstavka 98. člena ZDoh-2, po kateri se v vrednost nepremičnine v času pridobitve kot strošek všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečujejo uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Po navedeni zakonski določbi se investicije, ki jih zavezanec ni plačal, v vrednost kapitala ob pridobitvi ne vštevajo. Razlaga, po kateri se kot strošek na tej podlagi prizna tudi lastno delo davčnega zavezanca, je v nasprotju z zakonskim besedilom.
|
V obravnavanem primeru je sporna uporaba 1. odstavka 39. člena ZDDPO, v katerem je opredeljena t.i. investicijska davčna olajšava, z namenom spodbujanja davčnih zavezancev v dodatna vlaganja. Gre za olajšavo in s tem za izjemo od splošne obveznosti plačila davka, ki se že iz tega razloga razlaga ozko in s tem ne širi ne situacije oziroma primere, ki z določbo niso izrecno zajeti. Temu ustrezno – ozko pa je zato treba razlagati oziroma uporabiti tudi določbe SRS 1, ki se nanašajo na opredmetena osnovna sredstva, ki so (lahko) predmet olajšave.
|
Niti ZDavP niti ZUP direktno (zgolj) na uporabo listinskih dokazov ne napotujeta, jih pa predpisujeta člena 9 oziroma 11 ZDDPO, ko določata, da se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki v zneskih, ugotovljenih v izkazu uspeha na podlagi predpisov ali računovodskih standardov, oziroma da se med odhodke davčnega zavezanca upoštevajo odhodki, obračunani na podlagi predpisov ali SRS. Slednji pa kot podlago za knjiženje predpisujejo verodostojne knjigovodske listine, česar pa dokaz z izvedencem ne predstavlja.
Temeljnica, ki je bila podlaga za knjiženje, je v SRS 21 opredeljena kot nalog, da se podatki, ki izhajajo iz pravno veljavne knjigovodske listine, na podlagi katere je izdan, vpišejo v poslovne knjige. Nalog ima pomožno naravo, usmerjeno predvsem h kontroli pravne veljavnosti izpričevalne listine. Temeljnice same zato ni šteti za verodostojno knjigovodsko listino.
|
Odločitev, da pogodbena kazen v davčnem obračunu za leto 2004 ne more biti upoštevana kot davčno priznan odhodek, je pravilna. V 13. členu ZDDPO je določeno, kateri odhodki se ne štejejo med odhodke po tem zakonu, to določbo pa tudi sodišče razume enako kot oba davčna organa, in sicer, da se med davčno priznanimi odhodki ne more upoštevati nobena denarna kazen. Glede tožbene navedbe, da so v 13. členu ZDDPO kot davčno nepriznani navedeni predvsem tisti odhodki, ki niso neposreden pogoj za ustvarjanje prihodkov davčnega zavezanca, sodišče pripominja, da so v tem členu izrecno našteti odhodki, ki jih zakon ne uvršča med davčno priznane odhodke, čeprav bi sicer lahko bili tudi poslovno potrebni.
|
V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnico mogoče obravnavati kot aktivno družbenico v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002 in s tem kot odgovorno za obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni spora, da je bila tožnica v sodnem registru določena za zastopnico izbrisane družbe. Razen zgodovinskega izpisa iz sodnega registra kakršnihkoli dokazil, da dejansko ni imela nikakršnega vpliva na poslovanje družbe, ni predložila. Pavšalno navajanje, da je bil zakoniti zastopnik oziroma direktor nekdo drug, je, glede na podatke sodnega registra, premalo za ugotovitev, da tožnica za obveznosti družbe ne odgovarja. Očitka upravnih organov, da je imela možnost ugovarjati status pasivnega družbenika že v letu 2006, ko je prejela prvotni sklep o davčni izvršbi, pa tudi ni pojasnila.
|
Temeljno načelo ZDoh-2 je, da gre pri dohodnini za letni davek, ki se odmerja glede na prejemke v enem (odmernem) letu. V 120. členu ZDoh-2 pa je določena izjema: dohodki iz delovnega razmerja, vključno z zamudnimi obrestmi, ki se izplačajo na podlagi sodne odločbe za več let nazaj, se vštejejo v celoti v osnovo za dohodnino leta, v katerem jih je zavezanec prejel, obdavčijo pa se po povprečni stopnji dohodnine enoletnih dohodkov. Povprečenje je torej izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno, in sicer se, glede na dikcijo navedene določbe, nanaša le na prejemke iz delovnega razmerja, ki so izplačani na podlagi sodne odločbe.
|
Da so izplačila zaposlenim bila opravljena, v zadevi ni sporno. Ker so bila opravljena na podlagi neverodostojnih knjigovodskih listin, pa ni podlage za to, da se z vidika prejemnikov obravnavajo kot izplačilo povračil (v obravnavanem primeru neizkazanih) potnih stroškov, ki so neobdavčena. V tej zvezi pa tudi ni mogoče slediti stališču tožnika, da bi mu moral davčni organ za dodatno obračunane dajatve od drugih osebnih prejemkov povečati stroške dela. Gre namreč za dajatve, obračunane od izplačil, ki ne temeljijo na verodostojnih knjigovodskih listinah.
Odločitev o odpravi dolgoročnih rezervacij za pričakovano odškodninsko odgovornost je skladna z določbami 9. in 10. člena ZDDPO že na podlagi ugotovitve, da verjetnost nastanka stroškov v prihodnosti po temelju in po višini ni izkazana.
|
Na podlagi 5. člena ZDPN-2 je zavezanec za davek na promet nepremičnin prodajalec. Če se pogodbeni stranki dogovorita, da nosi stroške plačila davka kupec, ima kupec po določbi 6. člena ZDPN-2 pravico do pritožbe oziroma do uporabe drugih pravnih sredstev, ni pa zaradi tega davčni zavezanec. S pogodbenim dogovorom torej prodajalec ne more z zakonom določene obveznosti prenesti na kupca, pač pa ima na podlagi sklenjenega dogovora pravico od kupca zahtevati povrnitev plačanega davka oziroma lahko kupec sam namesto in za račun zavezanca plača davek.
Davčna obveznost je v konkretnem primeru nastala s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča in ne že s predhodno sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, zato v skladu z določbami 125. in 126. člena ZDavP-2 zastaranje še ni nastopilo.
|
Izpodbijana odločitev je bistveno pomanjkljivo obrazložena v pravnem pogledu v delu, ki se nanaša na zmanjšanje investicijske olajšave. S 1. odstavkom 18. člena ZDDPO, ki je, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, podlaga za odločitev (tudi) v tem delu, zakon višino transfernih cen omejuje pri odhodkih. Navedena določba zato ne predstavlja (neposredne) pravne podlage za znižanje investicijske olajšave.
|