Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Kdaj se dvostranski posel (pogodba) lahko šteje za račun v smislu Zakona o davku na dodano vrednost in Direktive o davku na dodano vrednost?
2. Ali se v davčnih zadevah obresti za čas zamude plačila davka za obdobje pred 1. 1. 2017 obračuna po stopnji obresti, ki je v skladu s 95. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) v zvezi z 71. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2J) v veljavi od prej omenjenega datuma dalje?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se tudi davčne obveznosti, ki jih je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017, obrestujejo po 7% obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je rok za plačilo tega davka potekel že pred 1. 1. 2017?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se razveljavitev delnic zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala do vrednosti 0, do katerega pride zaradi korporacijskega prestrukturiranja v postopku prisilne poravnave, ne šteje za odsvojitev kapitala na podlagi 8. točke 95. člena ZDoh-2, ali se taka izguba delnic šteje za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2.
|
Z izdajo odmerne odločbe v ponovnem postopku se ponovno vzpostavlja pravni naslov za plačilo davka, ki je temeljilo na predhodno odpravljeni odmerni odločbi. Tak dejanski položaj pa se po presoji sodišča bistveno približuje položaju, v katerem je poseženo v že zaključen dejanski stan. Z uporabo obrestne mere, ki je veljala v času odločanja, je zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru v nasprotju z 2. členom Ustave RS poseženo v upravičena pričakovanja tožnika in njegovo zaupanje v pravo. Določba, na podlagi katere je bila tožniku določena višja obrestna mera, je bila namreč uporabljena za obveznost, ki je nastala in bila izpolnjena pred uveljavitvijo ZDavP-2J.
|
Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.
|
Tožeča stranka je kot izvajalec obvezne občinske gospodarske javne službe odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode subjekt, ki okoljsko dajatev za zavezance izračunava, zaračunava in vplačuje. Do razhajanja med dejanskimi podatki in podatki je prišlo, saj so jih tožeči stranki podatke sporočali zavezanci za plačilo okoljske dajatve. Dejanski podatki predstavljajo podlago za višino obračunane in vplačane okoljske dajatve. Tožeča stranka je posledično plačala okoljsko dajatev za predmetno obdobje v prenizkem znesku.
Naknadno določena obveznost plačila okoljske dajatve ne predstavlja kaznovanja tožeče stranke, ampak zgolj zakonito določitev obveznega plačila. Tožeča stranka pa ima na razpolago vsa pravna sredstva za urejanje razmerij med njo in zavezanci, ki so ji sporočali napačne podatke za izračun okoljske dajatve.
|
Ko tožnik v upravnem sporu predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi formalni ali vsebinski razlogi.
Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti.
|
Ker so dela, na katera se nanaša tožba, po naravi in obsegu identična z deli, ki so bila predmet soglasja z dne 1. 6. 2004, zatrjevano nasprotje med tožbenimi navedbami in dokaznimi listinami ni podano.
Ker sta se stranki v najemni pogodbi dogovorili, da se morebitna investicijska vlaganja, ki bodo opravljena s soglasjem najemodajalca, poračunajo ob prekinitvi pogodbe ali ob odprodaji nepremičnin, za utemeljenost zahtevka za povrnitev vlaganj zadostuje obstoj takega soglasja. Določitev roka, v katerem bi toženka sama izvedla popravila, ki ga predvideva ZPSPP, ni bila potrebna.
|
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali pojem jamstva po tretjem odstavku 32. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb zajema tudi patronatsko izjavo oziroma druge oblike jamstva, ki ne omogočajo neposrednega poplačila upnika?
2. Ali je ureditev drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku v nasprotju z 22. členom Ustave Republike Slovenije?
|
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
|
S točko I izreka izpodbijane odločbe je bil družbi A. d.o.o. (in torej ne tožniku) izrečen ukrep zapečatenja tam navedenih spletnih strani zaradi kršitve prepovedi opravljanja dejavnosti. Tožnik v tem delu ni bil stranka v upravnem postopku in mu v tem delu izpodbijana odločba ničesar ne nalaga. Zato po presoji sodišča s I. točko izreka izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v tožnikove pravice oziroma pravne koristi.
Ob upoštevanju namenske, logične, sistemske in besedne metode razlage zakonska dikcija prvega odstavka 37. člena ZFU v delu, ki finančni upravi omogoča, da izreče „prepoved opravljanja dejavnosti ter hkrati zapečati poslovne prostore, dokumente ali predmete“, smiselno zajema tudi zapečatenje spletne strani oziroma v predmetni zadevi onemogočanje dostopa do navedenih spletnih strani, saj se v tem primeru kršitve zakona in izvajanje prepovedane dejavnosti trgovine na drobno vrši preko spleta in sicer preko teh spletnih strani.
|
Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilke v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilke očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.
|
Namen davčne izvršbe je izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov. Sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbojnega sklepa pravilno ugotovljeno in da je izpodbojni akt pravilen in na zakonu utemeljen.
|
Vrhovno sodišče pritrjuje oceni o protipravni opustitvi prvega toženca, ki je v tem, da ni preprečil dela s tehnično neprimernim orodjem, upoštevaje ugotovljene okoliščine, da je skrbel za tehnično ustreznost strojev in orodja ter je imel zaradi samostojnosti pri dostavi in uporabi orodja vpliv na varnost delovnega procesa.
Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. Gre torej za hipotetično kategorijo, pri čemer se upoštevajo tudi vse druge okoliščine v zvezi z oškodovančevo sposobnostjo pridobivanja dohodka.
Presoja višine nepremoženjske škode.
|
Pravica do odbitka DDV, obračunanega na pridobitev blaga ali storitev višje v verigi, je pogojena s tem, da so stroški za njihovo pridobitev sestavni del cene obdavčenih izstopnih transakcij, pri katerih je priznana pravica do odbitka. Nasprotno pa velja, da, kadar imajo blago ali storitve, ki jih pridobi davčni zavezanec, povezavo z oproščenimi transakcijami ali ne spadajo na področje uporabe DDV, ni mogoče niti pobrati izstopnega davka niti odbiti vstopnega davka. V teh primerih je namreč neposredna takojšnja povezava med nastalimi vstopnimi stroški in nadaljnjimi ekonomskimi dejavnostmi davčnega zavezanca pretrgana.
Določba 71. člena ZDavP-2J se nanaša na vse določbe zakona, ne le na postopkovne, ampak tudi na materialnopravne in tudi v tej zadevi ocenjuje, da zakonsko razlikovanje med primeri, ko je o zadevi že odločeno, in primeri, ko o zadevi še ni bilo pravno veljavno odločeno, ustreza določbam Ustave RS o prepovedi povratne veljave zakonov....
|
Prevozni računi družbe F. d.o.o. ne dokazujejo, da bi tožnik opravil dobave svojim kupcem in da bi blago zapustilo Republiko Slovenijo, s čimer se sodišče strinja, saj pod terminom „drug ustrezni dokument, iz katerega mora biti jasno razvidno, da se nanaša na prevoz blaga iz računa“, ki naj se ga obravnava skupaj s posameznim računom davčnega zavezanca, ki želi uveljaviti oprostitev plačila DDV na podlagi 46. člena ZDDV-1, ni mišljen enostavno račun drugega davčnega zavezanca, temveč dokument, ki po vsebini nadomesti prevozno listino.
|
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, in da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že odmerjati njene končne višine. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen ZDavP-2) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen ZDavP-2).
|
Tožnik je vedel, da s povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.
|
Tožnik ni dokazal, da so bili računi, ki jih je družbi izdal v mesecu decembru 2011, plačani pred izdajo računov. Kdaj so bili računi plačani, tožnik konkretno ne navede. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2011 dolžan oddajati trimesečne obračune DDV pa bi na odločitev lahko vplivalo le ugotovljeno plačilo pred oktobrom 2011, ki na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih podatkov v postopku ni bilo ugotovljeno. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je obveznost obračuna DDV nastala na dan prejema plačila (tedanji tretji odstavek 33. člena ZDDV-1) in z njo povezanemu ugovoru zastaranja pravice do odmere DDV po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2.
|
V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske Unije, se v skladu s 46. členom ZDDV-1 oprostitev DDV iz naslova dobave blaga znotraj Skupnosti uporabi le, če so izpolnjeni trije pogoji: 1. da je bila pravica do razpolaganja s tem blagom kot lastnik, prenesena na pridobitelja, 2. da je dobavitelj dokazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in 3. da je po tej odpravi ali prevozu blago fizično zapustilo ozemlje države članice dobave. To so osnovni trije pogoji - materialnopravne zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da se dobavitelju prizna oprostitev za dobavo znotraj Skupnosti. V konkretnem primeru ne gre za to, da ti trije pogoje ne bi bili izpolnjeni oz. da dobave sploh ne bi bile opravljene, temveč so bili tožnikovi kupci missing trader družbe in je tožnik vedel oz. bi vsaj moral vedeti pri kakšnih poslih sodeluje.
|